Pravljični prehod

0
120

Andreja Gregorič, Mojca Sekulič Fo in Alenka Spacal:

Pravljični prehod

20. 11.–8. 12. 2019, galerija DLUL, Breg 22, 1000 Ljubljana

Čas, ko pravljice tudi “uradno” postanejo zelo zaželene, je ravnokar prišel in vsepovsod se dogajajo priprave nanj. Mojca Sekulič Fo, Andreja Gregorič in Alenka Spacal pa v pravljične svetove vstopajo vsak dan, celo leto. Vse so namreč slikarke, ilustratorke in pripovedovalke pravljic, le da prihajajo iz različnih poklicnih usmeritev.

Mojca Sekulič Fo svoje tabelne slike iz pravljične kolekcije (pogosto slika na les – mediapan) subtilno barvno niansira. Njen kolorit je vedno umirjen, četudi je intenziven. Kontrastni komplementarni poudarki se glede na vodilno barvno paleto pojavljajo le redkokdaj, v detajlih, da v prevladujočo meditativno spokojnost ne bi vnesli nemira. V slikarkinih delih vedno prisotni megličasti sfumato s svojo prosojnostjo in neostrino ilustracijam podarja mehkobo ter poudarja njihovo krhkost in eteričnost. Kot da bi uravnovešal tanko in fino risbo, za katero se zdi, da dela gravitacijsko učvrščuje v sicer že tako prevladujočem občutju breztežnosti, kjer se ob soočenju z njim in pogledu nanj dih umiri ali celo za trenutek  zastane. Kot mirna in spokojna noč, v kateri komajda zaveje sapica, so ustvarjalkina dela, z lunino prisotnostjo v vseh svojih pojavnostih; največkrat z veliko, polno in svetlo. Za slikarko značilne drobne pike označujejo poti, prehode, rast novega in predstavljajo nočno nebo. Značilne zgodbe in podzgodbe, ki jih ustvarjalka napiše zato, da vzpostavljajo in  učvrščujejo esenco, ki nagovarja človekov arhetipski jaz, so pravzaprav zgodbe potovanj od srca k srcu, za katerima si prizadeva umetnica.

Andreja Gregorič se predstavlja z ilustracijami iz svoje avtorske slikanice Darilo. Ker v njej ni besedila, ustvarjalka razmišljanje ob slikah prepušča gledalcem, saj je pripovedovana zgodba vedno drugačna in nikoli enaka. Kaj vse doživi deklica Mimi, glavna protagonistka, ko se odpravi v mesto sama, je sicer vodilni motiv, a vsako njeno doživetje, dogodek, je opisno pospremljeno s številnimi elementi, ki ne beležijo le njenega počutja, zanimivih pripetljajev, situacij ali utripa mesta, temveč nam ponujajo tudi bogat repertoar likovnih elementov – gradnikov kompozicije. Srečamo se z elementi otroške risbe, barvo in črno-belimi motivi, reprodukcijami umetniških del: slik in kipov. Srečamo se s kolažem, grafiti, kombinacijo različnih tehnik (barvni svinčniki, akril …), oblikovanjem, iz katerega slikarka tudi profesionalno izhaja, drznimi kompozicijskimi rezi oseb ob robu formata oziroma za fasadami hiš, kamor hitijo po svojih opravkih in kamor naš pogled ne seže več. Kot je zapisala o slikanici Ivana Zajc (Sodobnost, 2017), je vsebinsko gonilo dekličina radovednost. Življenje ji na pot prinaša darila, svet pa zanjo poskrbi in ji daje, kar potrebuje.

Alenka Spacal je v svoj likovni slog vnesla filigransko natančnost izdelave. V njem sledimo finesi poteze, barvnim odtenkom in zanjo prepoznavni slikarski mozaični tehniki, kjer iz številnih majhnih barvnih ploskev, niansiranih v mnogoterih odtenkih, ustvarja kompozicijske gradnike slike – ilustracije svojih pravljic. Takšna tehnika zahteva veliko potrpljenja in vzame ogromno časa, kar je za slikarko kot filozofinjo zagotovo relativno in njeno zadovoljstvo ob zaključevanju slike toliko večje, ko delu zaradi slogovne popolnosti ni več kaj dodati. V pravljicah in zgodbah Alenke Spacal se prepletajo poučni, psihološki, sociološki in filozofski elementi: kako se skozi zgodbo naučiti abecede, spoznavati in sprejemati različnost ter probleme, povezane z njo (Kako ti je ime?), razumeti, kaj pomeni doživljati tukaj in zdaj, ceniti modrost pregovorov, se soočiti z odločitvijo izbire, sklepati kompromise, popuščati ob prepričljivejših argumentih in kdaj tudi vztrajati, preverjati teze (Modre ptičje misli). Barve, njene kombinacije in še posebej odtenki so za slikarko zelo pomembni, zato se jim posveča z vso  skrbnostjo in pazi na finese kolorita znotraj vsakega, še tako majhnega gradnika kompozicije.

Nuša Podgornik

Mojca Sekulič Fo (1969) je slikarka, ilustratorka, pisateljica, dipl. inženirka arhitekture in pripovedovalka zgodb. Predno se je posvetila slikarstvu, je delala na področju arhitekture in arhitekturne animacije. Obožuje srečanja in komunikacijo, ki jo navdihujejo in ji pomagajo pisati zgodbe ter razumeti človeka. Zanjo je značilno, da se stalno izobražuje in nadgrajuje svoje znanje. Gospodarska zbornica Slovenije jo je kot predavateljico povabila na 1. Konferenco o kreativnosti (april 2019). Slike in ilustracije je razstavljala na več kot 40 selekcioniranih skupinskih in samostojnih razstavah doma ter po svetu. Več na spletni strani www.fo.si.

Andreja Gregorič (1972) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na temo Oblikovanje in ilustriranje sodobne mladinske literature – oblikovanje knjige kot vizualno bralnega organizma. Poleg slikanja, oblikovanja in ilustriranja del s področja otroške in mladinske literature oblikuje tudi celostne grafične podobe in drobno promocijsko gradivo. Redno sodeluje na Slovenskem bienalu ilustracije, Bienalu ilustracije v Bratislavi in na hrvaškem bienalu ilustracije. Nagrado Desetnica 2010 je prejela za ilustracije v knjigi pisatelja Dima Zupana Hektor in duh po človeku..

Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Diplomirala in magistrirala je iz filozofije ter doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot samozaposlena v kulturi deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. Ukvarja se predvsem z ustvarjanjem avtorskih slikanic. Izšle so štiri njene slikanice: Mavrična maškarada, Kako ti je ime?, Modre ptičje misli in Fižolica beži pred fižolovo juho. Avtorica svoje pravljice ob ilustracijah pripoveduje otrokom. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Več na spletni strani: www.bajalka.si.