V poletnem času naju je s hčerko prijetno presenetila knjiga nizozemske avtorice Annet Huizing: Kako sem po nesreči napisala knjigo. Za izid knjige je poskrbela Založba Zala, za prevod v slovenski jezik, Maja Seliškar Kenda.
Glavna literarna junakinja je 13 letna deklica, ki se imenuje Katinka. Pred desetimi leti je izgubila mamo. Srčno si želi, da se ljudem ne bi smilila in se do nje ne bi trapasto obnašali. Vsaj zdi se ji tako…
Mame se spominja le po fotografijah, o njej ji veliko pripovedujejo, saj je bila zelo prijetna oseba. Katinka odrašča z očetom in mlajšim bratom, s katerima je zelo povezana.
Oče se je spoprijateljil s prijazno Dirkje, Katinki je njena družba všeč, vsekakor pa si ne želi nadomestne mame. Njena največja želja je, da postane pisateljica.
S pomočjo sosede, slavne pisateljice Lidwien, začne pisati o svoji družini, doživetjih, občutkih, spominih. Slavna pisateljica Katinki svetuje, kako pisati. Veliko se pogovarjata, vrtnarita, bereta in pijeta čaj.
“Pisala sem v sedanjiku,” sem povedala Lidwien, ko sem ji v branje dala svoj sestavek.
“Ja,” Reče Lidwien.” Pametna izbira. Bralec ima občutek, da je skupaj z junakinjo.”
Drage bralke, dragi bralci,
Annet Huizing je uspelo ustvariti čudovit večgeneracijski roman o odraščanju, o medsebojni povezanosti, o žalovanju in veselju; o spominih in sprejemanju vsega novega. Kdor si želi postati pisatelj/ica, lahko bere knjigo kot priročnik, kako napisati pravo knjigo.
V&I
