Kaj vse si lahko ogledate v Kraljevi palači Karadjordjevićev v Beogradu, ki je občasno odprta za javnost, a se je potrebno prej najaviti
To je hiša zbirke umetnin od srednjega veka, renesanse z Rembradtom, do Meštrovića
Kraljeva palača Karadjordjevićev na Dedinju v Beogradu, v kateri domuje družina kronskega princa Aleksandra II., je odprta za vnaprej najavljene skupine. Čeprav je v lasti države in ne potomcev nekdanjih srbskih vladarjev, vstopnino pobira Urad kronskega princa. Vsak obisk je strogo nadzorovan in obiskovalcem je fotografiranje prepovedano. Izjeme so redke, nam je bilo dovoljeno. V tej palači, prijetni že na prvi pogled, ker ni velika, so raznovrstne zanimivosti, ki se tičejo predvsem srbske zgodovine, a v njej so tudi umetnine svetovno znanih umetnikov, kot je na primer Rembrandt. Seveda pa so glavne ikone, kopije srednjeveških srbskih fresk, dragoceno pohištvo, tudi iz časov francoskega kralja Louisa XV. in baročni strop iz 24-karatnega zlata! In zakaj je vse to ohranjeno? Ker ga nemški generalni štab, ki je verjetno imel vmes poznavalce umetnosti, ni ne poškodoval ne pokradel, ampak se je ohranil celo popis vsega vrednega. Pa tudi zmagovalci se niso preveč znesli nad dvorcem.
V kleti veje čas Bizanca in Kremlja
Kraljevi dvor je skrit med zelenjem skoraj 150 hektarov velikega posestva pod Avalo. Zgradili so ga na začetku dvajsetih let minulega stoletja v bizantinsko-ruskem slogu, kajti glavna arhitekta sta bila Rusa. Princ Aleksander I., ki je bil tudi naš kralj v predvojni Jugoslaviji, se je med drugim šolal na vojaški šoli v Petersburgu, kjer so ga zelo navdušile tamkajšnje palače. Del kletnih prostorov, ki segajo do šest metrov globoko v zemljo, s kričečimi barvami in ikonografijo spominja na dvorec Ivana Groznega. V Dvorani čudežev pa vas presenetijo stenske slike s prizori iz Šeherezade in legende o Ognjeni ptici.
Zunanjost dvorca je prej skromna kot razkošna, a pogled iz nadstropja, kjer živi družina princa Aleksandra II., ki ni za javnost, nese k bazenu, v katerem se zrcali Meštorovićev kip z naslovom Povjest Hrvata. Sosedje so to umetnino hoteli zase, a se Srbi niso vdali, češ da je v zameno za kip z vrtnim paviljonom kralj Aleksander prispeval za obnovo Dioklicijanove palače v Splitu.
Pritličje je skrbno urejeno in negovano in je namenjeno tudi protokolu. V njem se zrcali zgodovina Srbov. Knjižnica je nekdaj štela 50 tisoč knjig, zdaj jih je manj. Med njimi so knjige iz srednjega veka in dragocene listine, kakršen je na primer Kodeks bizantinskega cesarja Justinijana.
Sežgani portreti Karadjordjevićev in krogla v fresko
Že v avli te gledajo s stene čudovite kopije fresk iz znamenitih samostanov Dečani in Sopočani, ki sta pod varstvom UNESCA. Od triintridesetih portretov vladarjev iz družine Karadjordjević so se ohranili le trije. Uničene so bile tudi vse slike kraljice Marije, ki je bila slikarka in je imela atelje v posebni zgradbi pred palačo. Ostal je samo njen doprsni kip. Umetnine so zažgali zmagovalci, med katerimi so bili vojaki Rdeče armade, ki so osvobodili Beograd izpod Hitlerjevega škornja. Ti so pustili spomin še na stropu kapele ob dvorcu, kjer so prestrelili Kristusovo srce in glavo; tako za šalo.
Pohištvo je raznovrstno; tudi v slogu francoskega kralja Louisa XV. Zanimiva je skrinja iz 16. stoletja, poslikana z motivi iz življenja Aleksandra Makedonskega, darilo nekega monarha po prvi svetovni vojni. Tapiserija je renesančna, na tleh so velike kitajske vaze, razni kipi, tepihi. Posebej je zanimiv velikanski globus, okrašen z zodiakovimi znamenji, in je edini predmet, ki ga je poškodovalo steklo z okna, razbitega med bombardiranjem Beograda v zadnji balkanski vojni. Neeksplodirane letalske bombe sil NATO pa so ostale v ruševinah poslopja nekdanjega zunanjega ministrstva sredi Beograda, zaradi česar je nihče ne upa obnoviti.
Grb celjskih grofov in kavbojski filmi za Tita
Zanimiv je strop, prekrit s 24-karatnim zlatom in podprt s stebri iz poldragega kamenja oniks. Naj ne pozabim omeniti, kako je med zanimivostmi tudi grb celjskih grofov na kosu starega pohištva. Ti so bili povezani z Nemanjićevim plemstvom in kraljica Marija se je štela za potomko naših grofov.
Še ena podrobnost: palača na začetku ni imela kuhinje, ker je bil kralj Aleksander alergičen na njene vonjave. Zato so jo sezidali zunaj palače in jo povezali s tunelom. Monarh je bil namreč dolgo bolan, saj se je na fronti med prvo svetovno vojno okužil s tifusom.
Maršal Tito ni maral živeti v tem dvorcu, pač pa je imel rezidenco na Užički ulici in je v palačo prihajal le občasno. Zelo rad si je ogledoval filme v kletni kinodvorani, okrašeni v kričeči zeleni poslikavi v ruskem slogu. Najraje je gledal filme s slavnim kavbojem Johnom Wayneom. V bližnji park pa je dal pokopati svojo nekdanjo ljubico Darinko Pajnovič, preminulo kmalu po drugi svetovni vojni zaradi tuberkoloze. Bila pa je teta Miloševićeve žene. Nagrobnika ni videti s ceste, ampak je rahlo prikrit v bližini enega od številnih, dokaj zanemarjenih plavalnih bazenov v parku.
Tudi kraljeva kapela, zgrajena v starem srbskem slogu, Titu ni bila všeč in v njej so spravljali metle in drugo orodje. Pospravili so jo samo ob obisku Haile Selassija, ki je bil po veri kopt, in britanske kraljice Elizabete. Tako so freske ostale cele, le ikono iz 16. stoletja si je nekdo prisvojil, a je po čudnih poteh nazadnje bila vrnjena nacionalnemu muzeju v Beogradu.
In nazadnje se človek vpraša, kako to, da se je dvorec z vsemi dragocenostmi tako ohranil? Nekaj zaslug ima celo okupatorski generalni štab, ki je prebival v njem: izdelali so inventar, s seboj pa niso vzeli ničesar.
Od česa živijo potomci Karadjordjevićev
Njegova visokost, kronski princ Aleksander II. Karadjordjević, kakor ga še vedno naslavljajo v Srbiji, je upokojeni častnik britanske vojske, ki se ukvarja z dobrodelnostjo in je zategadelj ustanovil svojo fundacijo. V ta namen prireja dobrodelne koncerte, razstave, dražbe, in sicer v Belem dvorcu. Pri tem mu pomaga njegova druga žena, Grkinja Katerina, ki je plebejskega rodu. Pred kratkim je princ v Nišu svečano izročil mamograf za tamkajšnjo bolnišnico.
Družina ima sicer še dodatne posle in verjetno tudi kak ostanek premoženja iz časov vladanja. V dvorec se je družina preselila leta 2001. Princ ima tri sinove, rojene v zakonu s špansko princeso, v Združenih državah Amerike. Aleksander in Filip sta dvojčka, nasledstveni princ pa je Peter. Zanimivo je, da so vsi nagnjeni k umetnosti. Peter se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, Filip dela na mednarodni finančni ustanovi v Londonu. Vsi govorijo angleško, špansko in francosko, srbsko pa se še učijo, kadar so pač v Srbiji. Nihče pa ne trdi, da bi zares znali govoriti srbsko.
