Že pred mnogimi leti so ljudje opazovali luno. Bila je visoko in daleč, predaleč, da bi jo lahko dosegli. Govorili so, da lahko nanjo poletijo le orli. Nekdo pa je trdil, da bomo nekoč stopili nanjo. Bil je čudak.
Mnogo let kasneje sta na ob svojem izumu stala brata Wilbur in Oville. Bil je 19. december in poletela sta. Čez šestinšestdeset let je posadka Apolla 11 na luninem površju pustila tablico za napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.« Čudak je imel prav.
V naših časih pa človekova neverjetna sposobnost inovativnosti ne bo usmerjena v tekmo med dvema med velesilama, temveč bolj verjetno v reševanje krize, v katero je zapadel svet. Precej težav nam zapuščajo tile, ki trenutno upravljajo z našim planetom, in česa bomo bolj potrebovali kot ravno domiselnih, abstraktnih in inovativnih idej, da jih rešimo. Zares, doseči kaj takega je seveda vse prej preprosto. Koliko preizkusov, zamisli in idej je bilo potrebnih, da smo uresničili fantazijo naših prednikov o letenju. In kako dolg je seznam velikih izumov, preden pridemo do tistega slavnega 1969. Koliko truda so vanje vložili ljudje, ki jih sedaj niti poznamo ne več. Na milijone ljudi vsak dan gleda televizijo vendar je verjetno bolj malo takih, ki bi vedeli komu grejo zahvale. Vsaj čaše teh zaslužnih ljudi bodo ostale.
Kot so dognale tudi države članice Evropske unije, bodo v trenutkih težav, ki pestijo naš planet, veliko vrednost dosegle kakovostne ideje, kako se s problemi spopasti. To breme se bo počasi preneslo na prihajajoče generacije, ki bodo prisiljene ukrepati. Že sedaj pa je na žalost prepogosto slišati, da na določenih srečanjih in sestankih »konkretnih idej niso sprejeli«. Tudi družba sama ni preveč naklonjena do ustvarjalnosti in inovativnosti. Bolj so iskani pridni, zvesti delavci. Kljub temu pa mnoga podjetja načrtno zaposlujejo inženirje, ki se ukvarjajo izključno z ustvarjanjem novih izdelkov in z razvojem. V zaposlitveni preizkus teh pa spada tudi test ustvarjalnosti in abstraktnega mišljenja. To nas seveda ne pripelje nikamor. Iskati drobec tistih talentov v množici, da se jih porabi za tehnologijo, namesto da bi začeli pri koreninah. S tem bi ubili dve muhi na en mah, saj bi povečan potencial ustvarjalnosti in inovativnosti med mladimi pomenil napredek na obeh področjih – tehnologiji in reševanju sveta.
Da bi pa ustvarjalnost med mladimi doživela večji efekt, bi bilo potrebno spremeniti odnos med učitelji in učenci. Manjka dialog in nikoli nihče ne vpraša: »Kaj pa ti misliš o tem?« To še posebej velja za nižje razrede, kjer bi se določenega kritičnega razmišljanja še morali priučiti. Od kod naj bi torej temelj prihodnosti dobil spodbudo k samostojnemu mišljenju? Šolski sistem je nekoliko preveč usmerjen v maso informacij, ki jih je potrebno podati, namesto, da bi bil bolj postopen in usmerjen v metodiko. Za lažje razumevanje – bolj je pomembno, da znamo več enačb in njihovo uporabo, namesto da bi se jih učili postopoma izpeljevati ter bi počasi prišli do enakega zaključka kot njihov avtor. Znan slovenski pisatelj Branko Gradišnik bi si privoščil celo tak ekstrem, da bi se med šolanjem učili, kot se je zemlja skozi zgodovino, s tem da bi bila v prvem razredu Zemlja ploščata. Upam le, da nisem nasedel eni njegovi sarkastičnih šal.
K izumiranju desne polovice možganov je prispeval že prej omenjeni, vendar neimenovani izumitelj televizije. S tem nikakor nočem reči, da si je njegov veleum želel manipulacijo množic. Ljudje so njegov izum samo izkoristili za zabavo, kot imenujemo ‘koristen’ del buljenja v škatlo. Na tej točki ne morem, ne da bi citiral znanega voditelja TV šova: »Zato pa me poslušajte. Poslušajte me! Televizija ni resnica. Televizija je prekleti zabaviščni park! Televizija je cirkus, karneval, potujoča skupina akrobatov, pripovedovalcev zgodb, plesalcev, pevcev, žonglerjev, spak, krotilcev levov in igralcev nogometa. Mi vam preganjamo dolgčas. A vi, ljudje, sedite tam dan za dnem, večer za večerom, vseh starosti, barv kože, ver. Mi smo vse, kar poznate. Začenjate verjeti našim slepilom, ki jih ustvarjamo. Začenjate verjeti, da je škatla resnična, vaša lastna življenja pa ne. Počnete, kar vam reče škatla! Oblačite se, kot vam pravi škatla, jeste, vzgajate otroke, celo mislite tako kot škatla. To je množična norost, vi, blazneži! Za božjo voljo, vi ste tisti, ki ste resnični! Mi smo slepilo! «
Poleg množičnih medijev obstaja v inovativnosti še eno aktualno vprašanje. Gre se za tako imenovano odprto kodo. To je sistem, ko programer brez profita izda način, kako je svoj izdelek ustvaril, ter ga deli z drugimi, ki ga lahko dopolnjujejo, popravljajo ter se iz njega kaj naučijo. Samo dve besedici tu kazita idilo. Brez profita. To pomeni, da za svoj trud ne dobi plačila. Od tega se torej ne da živeti. Jasen in trden protiargument zagovornikov odprte kode pa je, da moramo ljudje napredovati. Če drugi delijo znanje, lahko to koristi skupnemu napredku. Napake v izdelkih velikih korporacij, ki skrivajo kodo svojih izdelkov, ostajajo mesece nepopravljene, na drugi strani pa milijone svetovnih uporabnikov prostih izdelkov izdela popravke v nekaj dneh. Tovrstna dinamika združuje svet v pozitivnem smislu in ga vsekakor dela boljšega.
Mogoče boste nekoč spoznali čudaka, ki bo trdil nemogoče. Nikar ne začnite vztrajati v nasprotnem, saj človek nikoli ne ve. Edina ovira nam je lastna omejenost in z njo se lahko spopadamo s širjenjem obzorja ter dojemanja. Z drugimi besedami – znanjem in ustvarjalnostjo.
