Nagradni literarni natečaj: MOJE LETOŠNJE POČITNICE – Vaši prispevki

0
235

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, razpisuje literarni natečaj na temo »MOJE LETOŠNJE POČITNICE«, in sicer v obdobju od  15.09.2019 – 30.11.2019.

Več o natečaju: http://ventilatorbesed.com/nagradni-literarni-natecaj-moje-letosnje-pocitnice/

  1. Moje letošnje počitnice – Nika Mravlja, 14 let

Ob besedi počitnice, vsi pomislimo na morje, hribe, bazen, hladno pijačo in brezskrbne dni. To tudi so počitnice. Konec je stresa zaradi ocen, konec je tekmovanj med otroki in končno lahko prespimo tudi vzhajanje sonca.

Med počitnicami se vedno zgodi veliko lepih stvari. Časa je dovolj za potepe po naravi, za kolesarjenje in tudi za igranje kart.

Na vasi kjer živim ni otrok, ki bi bili podobne starosti, zato se ne družim z otroki, ampak največ časa preživim doma. Če izvzamem teden dni, ko skupaj z družino odidemo na počitnice v drugi kraj, sem večinoma doma. Ampak mi ni nikoli dolgčas. Imam zajčke, ki mi vzamejo veliko prostega časa in imam psa s katerim je lepo oditi v gozd na sprehod.

Bilo je sredi tedna in sonce je vroče pripekalo. Želela sem oditi z mojim psom v gozd na sprehod in zraven nabrati še zelenje za zajčke. Rastlino, ki jo imajo zajci najraje, pri nas imenujemo »medvedje tačke«. Ta rastlina raste na vlažnih tleh, v senčnem okolju. Mama me je doma prigovarjala naj ne hodim v gozd dokler ne padejo temperature pod trideset stopinj, ampak ker sem najstnica, so mamine besede odveč. Psu sem nadela vrvico in sva šla.

Pes, ki je velik za dve moji pesti, je neumorno tekel in se veselil svobode. To so najsrečnejši trenutki za žival, ko lahko v gozdu brezskrbno razgiba svoje tačke. Med tem ko je pes raziskoval gozdno okolico, sem jaz pridno nabirala zelenje za zajčke.

Kar naenkrat pa je utihnilo pasje cepetanje. Sprva me ni dosti zanimalo kaj se dogaja, ko pa le ni bilo glasu sem se ozrla okoli sebe. Pes je mirno ležal ob drevesu in tiho strmel v nekaj česar jaz nisem videla.

Poklicala sem ga po imenu, vendar se ni odzval. Njegova neodzivnost me je pregnala in odšla sem pogledati česa se je tako prestrašil. Nepremično je gledal v dolino pod seboj. Sredi doline je stal mali čebelnjak, ki je veselo privabljal čebelice. Nekaj je lomastilo okoli čebelnjaka. Sprva sem mislila, da je prišel gospodar k čebelam, potem pa le opazim veliko rjavo mrcino, ki je s taco opletala proti čebelam. Ne morem napisati, kako me je bilo strah. Tako sem se prestrašila, da iz mene ni prišlo niti malo glasu. Iz rok sem spustila vse zelenje, pograbila psa in z njim v naročju tekla proti domu.

Doma so me začudeno gledali, kaj me je prestrašilo. Vsa zadihana sem hitela pripovedovati, da sem v gozdu videla medveda. Pričakovala sem, da mi nihče ne bo verjel, vendar me je presenetil oče: »Ja, saj pravijo, da se je eden zelo približal vasi. Pred nekaj dnevi je celo spal na pragu neke hiše!«

Divje živali so se res zelo približale vasem. Tako blizu so, da jih lahko opazujemo. Vsi nas učijo, da nam ne bodo nič naredile, če jih pustimo na miru. In verjamem, da res ne. Ampak srečanje s tako živaljo in ji skoraj pogledati v oči, ni prijetno.

Verjetno sem jo videla še bližje kot je v resnici bila, ampak saj veste; strah ima vedno velike oči.

2. Moje letošnje počitnice – Larisa, Capl, 13 let

            Ati mi je od šestega leta obljubljal, da bomo šli z družino taborit – in končno je prišel ta dan.

            Bilo je nekega nedeljskega jutra in z družino smo že pakirali vse, kar bomo potrebovali za taborjenje. Jutro je imelo vonj po svežem zraku, da ne govorim o toplem soncu, ki nas je poleg navdušenja grelo po vsem telesu. Prtljaga je bila hitro na svojem mestu in že smo se vozili proti Rogli.

Ko smo prispeli, smo najprej postavili šotor in zakurili ogenj. Pijačo smo dali v čist, hladen potok, saj je bilo vroče. Naredili smo si tudi klopi iz desk, sama pa sem poiskala palice za peko jabolk. Medtem ko je mama pripravljala kosilo, sva z bratom izdelovala kopje, saj je ugotovil, da je ribiško palico pozabil doma. Nedaleč stran je bil majhen tolmun, v katerem so plavale male ribice. Z bratom sva sezula čevlje in stopila v mrzlo vodo. Začutila sva, kako nama je voda prišla med prste na nogah ta hlad vode se je razširil po celem telesu. Bilo je prijetno, a ribe so bile tako hitre, da sva hitro obupala nad ribolovom. Ko sva se vrnila, je bilo kosilo že pripravljeno. Jedli smo v senci pod drevesom, hkrati pa nam je veter mršil lase. Po obilnem obroku je nastopil počitek, po počitku pa kratek sprehod.

            Večer se je hitro bližal, zato smo pripravili vse potrebno za spanje. Nekaj časa smo še sedeli ob ognju, nato pa odšli spat. Mislila sem, da ne more iti nič narobe, a sem se motila. V šotoru smo bili štirje, zato smi ležali tesno skupaj in zaradi tega nisem mogla zaspati. Premetavala sem se in s tem zbujala druge. Sredi noči pa sem morala na stranišče. Ko sem prišla iz šotora, sem na nebu zagledala milijon zvezd. To je bil prekrasen trenutek in zakorakala sem v noč. Že v naslednjem hipu pa sem ugotovila, da sem pozabila svetilko. Ker sem bila že na pol poti, se mi ni dalo iti nazaj po njo. Ampak kmalu zatem nisem videla nobene zvezde več, samo temno noč. Hodila sem počasi in previdno, da se ne bi spotaknila. Tedaj sem zaslišala šum, ki ni bil podoben vetru. Obstala sem. Srce mi je začelo hitreje biti. Odločila sem se, da naredim samo še en korak. Zaslišala sem kopito. Pognala sem se proti šotoru, čeprav ga v temi sploh nisem videla. In kot da to še ni bilo dovolj, sem se spotaknila ter padla. Začela sem kričati, saj sem mislila, da me kdo lovi. Nekako sem se pobrala in prišla do šotora vsa umazana in zadihana. Takoj sem zlezla vanj in prestrašena poslušala, če še slišim kopita. Na srečo jih ni bilo slišati.

Zjutraj sem vsem povedala, kaj se je zgodilo. Ati je menil, da je bil to jelen ali pa košuta. Ugotavljali smo, da sva se ustrašila drug drugega.

            To taborjenje je bilo nepozabno. Kljub nočnim dogodivščinam in strahu sem sprejela odločitev, da moje prvo taborjenje ne bo tudi zadnje.