Še vedno ne ve, kako bi dala svojemu prvorojencu ime. Od poroda je minilo že pet dni. Medtem se mama druge nosečnice ukvarja s seštevanjem in odštevanjem številk, sestavlja črke in išče tisto idealno kombinacijo, tisto ime, ki bo novorojenčku prineslo srečo vsega sveta. Tretja, ki se približuje roku, se vsaki teden znajde v ostri debati s svojim soprogom, ravno zaradi izbire imena. „Me ne zanima! JAZ se bom potila ure in ure, JAZ bom rojevala, poleg tega pa sem si ime izbrala še preden sva začela hoditi!“ Mož modro umolkne in popusti, saj ve, da je njeno nihanje hormonov iz dneva v dan večje, upa pa le, da bo imel več sreče pri izbiri imena morebitnega drugega otroka.
Ko teče beseda o izbiri otrokovega imena, se zdi, da očetje nimajo pravice do glasovanja. Borba okoli imena je za mnoge pare dolgotrajna in mučna, v večini pa imajo zadnjo besedo prav mame. Po statistiki kar štiri od desetih mam ne sprejema očetovega predloga. Neverjetno je to, da eden od desetih parov izžreba ime s polnega klobuka na papir napisanih imen, 14 odstotkov očetov pa celo meče kovanec pri izbiri le-tega.
Izbira otrokovega imena je pomembna odločitev, saj „naj bi“ otroka zaznamovala za celo življenje. „Naj bi“, saj je v zadnjih letih prepogost pojav spreminjanja identitete, pa naj si bo zaradi osebnih ali pač numeroloških razlogov. Pa se sedaj ti navadi na Nancy, ki jo že 15 let poznaš kot Marijo. Sedaj piješ kavo z Nancy, z novo Nancy deliš svoje najbolj skrite misli, tako rekoč imaš novo prijateljico Nancy, čeprav jo imaš v mobitelu še vedno shranjeno, kar ji seveda ne upaš priznati, kot Marijo.
Moč domišljije preseneti vsakogar. Medtem ko so starši Marijuane Pepsi Sawyer verjetno mislili, da bi bilo izjemno zabavno imeti hčer, ki ju spominja na vesele dneve, preživete ob priljubljeni pijači in brezskrbnosti iz obdobja otrok cvetja, verjetno nista pomislila, da njeno ime nekega dne vendarle ne bo izgledalo tako zabavno in nostalgično, že na primer na prijavnici za novo službo. Vista, Ikea, ESPN Montana Real so le ena od imen, ki ob pomanjkanju lastne inspiracije burijo domišljijo njihovih staršev.
Nedavno je mlad par iz Zadra svojega sina poimenoval Onur, po glavnemu junaku iz Šeherezade, saj sta oba starša, kakor pravita, zvesta privrženca te serije, kateri je podlegla polovica Hrvaške. Iz intervjuja se je dalo razbrati, da njune namere le niso bile tako nedolžne, saj sta javno izrazila upanje, da bo pravi Onur prišel na Hrvaško pogledat svojega tukajšnjega prvega soimenjaka, še bolj pa bi bila vesela, če bi mu Onur financiral šolanje. Človek ima včasih občutek, da se še z nerojenim bitjem trguje kot z vrečo krompirja na tržnici, na Onurjev ali pa na kakšen drugi, mogoče vaški način.
Namreč neki župnik iz hrvaškega mesteca Ploče na Makarski rivieri se je domislil, kako nagovoriti novopečene starše, da bojkotirajo poplavo vseh čudnih in eksotičnih imen ter svojim otrokom dajo prava hrvaška imena, ki nekaj pomenijo. Don Petar Mikić se zaveda, da ni boljše stimulacije kot pa tiste v denarju. Na vrata cerkve je nalepil obvestilo: „Kdor svojemu otroku da ime dedka, babice, najbližjega svetnika njegovemu rojstnemu dnevu ali neko od drugih spodaj navedenih narodnih imen, bo na dan otrokove krstitve dobil tisoč kun (op. p. cca 150 €).« Tako tisti, obubožani, izžrebajo eno od 40 narodnih imen, ki jim jih je dal na voljo. Namreč vsako od teh imen predstavlja zagotovljen dobitek.
Prva se je odločila za Karla, druga je po nasvetu mame dodelila hčerki najsrečnejše ime tega sveta, tretja pa je le popustila. Sina namreč ni, na moževo srečo, poimenovala Denis, ki bi ob priimku Penič tvorilo za otroka najmanj zaželeno kombinacijo, saj bi ga s posmehljivim priokusom zaznamovala ne samo v šolskih klopeh, ampak za vekomaj.
