DEDIŠČINA V KERAMIKI VERE VARDJAN

0
251

Dneve evropske kulturne dediščine  že  vrsto let z različnimi prireditvami in razstavami  obeležujemo tudi v Mestni knjižnici Izola. Letos smo k sodelovanju povabili tudi Vero Vardjan, oblikovalko keramike iz Velikega Nerajca v Beli Krajini. Vera Vardjan ni  bila prvič gostja naše knjižnice. Pred nekaj leti je predstavila svoji  knjigi, Med nebom in zemljo in Moč vere, letos pa je otvoritvi  razstave keramike sledilo tudi srečanje  z avtorico. Želeli bi njene izkušnje in razmišljanja deliti tudi z bralci tega časopisa, zato smo jo povabili k pogovoru.

 

MKI: Gospa Vera,  pozdravljeni. Morda bi nam za začetek povedali, od kod ste doma,  kakšno je bilo vaše otroštvo in kako vas je zaznamovalo?

VV: Prihajam s  skrajnega juga Slovenije, natančneje iz Bele krajine. Po očetu in materi sem kar nekaj generacij nazaj domačinka.

Živela sem na vasi. Naša  generacija   je   otroštvo preživljala precej svobodno.  Na ta čas imam čudovite spomine, predvsem iz zgodnjega in predšolskega obdobja. Doma smo imeli  različne živali. Vendar najbolj pristen stik sem imela s konji, zato sem veliko časa preživela z njimi. Od njih sem se veliko naučila, kar mi je pomagalo tudi kasneje v življenju.

 

MKI: Kdaj pa ste se prvič srečali s keramiko?

 

VV: Z domačo in umetnostno obrtjo sem se uradno začela ukvarjati leta 1994. Nekaj let prej sem že sem in tja kaj naredila,

 

MKI: Vsi vaši izdelki imajo certifikat. Bi nam povedali zgodbo o tem, kako ste prišli do prvega certifikata? To se je zgodilo v Obrtni zbornici Slovenije in spada med rokodelske in umetniške izdelke?

 

VV: Za 35 izdelkov sem dobila certifikat. Ta potrjuje,  da sodijo med domačo ali umetnostno obrt. Moj prvi izdelek je bil lončeni bas, staro evropsko glasbilo. Najprej sem ga naredila zase in ga postavila  na kamin. Med druženji smo s prijatelji  igrali nanj. Bilo jim je tako všeč, da so ga hoteli imeti tudi sami. Tako sem nekaj časa delala le za prijatelje. Po naključju je prišla do mene etnologinja in me napotila na obrtno zbornico,  da  ga dam v oceno. Tam deluje strokovna komisija pod vodstvom strokovnjakov etnologov, slikarjev… Ko  ocenijo izdelek, podajo mnenje, ali spada med izdelke domače in umetnostne obrti.   Samo pozitivno ocenjeni izdelki so bili razstavljeni  na bienalni razstavi in med njimi je bil tudi moj lončeni bas. Na moje veliko presenečenje je bila fotografija z mojimi lončenimi basi, ki so bili na razstavi, objavljena v časopisu Delo na prvi strani.

To mi je dalo velik zagon in tudi potrditev, da sem na pravi poti. Tako sem tudi obudila v življenje to prastaro glasbilo.

 

MKI: V komisiji, ki ocenjuje izdelke, so priznani strokovnjaki, med njimi  etnolog, dr. Janez Bogataj. Verjetno vam je tako priznanje veliko pomenilo?

 

VV: To mi je  veliko pomenilo in je bila tudi spodbuda za moje nadaljnje delo.

 

MKI: Med vašimi izdelki so živalske figurice, vrči in vrčki, pa tudi sončna kolesa. Morda bi nam o sončnih kolesih povedali kaj več?

 

VV: Sončna kolesa so mi najbolj pri srcu  in jih tudi najraje delam. V sebi  imam  praspomin na sončna kolesa.  Podobo sončnega kolesa sem obudila preko sanj,  v poznih devetdesetih, nato sem ga izrisala in izdelala iz gline. Trajalo je kar nekaj časa, da so sončna kolesa prišla na police  moje galerije. Obiskovalci galerije se pogosto odločijo za nakup sončnih koles, saj so primerna kot  darilo prijateljem in sorodnikom. Imajo tudi sporočilno vrednost. Ljudje vedno verjeli, da  sončno kolo  ščiti stavbe,  bivalne prostore in  prinaša pozitivno energijo. Hkrati pa so bila lep okrasni element.

 

MKI: Za vrče in vse izdelke, ki so namenjeni uživanju hrane in pijače, pridobite še posebno  potrdilo. Čemu?

 

V.V: Vsi izdelki,  narejeni iz gline, ki se uporabljajo v prehrani, morajo imeti potrdilo Zavoda za zdravstveno varstvo,  da ustrezajo zahtevam izdelkov,  namenjenih za stik z živili.

 

 

VV: Kako pa ste se lotili živalskih figur?  Eno je namreč narisati žival, drugo pa jo spraviti v trodimenzionalno obliko.

 

V.V:  Veliko lažje je živali narisati  kot ji narediti  iz gline. Vsako žival si zelo dobro ogledam v živo. Šele potem se lotim  izdelave. Pri živalih poudarim njihove  značilnosti. Vsi moji izdelki, živali prav tako,  imajo tudi uporabno vrednost, Zato je večina teh izdelkov narejenih kot piščali.

Spominjam se časa, ko se je bližala trinajsta  razstava domače in umetnostne obrti. Poklicali so me iz Obrtne zbornice Slovenje, da želijo nekaj mojih izdelkov za prihajajoči katalog, plakate in vabila. Njihova želja je bila,  da pripeljem nekaj vodomcev in še drugih izdelkov. Prav vodomci so bili takrat izbrani za razpoznavni znak razstave. Bili so  na prvi strani kataloga, na  vseh plakatih in vabilih. V enem  od časopisov je bil objavljen naslednji članek:

»Katalog domače in umetnostne obrti, ki ga je oblikoval Studio za arhitekturo in oblikovanje Krog d.o.o.,  je dobil zlato medaljo na tekmovanju oblikovalcev z vsega sveta, Creativitiy 30,

v ZDA. Na naslovnici kataloga so upodobljeni vodomci belokranjske mojstrice Vere Vardjan. Njeni izdelki so bili zastopani tudi na uspešnih razstavah slovenske domače obrti v ZDA na Japonskem in na Dunaju.«

To se mi je zdela velika nagrada za moje delo. Vodomca sem idejno in oblikovalno zasnovala sama. Tudi on ima uporabno vrednost, saj sem ga naredila kot piščalko. Vodomec me je navdušil kot ptič, ki leti, se potaplja in plava pod vodo. Gudalo ali lončeni bas pa je  staro Evropsko glasbilo, ki sem ga obudila.

 

MKI: Pri keramiki pa ni potreben  samo  občutek za oblikovanje, ampak  tudi veliko znanja o glazurah in o tem, kako speči te izdelke, da  se v peči ne razletijo. Kje pa ste vse to znanje pridobivali? Seveda, praksa je eno, ampak verjetno ste se morali nekje naučiti vsaj, kako se ravna s pečjo?

 

VV: V moji bližini ni bilo nikogar, ki bi delal z glino. Nekaj informacij sem dobila od lončarja Pungerčarja iz Šentjerneja.  Pri njem se je čutila ta pristnost. Žal je že pokojni. Največ ti dajo izkušnje. Največ se naučiš, ko delaš napake. Posvetila sem se izdelkom domače in umetnostne obrti.  Moj dan se je začel zgodaj zjutraj in končal pozno zvečer. Vedno sem delala po navdihu in z ljubeznijo. Takrat ne razmišljaš o zaslužku, kar ljudje prepoznajo.

 

MKI: Navdih najdete v dediščini Bele Krajine. Uporabljate belo, rdečo in modro barvo za vrče, več barv za sončna kolesa, živali pa imajo vsaka svojo barvo. Med živalmi je  zanimiv konj, pa tudi samorog. Če se prav spomnim, imate do konjev poseben odnos. Ta izvira še iz vašega otroštva in neke legende…

 

VV: Navdih za svoje izdelke najdem v bogati kulturni dediščini domačega in širšega slovenskega okolja, saj so rdeča, bela in modra tudi slovenske barve. Nočem se omejevati samo na Belo krajino.

Imam poseben  odnos do konjev, ki so mi prirasli k srcu že v mladosti. Doma smo imeli konja, ime mu je bilo Sokol. Bil je sive barve, po telesu pa je imel približno tri centimetre velike temne pike. Bil je poseben tudi zato, ker so mu vile pletle kite. Stari oče je dejal, da so to posebni konji, ki jih imajo vile rade. Nikoli niso ne videli ne izvedeli,  kdo mu plete kite iz grive.  Sokolu je nekdo spletal skrivnostno čudovito kito. To se je vedno dogajalo ponoči. Ko so domači zjutraj prišli v hlev, so bili začudeni. Veliko so govorili o tem in ko so se govorice ravno polegle in so pozabili na kite,  jih je v hlevu zopet počakalo presenečenje.

 

MKI: Vaši izdelki so primerni za spominke, za darila, poslovna darila, okras, za uporabo… Kupci pa menda prihajajo kar od vsepovsod…

 

VV: Izdelki s certifikatom domače in umetnostne obrti, kot so gudalo, lončeni bas,  vodomec, vrček za vodo ali pa sončno kolo – znak, ki so ga ljudje nekoč risali po cerkvah, hišah, skednjih in zibkah v veri, da prinaša pozitivno energijo in varuje stavbo –  so opisani v številnih turističnih katalogih po svetu. Tako se mnogi tujci ustavijo pri meni, ker so moje izdelke videli v katalogu, še več pa je tistih, ki jim je kdo povedal zame. Nekoč je prišel nek italijanski novinar, nakupil izdelke in jih odnesel s seboj na Aljasko. Mnogi so kak izdelek dobili kot poslovno darilo, nato pa še sami prišli kaj kupit. Najbrž res ni kraja v Sloveniji, kjer ne bi bilo kakšnega mojega izdelka, se pa zavedam, da množičen obisk ni pravo merilo kakovosti. Verjetno je malo držav na svetu,  kamor niso prispeli moji izdelki.

 

MKI: Ukvarjate se tudi z izdelovanjem krem iz industrijske konoplje. S tako kremo ste si pozdravili  brazgotine, ki so bile posledice udara strele. Bi nam morda o tem kaj povedali?

 

VV: Leta 2012 me je zadela strela. Pol leta sem ležala v bolnišnici opečena in skoraj negibna. Dva meseca sem bila na rehabilitaciji v Soči in leto in pol sem imela rane po celem telesu. Ko so se rane zacelile, so nastale močne in trde brazgotine. Po treh letih sem doma posejala konopljo in iz olja naredila kreme. Po dveh letih in pol mazanja s kremo so brazgotine izginile. Konoplja je zelo stara in divja rastlina in ima moč. Ljudje so verjeli v  njeno zdravilno moč in so jo včasih uporabljali za veliko stvari. Tudi jaz verjamem v njeno moč.

 

MKI: Dva belokranjska hisa ste rešili pred  uničenjem… Bi nam o tem kaj povedali?

 

VV: Pred trinajstimi leti sta v bližnjih vaseh stala še dva,  krepko čez dvesto let stara  hisa, zadnja primerka te vrste. His je majhna hiška  z eno sobo in posteljo. V  njih so nekoč spali  mladoporočenci, za nekaj časa, ali pa fantje. Ko sem slišala, da ju nameravajo podreti, sem sklenila, da ju ohranim.  Potrebno je bilo veliko truda in dela, da sta se hišici navzven in znotraj približali podobi in ureditvi, kakršnih so se spominjali najstarejši ljudje v soseščini. Seveda sta brez elektrike in vode. V njih se začuti zdravilni odklop.

 

MKI: Belokranjska hisa sta tako  navdušila Iztoka Ilca, da vam je namenil celo poglavje v knjigi Brezmejna Slovenija. V knjigi Mojstrovine Slovenije pa je o vas pisal  dr. Janez Bogataj. Kaj je to his in  čemu je bila namenjena ta skromna lesena  hiška?

 

VV: Pred  dobrimi sto ali še več leti  so bile družine velike, kmečke hiše pa so imele navadno  samo dve sobi in črno kuhinjo. Ko so se mladi poročili, ni bilo pravega prostora zanje, zato so nekaj časa bivali v hisu. Tudi fantje so spali v takih hiškah. V preteklosti hisom niso dajali velikega pomena.  Meni veliko pomenijo, saj se v njih  začuti stik s predniki, ki so imeli veliko znanja o naravi in o vsem,  kar je povezano z naravo.

 

MKI: Ste  sploh dobili kakšno finančno pomoč ali ste vse naredili na svoje stroške?

 

VV: Nekaj malega sem dobila za kritje ene hiške s slamo. Vse ostalo sem financirala iz lastnih sredstev. Veliko sem tudi sama postorila z delom pri katerem so mi nekaj malega pomagali tudi sorodniki.

 

MKI: Kako se vam zdi, da je pri nas poskrbljeno za dediščino? In kakšna je vloga spomeniškega varstva, države, muzejev in posameznikov v skrbi za našo dediščino?

 

VV: Lahko  bi veliko bolje poskrbeli  za našo kulturno dediščino. Ogromno stvari je propadlo in so ljudje iz nevednosti skurili. Menim, da ozaveščeni lastniki najbolje poskrbijo za svojo dediščino, a  so premalo pri tem podprti.

 

MKI: Ste tudi velika ljubiteljica platna. Veliko veste o lanenem in konopljinem platnu. V Beli Krajini je le še malo ljudi, ki se s tem ukvarjajo ali jih sploh ni več. In vendar bi bilo smiselno ta tradicionalna znanja oživiti, še preden umrejo zadnji ljudje, ki so poznali postopke pridobivanja platna. Ste morda naleteli na koga, ki bi se želel tega naučiti in se s tem tudi poklicno ukvarjati?  Današnja oblačila so namreč narejena iz tako slabih materialov, da se jih niti predelati ne da več. Lahko jih samo še zažgejo in tako bodo kmalu izginili tudi zabojniki, namenjeni zbiranju rabljenih oblačil.

 

VV: Zanimam se predvsem za konopljo, ki so jo v Beli krajini  pridelovali še v poznih osemdesetih letih  prejšnjega stoletja.  V moji bližini je družina, ki ima še platno iz konoplje, ki so jo sami pridelali in obdelali. Sam postopek je zapleten in naporen. Nekoč so bile  družine velike in vsi skupaj so delali in znanje prenašali iz generacije v generacijo. So določeni postopki, ki jih je v  vsaki vasi znala narediti samo ena oseba. Tega se ne da kar tako naučiti. Spomnim se, da so v moji mladosti izdelovali tudi vrvi iz konoplje. V tujini v gradbeništvu že uporabljajo konopljo za izolacijo. V zadnjem času se je nekaj naredilo  preko raznih projektov. Vendar so bili to samo projekti in ko se zaključijo,  je konec. S sodobno opremo se bi dalo marsikaj narediti, vendar bi bil potreben  finančni vložek. Saj v tujini jim to že kar uspeva.

 

MKI: Vaše življenje je tako zanimivo, razgibano in bogato, in področja, s katerimi se ukvarjate in sploh tista,  ki so predmet vašega zanimanja, so tako obširna, da se jih težko ulovi v kratek intervju. Čisto zagotovo sem izpustila marsikaj, kar bi še  želeli deliti z našimi bralci. Pa vam prepuščam besedo…

 

VV: Ljubim življenje, naravo, dediščino, starejše ljudi in živali. Imam občutek, da sem z vsem tem povezana. Nikoli ne bi smeli pozabiti modrosti prednikov, ki nam s svojim znanjem skrajšajo pot, da ne tavamo in ne iščemo. Blizu so mi pravljice in pravljična bitja.

 

MKI: Gospa Vera, hvala za zanimiv pogovor in veliko veselja pri ustvarjanju še naprej.

VV: Hvala tudi vam.

 

Pogovarjala se je Špela Pahor