Fjaka

0
272

 

Pogled šviga zdaj na uro, zdaj proti vratom kavarne. Kakor ping pong žogica. Nervozno se presedam na aluminijastem, sicer podloženem stolu na trogirski rivi in čakam. V nedogled čakam, da se bo pred menoj končno narisal natakar in me postregel s kavo. Ne, ne mislite, da je bila kavarna polna, prej prazna! Za sosednjo mizo prisede mlad angleški par. Sedaj smo trije, trije, ki se oziramo naokoli, upajoč, da bomo le zagledali natakarja. Misli mi že ustvarjajo očitajoč, ironičen monolog, ki bi ga najraje postregla natakarju, v zameno za kavo. Monolog kot: »Oprostite za mojo nevzdržno obnašanje. Nisem vedela, da ste odšli v Brazilijo nabirat kavo.« Zgrabim torbico in nameravam oditi. Z nožnim mezincem udarim ob rob mize in se zvijem od bolečine. In takrat, po 25 minutah, se nezainteresirano pojavi pred menoj. Še preden mu uspem naročiti s kakšnim dodatkom si želim kavo, se že obrne in z enim ušesom hodeč proti vratom kavarne posluša moje naročilo. Ni mu mar za nikogar … Od dogodka je minilo štiri leta, ravno ko sem se preselila v Dalmacijo. Bila sem še infant v poznavanju njihovega načina življenja. »Polako, aj ne žuri, ima vremena!« Besede, ki jih slišiš za vsakim vogalom. Besede, ki so mi do takrat predstavljale neznanko – x, y in z. Pravijo, da se severnjaki odlikujejo po redu, delu in disciplini. Ni čudno, da te potem takšne stvari vržejo s tira, saj že ob pitju kave razmišljaš o tem, kaj moraš vse postoriti, da boš »uspešno« zaključil dan.

 

Toliko bolj kakor se naše odlike spoštujejo, toliko manj posvečamo pozornost kvaliteti življenja. Kakor imajo Španci svojo siesto, tako imajo Dalmatinci svojo fjako, le da ta v primerjavi s siesto ne traja uro ali dve, temveč štiri, pet ur, včasih pa tudi celi dan.

Fjako opisujejo kot psihofizično stanje, v katerem se teži za ničemer. Pogosto jo napačno zamenjujejo z lenobo. Pravijo, da je fjaka vzvišeno stanje uma in telesa, kateremu teži celotno človeštvo. Medtem ko v Indiji in drugje fjako dosežejo z dolgoletno meditacijo, je le-ta v Dalmaciji pravi Božji dar. Nekateri jo opisujejo kot nirvano, zen, ki se ga uči že od malih nog.

 

Fjaka je splitski brand. Zdi se, da se tudi ventilatorjem ne da vrteti. In galebom leteti. Zato se raje pozibavajo na morskih valovih. Sodelavka mi je sporočila, da se ji tudi jesti ne da. Nekateri izkoristijo fjako tako, da izključijo telefone, spustijo rolete in zaspijo za kakšno uro ali dve. Drugi po kavah posedajo v globokih sencah, po možnosti na gugalnih stolih. Takrat jim je težko celo tudi govoriti. Govor Dalmatincev se v stanju fjake omejuje na medmete, kot na primer:

– Oooo (presenečen, ker ga je videl),
– E (tudi on se mu je javil),
– I? (vpraša ga, kako je),
– A (tako, tako, ni ravno najbolje),
– Uuu (on je zaskrbljen),
– AE (kaj češ, tako je).

 

Fjaka je naravno zdravilo proti stresu. Popolnoma brezplačna. Lahko si brez denarja, brez vile, vendar se še vedno lahko usedeš na obalo, gledaš v morje in uživaš. Medtem pa na drugi strani – na Zahodu – mnogi drvijo od zdravnika do psihologa, obiskujejo razne tečaje o poboljšanju kvalitete življenja, o lastni zavednosti, posegajo po zdravilih za umiritev in sprostitev, iščejo pravo jogo, ki bi uspela umiriti njihov um ter na koncu pustijo dober del kolača svoje plače tistim, ki želijo uravnovesiti njihovo zdravje. Tistim, ki živijo enostavno življenje.

 

Neka 80-letna babica iz Italije je, potujoč do svoje vile na Korčuli, dejala novinarju, da je fjaka dober življenjski koncept, vendar ne, če želiš uspeti.

Novinar je dopolnil njeno misel: »Fjaka bi morala biti DEL življenjskega koncepta, ne pa da se pretvori v življenjski koncept.«

 

Pravijo, da se lahko vsega lepega kaj hitro naučiš. Res je, če mentalni preskok ni prevelik. In če je, potrebuješ le malo več časa, kakor se je zgodilo meni, da se seznaniš s sržjo, vidiš in občutiš njene dobrobiti in jo vkomponiraš v svoj stil življenja, kolikor pač sam želiš. In takrat se zavedaš, kako je vse okoli tebe enostavno. »Jednostavno kao kupus,« bi rekli Dalmatinci. In ne dovoliš oziroma skušaš omejiti prostor skrbem, obremenjevanju in imaginarnem planiranju, planiranju, kaj bi bilo, če bi …

 

Odidem do frizerke Ivane, pri kateri sem se naročila pred tednom dni. Njena sodelavka mi odgovori: »A šinjorina draga, Ivana danes ne dela. Pričakuje svojega moža, ki se bo ravno danes po nekajmesečni plovbi po oceanu vrnil domov.« Ni mi preostalo drugega, kot da se nasmejim in odgovorim: »AE.«