Prva stvar, ki mi pade na pamet, ko razmišljam o Granadi, je, da bi jo v prvi vrsti želela doživeti v očeh turista. Ker »obiskati Granado kot turist«, »študirati v Granadi eno leto« in »živeti v Granadi za nedoločen čas« so trije popolnoma različni koncepti. Če jo turist doživlja kot prelepo starodavno mesto s tipično arabsko-andaluzijsko arhitekturo (in kulturo), potem jo nekdo, ki je sem prišel na štirimesečno študijsko izmenjavo in si še sam ne zna razložiti, kaj dandanes tukaj počne že dve leti, čuti veliko globlje, v glavi, v srcu, v želodcu, kot prvo zaljubljenost. Človek, ki pride v Granado, se zaljubi.
Ko sem se odločila za ta »velik« prestop v življenju, se pravi, ko sem se odločila, da je dovolj razvajanja in da je sedaj treba na življenje aplicirati vse tiste stvari, ki sem se jih do tedaj naučila v teoriji, je bil zame ta korak še večji, ker sem se »podala v svet«, kot temu rad pravi moj oče. Še vsak me je do sedaj vprašal, zakaj ostajam tukaj in kaj vidim v Granadi. Odgovor je zelo preprost: ne vem. Vem pa, da me je še vsak, ki je prišel k meni na obisk, začel razumeti. Se pravi, da le mora biti nekaj na tej »zaljubljenosti«, s katero tako rada primerjam občutke, ki me v Granadi navdajajo. Še sedaj, ko pišem ta članek, se vsake toliko ustavim in dolgo časa razmišljam, kaj hočem pravzaprav povedati. Misli mi iz sekunde v sekundo preskakujejo in iz vsega tega enostavno ne morem izluščiti neke smiselne celote. V globljem smislu pa je pravzaprav ravno to tisti občutek, ki mi ga daje mesto: ne vem, ali sem srečna in zadovoljna ali nostalgična in zamišljena. Mali koktajl vsega. Vendar kakršnokoli že je moje notranje doživljanje, vedno me spremlja pričakovanje, kakšen bo jutrišnji dan, saj človeku, ki se znajde v španski kulturi, ne preostane drugega, kot da živi spontano in se v vsakem trenutku prepušča naključju. Verjetno sem se zato tukaj zaljubila. Zaljubila v občutke, ki me navdajajo, ker je vse tako lepo in novo, skoraj popolno. Kasneje sem se zavedla, kako zelo se mi je življenje postavilo na glavo, kar me je začelo utesnjevati. Hkrati pa je to tudi občutek moči, ker veš, da imaš pred seboj velik izziv in še večje vprašanje: bom ta izziv uspela premagati ali se bom že na začetku vdala in odjadrala nazaj v topli domek? Vendar te misel na to, da imaš pred seboj nenehno nekaj nedosegljivega, ne izpusti in vedno močnejšo željo imaš po tem, da bi premagal grandioznost tako majhnega in prijetnega mesteca. Enostavno ne znaš doumeti paradoksa med veličastnostjo in domačnostjo njegovega vzdušja.
Španci so imeli prav, ko so Granado poimenovali »granatno jabolko«. Predstavljajte si vsa njegova zrna skupaj in vsakega posebej kot nekaj čisto samosvojega. To je Granada. Stičišče dveh kultur, krščanske in muslimanske, evropske in arabske, in to lahko vidimo na vsakem koraku. V arhitekturi, v prebivalcih, v načinu življenja, povsod se odslikava mešanica teh dveh kulturnih linij, pri čemer je ključna beseda MEŠANICA. Četudi velik delež prebivalstva predstavljajo Maročani, med obema kulturama praktično ni ločevanja. Vsak Granadčan ima v sebi nekaj Afrike in vsak Maročan je »evropejski«. Hkrati pa seveda ne smemo pozabiti na to, da je Granada poleg Salamanke srce študentskega življenja, kamor prihajajo ljudje iz drugih španskih in evropskih mest in tukaj preživijo eno, dve, morda celo tri ali štiri leta, ampak se nikoli ne ustalijo. Mesto je v nenehnem gibanju, sem, tja, ljudje prihajajo in odhajajo in se ustavijo samo toliko, da ugotovijo, da se tukaj ustaviti enostavno ne da. V Granadi se stalno nekaj dogaja, pa vendar se nikoli nič ne zgodi. Kolikor različnih ljudi, toliko različnih energij, ki dajejo skupen občutek prijetno kaotične razposajenosti. Tako lahko z vsakim korakom znova stopiš na drugačna tla in vidiš Granado z drugačne perspektive, ti, ki hodiš in skušaš v en sam hip ujeti občutke, ki ti jih poklanja mesto. In šele ko enkrat razumeš, da je čar ravno v tej multikulturni razklanosti, dojameš veličastnost »granatnega jabolka«. Ker je enostavno nemogoče zaobjeti vsa ta med seboj različna in protislovna občutja v en sam pojem in jih definirati. Zato človek, ki pride v Granado, ne more najti ene same poti, po kateri bi se premikal, saj skupaj z mestom čuti notranjo razklanost, ki mu nikoli ne pusti, da bi se popolnoma umiril. Granada je mesto, ki ti ne da spati, ker se ti z vsako sekundo porajajo drugačne misli. Vznemirjenost, ki te uroči in zaradi katere ne moreš niti pomisliti, da bi zbežal od tod, in ta ista vznemirjenost, zaradi katere si želiš biti daleč proč.
Zato je Granada mesto, kjer se človek zaljubi.
