Če se ozremo nase, lahko kmalu ugotovimo, da so poleg našega Jaza del nas tudi naše misli, občutja in zavestni impulzi naše volje in da nosimo v nas samih še drugi, močnejši Jaz. Zavemo se, da smo podrejeni temu drugemu Jazu, ki je višja moč. Na začetku se nam zdi, da je ta drugi Jaz nižje bitje, če ga primerjamo z Jazom, ki ga zaznavamo s čisto, polno zavestno dušo in njeno naravno nagnjenostjo k dobremu in resničnemu. Zaradi tega začetnega občutka si sprva prizadevamo ta navidezno nižji jaz podrediti.
Če se posvetimo malo bolj podrobnemu raziskovanju sebe, se lahko o tem drugem Jazu naučimo nekaj novega. Če razvijemo navado, da občasno pogledamo nazaj na naše pretekle izkušnje ali ravnanja v življenju, pridemo do nenavadnega odkritja, ki postane z leti še pomenljivejši za nas. Kadar koli razmišljamo o naših besedah in dejanjih v preteklosti, ugotovimo, da smo večino stvari najprej naredili, razumeli pa smo jih šele kasneje. Ko se spomnimo stvari, ki smo jih naredili sedem, osem let nazaj ali morda pred dvajsetimi leti, ugotovimo, da je šele sedaj, po dolgem času naš um dovolj razvit, da razume, kar smo naredili ali rekli takrat.
Seveda večinoma ljudje ne naredijo takega samo-raziskovanja, ker se tega ne domislijo in zato niti ne poskusijo. Toda tako, nekakšno dušno iskanje je izjemno koristno in rodovitno. V takšnih trenutkih, ko se zavemo, da šele zdaj začenjamo razumevati nekaj, kar smo naredili v zgodnejših letih, in da v preteklosti naši umi niso bili dovolj zreli, da bi razumeli, kar smo naredili ali rekli takrat, se pojavi novo občutje v naši duši. Sebe začutimo, kot da smo ščiteni z dobrohotno močjo, ki domuje v globinah našega lastnega bitja. Bolj in bolj zaupamo, da v najvišjem smislu te besede nismo sami v svetu in da kar koli mi sami lahko zavestno razumemo ali naredimo, je v bistvu le majhen delček vsega, kar v resnici udejanjamo.
Ko večkrat ponovimo ta proces samo-raziskovanja, lahko postane del našega vsakodnevnega praktičnega življenja uvid, ki je teoretično preprosto razumljiv. Vemo, po vseh teoretskih ocenah, da ne bomo prišli daleč v življenju, če bomo morali vse narediti pri polnem zavedanju, z racionalnim razumevanjem vseh pogojev in razvejanosti v vsakem konkretnem primeru. Da je temu res tako, moramo le pretehtati, kako in kdaj smo izvršili tista dejanja, ki so bila za nas najmodrejša in najbolj pomembna za naš obstoj v življenju. Hipna misel nam bo razkrila, da smo najbolj modro ravnali v času med rojstvom in trenutkom, v katerem se začne naš spomin, to je najstarejšim trenutkom v našem življenju, ki smo se ga lahko spomnili, ko smo v poznejših letih poskušali priklicati vtise iz naše preteklosti.
Želim povedati, da ko razmišljamo, kaj smo storili pred tremi, štirimi ali več leti, dosežemo neko mejo v otroštvu, pod katero našega spomina ni več. Naš spomin ne gre bolj nazaj. Starši ali drugi ljudje nam lahko povedo, kaj se je pred tem zgodilo, naš spomin pa bolj v preteklost od te meje ne more iti. Ta meja predstavlja trenutek v našem življenju, ko smo se prvič začeli zavedati sebe, svojega Jaza. Ljudje, ki imajo zdrav spomin, se lahko spomnijo najdlje nazaj do tega trenutka.
Naše duše so že pred tem časom opravile svoja najbolj pomembna in modra dejanja. Nikoli več v kasnejšem življenju, po tem ko smo dosegli polno zavedanje, ne bomo mogli izvršiti tako čudovitih in veličastnih dejanj, kot so bila tista, ki smo jih izvršili iz nezavednih globin naših duš v prvih letih našega otroštva.
Kot vemo, smo prinesli sadove prejšnjih življenj ob rojstvu s seboj v ta materialni svet. Ob rojstvu so naši možgani še nepopolni in nedokončani. Duša mora delati na njihovem izpopolnjevanju, dodajati jim mora bolj fine strukture, čemur duša posveti polovico svojih sposobnosti. Še preden je duša popolnoma zavestna, deluje na možganih in jih preoblikuje v instrument, ki bo izrazil vse zmožnosti, nadarjenosti, spretnosti, značilnosti in še mnogo drugega, kar prihaja z dušo in je posledica prejšnjih življenj. To delo na naših lastnih telesih je vodeno s tako vzvišenega nivoja, da ga z nobeno kasnejšo polno zavestno aktivnostjo ne moremo doseči. In še več, prav v istem obdobju, ko se možgani ustrezno preoblikujejo, moramo pridobiti tri najbolj pomembne sposobnosti za življenje na Zemlji.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
