Maroko z juga

0
63

Razkošje na pesku Sahare

Maroko je dokaj priviligirana dežela; na severu jo objema Sredozemsko morje, na zahodu se bohotijo valovi Atlantskega oceana, na vzhodu jo kot kitajski zid varuje veriga gorovja Atlas z najvišjim vrhom Mont Toubokal, visokim kar 4167 metrov. Na jugu pa jo krasijo razigrane sipine ogromne puščave Sahare. In prav slednja postaja je vse bolj privlačna za turiste z glampingi – to so razkošni šotori – ki na saharskem pesku rastejo kot gobe po dežju. Tam te zjutraj čakajo kamele, zvečer berberska obilna večerja z jagnetino, ob ognju pa muzikanti v tradicionalnih pisanih oblačilih. A to razkošje ni na voljo le nekaj kilometrov iz Marakeša, ampak ti vožnja z avtobusom vzame kar dobre štiri ure časa čez hribe Atlasa in doline, skozi naselja z berbersko arhitekturo v okrasti barvi ter mimo trdnjav in zgodovinskih palač, ob katerih ti od občudovanja zastane dih. Vendar ima dežela tudi drugo plat medalje: revščino na podeželju, zlasti v hribih, kjer še na star način z osli obdelujejo zemljo in gojijo ovce.  

Pred 1000 leti pustinja, zdaj eno najlepših velemest na svetu

Kraj, kjer danes vrvi življenje milijonskega Marakeša, je bilo pred davnim tisočletjem stečišče številnih karavan, namenjenih na jug proti Sahari. Ustavljale so se zaradi izvira vode sredi puste planote, da so se z njo oskrbele za potovanje in seveda so se napile tudi kamele. Leta 1062 si je vojska plemena Almmoravides po osvajalnem pohodu po jugozahodu Sahare vzela počitek. A ne za dolgo, ker jim je vojskovodja Youssef Ibn Tachfine, znan po uspešnih bitkah za tuja ozemlja, ukazal, naj skopljejo vodnjake, da je na tej, njemu všečni planoti, lahko zgradil vojaško utrdbo in mošejo. To je bilo rojstvo Marakeša; v prevodu gre za kraj ob vodotoku. Mesto je dokaj zeleno, saj se senči kar pod 200 tisočemi palmami, zahvaljujoč obilici vode z Atlasa. Prve so menda zasejali Youssefovi vojaki s peškami datljev. Slovi še po čudovitih vrtovih, imenitnih palačah, po skoraj tisočletnem 19 kilometrov dolgem, 8 metrov visokem okrastem obzidju in bazarju, prepredenim z neskončnimi labirinti sredi medine, ki sodi k svetovni kulturni dediščini UNESCO. Za nameček ga je narava obdarila s sanjsko kuliso tritisočakov gorovja Atlas, okrašenega s sneženimi vrhovi skoraj pol leta. Skratka, gre za najlepše mesto na svetu ( takoj za Ljubljano…), kar je med drugo svetovno vojno trdil celo sam britanski politik Churchil. Letos je Marakeš proglašen za afriško prestolnico kulture. Ker je to velemesto križišče poti na vse strani, se mu ne moreš izogniti. Zadnje čase ima prednost jug in seveda Sahara, precej nova turistična destinacija, a tudi poslovnežev, ki tam vidijo celo prihodnost.

Po tepihih v šotore, s kamelami na ogled sončnega vzhoda

Ko sem bila pred petimi leti v Marakešu, ni bilo ne govora ne vabil za taborenje v Sahari. Zdaj pa na veliko promovirajo glampinge na puščavskem pesku. Zanje sem prvič slišala na smučanju v Švici z razlago, da je ime sestavljenka iz besede glamour (razkošno) in camping (šotorišče). Ob ogledu me niso navdušili, čeprav so bili imenitno opremljeni, a me je zmotil smrad z gumijaste plahte, kupljene od ameriške vojske. No, Maročani so se rajši zgledovali po berberskih šotorih s plahtami, stkanimi iz dlak oziroma volne kamel. Notranjost je prostorna, razdeljena na spalnico in garderobo s tušem in straniščem. Voda ni problem. Zaradi mrzlih noči je postelja polna odej. Takšen je glamping z imenom Lepa zvezda, ob katerem sem obstala kot vkopana, ko sem ob prihodu zagledala pisane volnene berberske tepihe, ki so pokrivali pesek vsenaokrog šotorov.  Noro lepo! Vsedla sem se nanje in takoj so mi prinesli čaj, najljubšo maroško pijačo, kajti alkohol je na črni listi. Načeloma! Marsikje, tudi v Sahari, ga prodajajo turistom po zasoljeni ceni. Ob večerih, pod živahnimi zvezdami in ob ognju so na vrsti muzikanti v tradicionalnih oblačilih, ki tolčejo po svojih glasbilih, da odmeva daleč po sicer mirni in tihi puščavi. Folklora je zakon v Maroku. Organizatorji svetovnega kongresa turističnih novinarjev FIJET so to upoštevali pri vseh dogodkih, namenjenih udeležencem kongresa.

Kruh za domačine, za obstanek kamel ali za študij na univerzi

 Ko je eden od gostov na večerji v skupnem šotoru zagodrnjal , da bi rad imel mir pri jedi, mu je Maročan Najib Senhadji, novinarski kolega, prijazno odgovoril: »Veste, to je kruh za domačine iz bližnjih vasi, ki so vam hvaležni, da ste tu. Enako je z vodniki kamel, kajti karavane so precej redke, zlasti v maroškem delu puščave.« Glampingi so tudi priložnost za mlade fante, da si prislužijo denar za študij na univerzi, ki je plačljiv. Zato Ali Ouhami, Tuareg v tradicionalni noši dela za šankom. »Tu sem zadovoljen, ker se izpopolnjujem v angleščini in francoščini. Doma se pogovarjamo v našem jeziku, ki je podoben berberskemu, arabsko pa smo se učili v šoli,« je povedal in me tudi poučil o svoji deželi, razdeljeni v treh državah. Kot da so Tuaregi afriški Kurdi…moje mnenje.

Glavni dogodek taborenja v puščavi je občudovanje sončnega zahoda in predvsem vzhoda, ko se sončni žarki igrajo po sipinah, spreminjajoč odtenke zlate barve Sahare. Na razgledno točko te kamele pritresejo čez vrsto sipin ob spremstvu vodnikov, ki ti spretno pomagajo zlesti in sestopiti s kamele  brez sedeža. Nič kaj prijetno guganje. A na to pozabiš, ko se zariješ v pesek kot bi bil na snegu in se predaš lepoti narave. Ni čudno, da je glamping postal hit za turiste, saj ga oglašajo kot eko destinacijo brez ogljikovega dioksida, brez hrupa in nadležnih smeti. Tudi hrana ni iz multinacionalnih trgovin. Doline pod Atlasom so namreč rodovitne in jim poletna vročina ne škodi, ker jim vode nikoli ne primanjkuje. Namakanje je zagotovljeno.

 Atlas že stoletja po kanalih pošilja vodo v doline

»Naše največje bogatstvo je voda,« se radi pohvalijo Maročani, čeprav jim narava nudi številne druge dobrine od rudnin do raznovrstnega sadja, ogromno oljčnega olja in dolgega seznama zelenjave, kar vse se vidi na obilno založenih mizah v restavracijah. Na poti proti Sahare opaziž celo omrežje v zemlji izkopane kanale z vodo, speljano na vrtove, njive in sadovnjake, kjer je vsako drevo, zlasti oljčno deležno vode. Velika posestva v dolinah že stoletja poznajo pradavni namakalni sistem brez črpalk, kakršnega so tisočletja nazaj izumili stari Perzijci. Najnovejše farme, seveda uporabljajo novo tehnologijo namakanja. Sliši se neverjetno, a je res, da je Ali ben Youssef, sin in prestolonaslednik ustanovitelja Marakeša, zapustil mestu nadvse dragoceno dediščino: vodovod z Atlasa po vzoru Mezopotancev oziroma starih Perzijcev za mestne vodnjake, palmove nasade in vrtove. Jarke je kopalo na tisoče delavcev in vojakov, kadar ni bilo vojaških pohodov. Z rastjo Marakeša je skozi stoletja naraščalo vodovodno omrežje, ki  danes meri okrog 900 kilometrov in je največje v Maroku. Za nameček je ta voda pitna, kar je redkost v Afriki.   

Zakaj je obrobje Sahare zanimivo za tuje bogataše

Maročani na veliko gradijo ceste in vodovode proti Sahari oziroma na Veliki Jug ( Grand Sud), ki postaja vse bolj privlačen ne le za turiste, ampak tudi za premožne poslovneže, ker ugotavljajo, da je to še nepopisano ozemlje, kar je treba izkoristiti. Gre za pustinjske kamnite predele z revnim grmičevjem ali kaktusi pod golimi gorami ob cesti. Ko sem se vozila skozi to dolgočasno pokrajino sem nenadoma zagledala ograjeno velikansko, povsem zeleno posestvo z novo razkošno hišo v tradicionalni okrasti arhitekturi sredi nasada oljk, sem si rekla, da je to fatamorgana. Ne, ni bilo previda! Sledile so še druge farme, opremljene s sodobno tehnologijo za namakanje, za sončno energijo, za varnost. Je to napoved bodočnosti teh obsaharskih krajev? »Ne vem, če je. Gre prej za novo kolonizacijo naše zemlje, ki je za tujce poceni. Investitorji so v glavnem Francozi, Nizozemci , Belgijci. No, vmes je tudi kak maroški bogataš ali kak drug Arabec,«mi je razložil maroški kolega in dodal, da jih večina živi v mestih in prihajajo na posestva le občasno. »Je pa to dobro za bližnje domačine, ker tako dobijo delo.«

Palača iz Tisoč in ene noči

Na poti v Saharo so zanimivi kraji od berberskih tradicionalnih vasi na pobočju Atlasa do maroškega Hollywooda blizu mesta Ouarzazate, kjer so posneli številne znane filme, kot je bil Gladiator ali Kleopatra. A me ogromne kulise iz faraonskih časov niso prevzele.

V kraju Ait ben Haddou pa me je starodavna berberska trdnjava Ksar Ighnda tako navdušila, da bi tam kar ostala…To je grad iz 17. stoletja z visokim obzidjem in varovalnimi stolpi, s katerih so nekdaj nadzorovali karavane na cesti med Saharo in Marakešem. Zdaj je preurejen v imeniten hotel z bazenom in rajskim atrijem. Lastnik je francoski zakonski par, ki je pred dvanajstimi leti prišel tja na počitnice in ostal za vedno, saj je bil Ksar naprodaj. Pri obnovi sta spoštovala tradicijo berberske arhitekture in notranje opreme. Z njihove terase je na daleč videti pustinjsko pokrajino na eni strani, na drugi pa nenavadno reko pravzaprav wadi Maleh s slano vodo. Na hribu nad reko pa je starodavno zapuščeno mesto, a toliko urejeno, da je zanimivo za turiste. Kraj za sanjače, ni kaj. Resnici na ljubo pa domačini mislijo drugače:«Naš kruh je trd. Še reka je slana in nima rib. Zato nam mladi bežijo na sever,«mi je rekel trgovec s spominki v bližini hotela Ksar. Torej je to raj z napako.

Podpisi:

1. Ko zagledaš  pisane berbrske volnene tepihe na vdirajočem se pesku

2. Ker je v Sahari vse manj karavan s kamelami so glampingi dobrodošli zanje in njihove gospodarje.

3. Prijetno je sedeti na toplem pesku  in opazovati jutranjo ali večerno zarjo pod zvezdnatim nebom brez hrupa sodobnega življenja.

4. Marsikje v tem pustem svetu so starodavni vodnjaki še uporabni.

5. Tipična vas na Atlasu.

6.Ga ni dogodka brez tradicionalnih muzikantov.

7.Oaza pod visokim gorovjem.

8. Arabci so pravi mojstri pri razstavljanju jedi na omizju.

9. Medtem ko v mestih prevladujejo sodobno oblečene ženske, je podeželje v glavnem še tradicionalno oblečenih.  

1o. Glavna ponudba obcesti po Atlasu so vsakovrstni fosili.

11. Mladi Tuareg je posebna znamenitost s svojim oblačilom za  šankom , kjer po zasoljeni ceni dobiš tudi alkoholno pijačo , saj imajo Maročani tudi vinograde, zlasti ob Sredozemskem morju.

12. Arhitektura iz pravljice Tisoč in ene noči.