Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Čakajoč na sovo
»Pa ravno nocoj me mečeš iz hiše, da ne bom mogla preizkusiti pregrade, ki si mi jo naredil za k postelji,« je pripomnila miška Brie. »Res me zanima, če se ne bo kar sesula.«
Pregrada je še vedno ležala na travi in Juniper jo je previdno dvignil. Stala je trdno kot dobro ukoreninjeno drevo in škrat se je zmagoslavno nasmehnil. Ponosno jo je odnesel v duplino in jo postavil ob miškin zabojček.
»No, ja,« je Brie vzvišeno zavihala smrček, »stoji že, stoji, lepa ni pa prav nič!«
»Pa si jo polepšaj!« se je namrgodil Juniper, ki je pričakoval pohvalo ne pa graje.
»Miška je švrknila okoli hrasta in se vrnila s šopkom spominčic. Med vrbove veje in ločje je začela zatikati cvetove.
»Šoja mi je povedala, da imaš strašno rad spominčice,« se je pomenljivo zahahljala. »Mislim, da bi ti modra barva zelo pristajala. Tudi moji pregradi pristaja, poglej! Kot bi bila oblepljena s tapetami s sinjim cvetličnim vzorcem.«
»Krasno!« je rekel škrat brez pravega navdušenja in bil prav vesel, da je ravno takrat potrkalo na vrata.
»A to je ta mestna frajla?« si je Drnjohec s praga ogledoval Brie.
»A to je ta zavaljeni polh?« mu je vrnila miška.
»Prosim, lepo se obnašaj!« jo je moledoval škrat Juniper.
»Gremo, ponočnjakinja!« se Drnjohec ni niti malo zmenil za njeno pripombo.
Ko sta odšla, je škrat s pipico sedel na prag dupline in čakal sovo. Čakal je in čakal … Začelo se mu je dremati.
»Dober večer!« so mu pred nosom zaplesale kresnice. »Kako, da še ne spiš?«
»Alfabeto pričakujem,« si je Juniper pomel oči.
»Lahko se razgledamo po gozdu in ji sporočimo, da jo čakaš.«
»Le dajte, prosim, lučke moje!«
Kresnicam je res zaupal. Vedno so vestno opravile vsako nalogo. Tudi tokrat.
»Uhuuu, oprosti, Juniper, pozabila sem na domenek,« je priznala sova Alfabeta, ko je pristala pred njim. »Če gre za tisto hišno miš, že vse vem. Šoja Frflja mi je na dolgo in široko razložila, naj bi jo odnesla k škratu Molju v mestno knjižnico. Je tako?«
»Natanko tako,« je prikimal Juniper. »Molj ji bo pa potem pomagal najti dom.«
»Nisem prepričana, da je prišla ravno iz tistega mesta,« ga je opozorila Alfabeta.
»Saj je vseeno. Samo da najde hišo z dobro založeno shrambo in centralnim ogrevanjem,« se je zahahljal škrat. »Še prehitro se bo udomačila.«
»Potem pa ni težav.«
»O, ja, ena težava je,« jo je škrat strmo pogledal v velike oči. »Ne smeš je pojesti. Obljubil sem ji, da bo varno prišla v mesto.«
»Ena miš gor ali dol,« je sova zamahnila s perutjo. »Pravzaprav pa hišnih niti ne maram. Neokusne so in tudi premastne!«
»Torej dogovorjeno. Jutri tak čas. Samo, da ne boš spet pozabila?!«
»Ne bom. Kresnicam bom naročila, naj me spomnijo. Ko se stemni, naj bo miš pripravljena.«
Sova Alfabeta se je poslovila in odplahutala v temno nebo, škrat Juniper pa se je nemudoma spravil spat.
