Ta naslov je pravzaprav Vitomilov, nosi ga njegova tragikomična komedija o Aleksandru Velikem. Predlagala sem jo makedonskim kolegom, a ne vem, če jo bojo lahko spravili na oder.
Bila sem v Skopju. Za PEN. Poročilo o konferenci sem poslala na ustrezen organ, rutinsko, po točkah, v orisih. Vanj nisem mogla vpisati vtisov in doživljanj Skopja – ker bi morala preveč razlagati in se celo opravičevati. Ne morem napisati, da je Skopje prekrasno mesto – čeprav tudi je, ker sem se družila s čudovitimi ljudmi iz Albanije, Bolgarije, Srbije, Hrvaške, Slovaške, Romunije, Turčije, pisatelji in profesorji, humanisti, obenem idealisti in razočaranci. Moja generacija, nekaj starejših, a ne dosti. Že to me je dreznilo: torej spadam med te, ki moramo zdaj hitro najti naslednike – a med nami in novo generacijo je razdalja, nikogaršnji pas neobdelane zemlje, na katerega se noče nihče podati, da bi prenesel konec pentlje na drugo stran in bi se potem lahko povezali. Ničesar si ne bomo predali, se o ničemer pogovorili. Ne beremo literature najmlajših, oni ne naše. Ne vemo, kaj nameravajo, njim se mi ne zdimo zanimivi. Zdaj razumem. Tudi jaz se vedem po tem vzorcu. Ne berem več niti svojih sovrstnikov, berem starejše, stegujem se po srednjem veku, segam kvečjemu še v 19. stoletje in do 1. svetovne vojne, kvečjemu po delih medvojne generacije, kvečjemu še po pričevanjih iz gulagov in taborišč, kvečjemu še po zgodovinskih knjigah, kvečjemu še po romantičih, za izpiranje solz, kvečjemu še po poeziji, najraje po Kosovelu, Prešernu, Murnu, Zajcu, Mili Kačič, kvečjemu še po novelah, najpogosteje po Cankarju in Tavčarju, kvečjemu še po literaturi za otroke, najraje imam angleško klasiko – zakaj – ker sem odrasla v Angliji, ker sem se tam lahko dotaknila svojega otroštva, spregovorila o izkušnji, splavala iz bolečine.
Dolg stavek – lovim misel. Sprožila jo je knjiga, ki sem jo brala celo noč: Rak na duši, dr. Nela Sršen. Opozorila me je Manca, šla sem na tiskovno konferenco. Da obstaja tako plemenita ženska! In da piše ravno o tem, kar moram vedeti, česar se moram zavedati, česar bi se morala zavedati že zdavnaj – pravzaprav o tem, o čemer se zavedam že dolgo, nevedoč, da se zavedam, o tem, kar nenehno počnem, ne da bi nameravala, o tem, kako prestajam življenje, ko se niti ne trudim ostati živa – pa živim. Kaj sploh je vse skupaj – blaženje bolečine?
A pisala naj bi o Skopju! Lahko izhajam iz bolečine. Makedonija – že samo ime. Lani je bil na blejski konferenci PEN-a makedonski pesnik, velik ljubitelj slovenske literature, prevajalec Eftim Kletnikov, ki nas je nagovoril, naj napišemo mednarodno peticijo diplomatskim krogom, naj spoštujejo makedonsko dediščino, naj dovolijo Makedoniji, da se imenuje Makedonija. Nisem razumela takrat, da gre za več kot nacionalizem, da gre za šivanje popkovine – a popkovino nočejo pripeti nazaj na maternico, temveč na nek nadomestni organ, na neko umišljeno herojsko zgodbo. Nekaj si hočejo prisvojiti, kar bi morali radostno deliti.
Lahko je govoriti. zavedam se, da tipam v temi, da samo slutim nekaj, da nisem poučena. Nočem soditi. Samo opažam in si po svoje razlagam.
Kakor vedno pri vsem.
Že pri samem imenu države je torej bolečina. Tako kot pri meni. Ime Ifigenija mi je bilo vsiljeno, ko sem bila stara sedem let. Vem, kako strašno je, če ti nekdo vzame ime – to je trganje tkiva, maličenje celic. In o tem sem razmišljala, ko sem hodila po novem Skopju. Ne vem, kakšno je bilo prej, a si lahko predstavljam. Zaradi potresa je bila večina južnega brega Vardarja grajena po letu 1963, torej približno takrat, ko so gradilo našo Šiško, Koseze, Trnovo. Podobni bloki. A bloki v Skopju niso bili od takrat nikoli obnovljeni. Gole betonske plošče, šivi že zijajo. Balkoni so kot usta brez zob, okviri oken kot polenovke, olupljeni, razcefrani. Vzdolž ulic, ki so polne lukenj v asvaltu, so nastavljeni kipi – veliko kipov – pomislila sem na palčke v vrtovih – vseeno, kakšni palčki so, samo da ni prazen vrt. najraje imajo odlitke naključnih ljudi v naravni velikosti: dekleti, ki klepetata, moški, ki popivajo, glasbenik. Ljudje se slikajo tako, da se naslanjajo na te postave iz železa. zelo zabavno. Takih kipov je povsod dosti, mi imamo enega v Tivoliju – Kocbeka na klopci – lepa gesta, a nič originalnega, seveda. Tako kot je kip Adama in Eve na Mesarskem mostu v Ljubljani v oči vpijoč, a je vendarle le tridimenzionalna podoba Rembrandtovih izgnancev iz pekla. Žal. To tujci takoj vidijo. In takih rešitev s steklom je tudi veliko po svetu, samo da se drugje voda zares vidi, pri nas pa ne. In tudi ključavnice povsod po svetu obešajo na žičnate ograje. In tudi osvetljave niso nič drugega kokor razmetavanje elektrike in plašenje nočnih ptic.
A tako pač je, imamo, kar smo si dali.
A namenila sem se pisati o Skopju!
Stopila sem na nekaj dvorišč med bloki. Nobenega zelenja, nobenega igrišča, kupi smeti, gradbenega materiala. In trušč hladilnih naprav – ne obsojam seveda ljudi, ki živijo v tenkih betonskih lupinah v teh krajih dolgih vročih poletij. Kako lahko spijo pri odprtem okno? Nikoli. Dušila sem se v hotelu, pa še niti ni bilo prave vročine.
Avtomobilov je veliko, a večinoma so stari vsaj trideset let. Veliko mopedov s prikolicami, strašen hrup in smrad, tudi kak konj z vozom. Zrak je res slab. In voda! kako lahko v Ljubljani sploh kdo kupuje vodo v steklenicah? kakšno srečo imamo, da je naša voda pitna! Pila sem tudi vodo iz pipe v Skopju: iz solidarnosti do domačinov.
Naj začnem na železniški postaji na koncu ene od glavnih promenad, ki potekajo od starega turškega kamnitega mostu. Prednja fasada še stoji. peron je še očitno peron, a brez nastreška. V bivših trafikah so naseljeni brezdomci. namesto stekla so rjuhe. Ura še kaže jutranjo uro potresa pred natančno petdesetimi leti. Zdaj je to muzej zgodovine mesta. Bolje kot nič, sem rekla in si ga ogledala z zanimanjem. Zgoraj pa naj bi bila galerija Rodoljuba Anastasova. Nanj me je opozoril Ivica Djeparovski, ki je naredil dokumentarni film o tem umetniku. Poskusila bom film dobiti za našo TV. Našla sva skupno točko: on se ukvarja z Anastasovim, jaz pa z Zupanom. Anastasov je bil na Golem otoku, pozno, v šestdesetih letih. Svoja dela je poklonil mestu Skopju, tudi risbe z Golega otoka. A galerija ni odprta. Imajo zaklenjeno. Žal. Ravno zdaj je pri nas izšla dopolnjena izdaja knjige Božidarja Jezernika Goli otok – Titov Gulag. Bila sem na tiskovni konferenci, knjigo sem kupila, nisem pa je še utegnila prebrati. Baje ni fotografij iz časa tega taborišča, a Anastasov je tam risal! To je gotovo dragoceno pričevanje.
A pisala naj bi o Skopju! Saj pišem. Pač jaz v Skopju in jaz, ki sem prišla iz Skopja, in jaz, ki bom živela s to izkušnjo… jaz, jaz, jaz – kako grozno! A samo jaz sem jaz in samo jaz sem lahko, ne morem biti nihče drug, in samo kot jaz bom s samo sabo do svojega konca. Jaz – kako grozna, mrzla beseda. Skoraj mraz, skoraj jeza. Z je trda, oglata, ledena črka. A kriči. J skuša mehčati, brez moči. Kljuka, na kateri nič ne visi. Črka praznih rok?
Torej pisala naj bi o Skopju! Kakor da se skušam izogniti tistemu, kar me je najbolj prizadelo – najbolje, da rečem bobu bob. Lahko se motim, a ne morem zanikati svojega občutka: Skopje ima rano. Nekdo mu daje obliže. Nekaj skuša prikriti. Prekričati (revščino z bogastvom, razpad z navideznim razvojem?). Obliži so iz belega kamna: romantični-neoklasicizem – pomislila sem celo na nabuhlo pretiranega Plečnika (kopije ograje našega Tromostovja na dveh novih mostovih, antiko posnemujoči stebri), pomislila sem na Mussolinija in Gadafija, tudi na socrealistične glave Titov in Stalinov in Marxov in Leninov in z konstruktivizmom/simbolizmom/kvazi/realizmom koketirajočih kipov revolucije:vodnjaki, mostovi, palače, stometrski stebri v poenostavljenem antičnem slogu. Vodni curki poplesavajo v taktu bučne simfonije. Na glavnem trgu je velikanski ekran, na njem se perpetualno vrti zgodovinska kostumska nadaljevanka o Aleksandru Velikem, ki jo prekinjajo paketi reklam za pralne praške, avtomobile, higienske vložke. Zvečer, vsak večer, je prizorišče teatralno osvetljeno.
Dva nova mostova sta zgrajena tako, da ne sežeta čez naravno strugo Vardarja, prekratka sta, takorekoč. Trije oboki starega mostu na obeh bregovih stojijo na suhem – a vidim, do kam je segla reka, ko je bila zadnja povodenj. Tudi stari zidovi nabrežja še niso popolnoma porušeni, nasipi za nove promenade in parkirišča segajo kakšnih pet metrov daleč v reko, ki bo morala zato teči skozi mesto utesnjena – bolj bo drla, bolj bo podirala – sredi reke so tudi umetni otoki z vrbami, tudi vodometi, ki so tudi osvetljeni, in kipi plavalk, celo kip dveh nog, ki štrlita iz vode, kakor da so noge pravkar v reko skočečega dekleta – moram se izražati v stilu te arhitekture, me kar ponese!
Nabrežja so nedokončana, tako da je jasno, kam pes taco moli. Menda v času, ko državni uslužbenci zapuščajo službe, med tretjo in četrto, zaprejo semaforje, tako da imajo oni v limuzinah zeleni val. To mi je potožil taksist.
Eden od dveh novih mostov – gigantov v primeri s "podvigoma" trenutnega (dolgo obstoječega) ljubljanskega župana – ima ob ograji razvrščenih štiri ducate kipov makedonskih umetnikov, večinoma rojenih na prelomu v 20. stoletje, preminulih v času komunizma (najbrž izbarnih z liste akademikov in nagrajencev preteklega režima), razen mladega glasbenika, ki je umrl v prometni nesreči. Med temi kipi so ponaredki secesijskih uličnih svetilk – enakih kot na mostu nekaj metrov stran, ki je okrašen s kipi postav iz grško-rimskega obdobja.
Na drugi strani kamnitega mostu iz časov Turkov, kar malo sumljivo dobro očiščenega, bi pričakovala vstop v staro mesto, a je to nekako odrinjeno z novimi palačami in z velikansko ploščadjo z velikanskim vodnjakom, večjim kot je na Traffalgar Squearu v Londonu… prav taki levi v nadnaravni velikosti. V drugi vrsti mogočnega belega kamenja je stisnjena nova opera – med drugimi stavbami stisnjena ledena piramida. Nobenega drevoreda. Za prvo vrsto palač je tudi prostor za muzej Judovstva, beton in steklo – očitno prihajata denar in ideja iz istega vira kot v drugih državah. Judje so odigrali precejšnjo vlogo v starem Skopju, v času Otomanskega cesarstva. Zbirka fotografij in predmetov iz njihovega življenja je velika. Pravkar imajo na ogled manjšo razstavo o Kafki. Pretresljiv je živinski vagon, s kakršnim so nacisti vozili Jude v koncentracijska taborišča. Ko vidiš velikost in številko, ki pove, koliko ljudi so natlačili v vagon, ko vidiš vrata, ko vidiš dejansko lino za zrak … ne, to zverinstvo si je nemogoče zamisliti. V mogočnem muzeju novejše zgodovine so voščene lutke makedonskih narodnjakov, ki so jih izdelali ruski mojstri. Tega nisem šla gledat. Mogoče celo ni res. Povedal mi je starček, ki se je sprehajal z vnučkom in sem ju nagovorila. Posedeli smo na klopci. Ustavila sem se. Dobro mi je delo. Slišala sem dobro mnenje o vsem tem – za protiutež svojemu nelagodju. Starček je navdušen. V vsem tem vidi veličino svoje dežele. Vidi prihodnost za svojega vnuka. Dobro mi je delo.
In izza pompoznih zgradb (gledališče, muzej sodobne zgodovine, muzej arheologije) pod gričem s trdnjavo je še ohranjen pas starega bazarja – ljubek kot ljubljanska Trubarjeva ulica ali Gornji trg. Staro mesto, čudovite ozke uličice, majcene hišice s po dvema okencema v zgornjem nadstropju nad trgovinico ( v glavnem mojstrski filigram, čevlji po zadnji modia v najslabših materialih, najbrž Kitajska, večerne obleke, primerne za Las Vegas, moške obleke, primerne za dunajsko opero, in poročne obleke, razkošnejše od razkošja, pa stara mošeja in tržnica z živili s podeželja – edini živahen del mesta: tu me je bilo sram biti turistka, nisem fotografirala, nisem se hotela vmešavati v njihovo življenje – samo natakarju sem dala veliko napitnino, da sem enemu samemu . Tu sem tudi videla tu in tam kakšno žensko, celo starko v narodni noši. Nisem hotela fotografirati, počutila bi se vsiljivo.
A dovolj! Hudo mi je, sram me je, da stresam nejevoljo nad mestom, ki ni moje, je pa mesto drugih ljudi, ki ga imajo radi, ker je njihovo, ljudi, ki jim mesto na videz morda ni všeč, a morajo živeti v njem. Tam, kot povsod po svetu, so ljudje z zgodbami – in vse zgodbe, ki sem jih slišala, so bile človeške: ljubezen, bolečina in sreča, ustvarjalnost, upanje in obup.
Sram? Če bi takole pisala o kakem Iraškem, Senegalskem, Korejskem mestu, bi me bilo pol manj sram, saj bi pisala o nečem daleč, o drugih. Glede Skopja vendarle čutim tudi pripadnost. Počutim se Balkanko in Srednjeevropejko. Tega ne morem zanikati. Kolegi na konferenci so bili prijatelji. Družili smo se kot bratje in sestre. Bratsko smo se pogovarjali, jedli, pili. želeli smo si dobro. Izrazili smo upanje, da se bomo še kdaj videli. Obljubili smo sodelovati. Izrazili smo solidarnost do turških intelektualcev, ki se prav te dni kot za življenje borijo za svobodo govora v Turčiji. Napisali smo skupno protestno izjavo. Povabili smo drug drugega na srečanja v posameznih deželah. Skupaj bomo naredili simpozij o pisateljih, ki so ustvarjali med prvo svetovno vojno – vse balkanske dežele so bile udeležene, naši fantje so padali na frontah daleč od doma v imenu tujih vladarjev.
In ko sem se vrnila, ko sem sedela v sejni sobi Društva pisateljev v Ljubljani, sem ugledala kip sklenjene pesti z napisom VSV – Vseslovenska vstaja 2012 – prav tak stil, socrealizem iz sedemdesetih, prav taka nacionalistična potenca, kakršno sem zaslutila v Skopju. Nenadoma bo ta najnovejši umotvor stal na nekem podstavku na nekem mestu "z visoko frekvenco pasantov". Stal bo in vzbujal mešane občutke. Stal bo in nagovarjal ljudi k neprijateljevanju, k udarništvu namesto k pogovoru, k novemu udarcu namesto k celjenju stare rane. Ne morem si predstavljati človeka, ki je ta kip naročil, lahko pa si predstavljam, da je bil kamnosek vesel, da je imel delo. Tako je veselih 1400 gradbenih delavcev, ki so za 150 evrov na mesec gradili novo fasado Skopja. Dobro vejo, da bojo po letu 2014, ko bo projekt dokončan, na cesti. Mogoče sploh niso Makedonci. Mogoče sploh nimajo dovoljenja za bivanje v tem mestu. Mogoče so izbrisani ali pa celo novi evropski sužnji. Nekaj jih bo potem v bleščečem mestu skulptur in vodnjakov prosjačilo pod oskubljenimi platanami, ki so ušle sekiram. Brezposelni gradbeniki bojo iskali senco pod mogočnim slavolokom svobode, zgrajenim v stilu pariških slavolokov, ki so bili zgrajeni v stilu rimskih in tako nazaj in tako nazaj.
Kaj pa tako naprej? Najprej: kaj pa zdaj? O tem se bom morala pomeniti sama s seboj – tako kot vsak posameznik, tako kot vsako mesto zase, vsaka dežela … Pa Zemlja? Kam nas lahko pošlje, da bo imela mir pred nami?
