Intervju s Cvetko Sokolov, pesnico in mladinsko pisateljico

0
510

 

Cvetka Sokolov – pesnica in mladinska pisateljica; avtorica fotografije: Lara Ravnik.

 

Literarna dela Cvetke Sokolov spremljam že vrsto let. Vedno znova me pritegnejo.

Razmišljam o njih in se večkrat poglobim vanje. Zadnje čase tudi moja hčerka, navdušena bralka in raziskovalka kakovostne literature.

Cvetka Sokolov se je prijazno odzvala mojemu povabilu, k intervjuju – pogovarjali sva se o ustvarjalnosti.

Se talent – po vašem mnenju- rodi ali to postane?

Nadarjenost je po mojem mnenju prirojena, vendar to ni dovolj za uspeh – brez truda in dela ostane neizkoriščena. Manj nadarjen človek lahko z vztrajnostjo in trdim delom doseže čudeže, medtem ko nadpovprečno nadarjeni, ki čaka, da mu bo uspeh padel v naročje, obtiči na mestu ali celo nazaduje.

Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?

Ljubezen do branja in pisanja mi je bila položena v zibko – vzpodbudno domače okolje s knjižnimi policami v vseh kotičkih našega stanovanja in večernim družinskim branjem je bilo odlična popotnica. Tako sem si že prvih letih osnovne šole zaželela, da bi tudi sama znala ustvarjati literarne svetove, v kakršne sem se potapljala kot mlada bralka.

Se spominjate svojih prvih poskusov pisanja, ustvarjanja…

Seveda! Pesmice sem začela kovati v tretjem razredu osnovne šole. Ena je celo izšla v tedanjem Kurirčku (ki se je kasneje preimenoval v Kekca). Še zdaj jo znam na pamet. Takole gre:

 

Moj Belko je kuža

bele polti,

ves dan na poredne

otroke renči.

 

Rad gloda moj kuža

kurje kosti,

a tudi ob mleku

ne vije oči.

 

Muce Pike

on se boji,

ker zdaj ima

mladiče tri.

 

Kadar pogleda

proti njim,

muca zapiha,

zdrvi za njim.

 

Pri dvanajstih letih, ko sem bila prvič nesrečno zaljubljena, sem začela pisati oh in sploh ljubezenske pesmi. V času študija se je nabralo za drobno zbirko pesmi in nekaj zgodb, a sem bila premalo samozavestna, da bi si jih upala ponuditi v objavo. Upravičeno. Moja tedanja besedila so bila preveč osebna in sentimentalna – v njih se je zrcalilo pomanjkanje zrelosti in distance od snovi, pa tudi osnovnega obrtnega znanja.

Končno sem obupala in si rekla: “Bom pa vsaj prevajala, kar so napisali drugi.”

Tako sem svoje literarne ambicije pokopala do rojstva sinov, ko sem se ob spodbudi družinskega branja zimzelenih slikanic, ki so bile spremljevalke mojega otroštva, in vsega novega, kar je v tistem času izšlo za otroke, predvsem pa ustvarjanja in pripovedovanja lastnih zgodb in pravljic svojima otrokoma, spet opogumila in nekaj zgodbic poslala na uredništvo Cicibana in Cicidoja. Urednice so jih sprejele z odprtimi rokami in tako se je začela moja literarna pot.

Kaj vam je pomenila prva objava?

Svoje veselje ob prvi objavi v Cicibanu težko opišem. Ko je izšla prva slikanica z mojim besedilom, Rdeča hiša, ki jo je ilustriral Peter Škerl, sem od veselja poskakovala še nekaj centimetrov više.

Radi berete? Po kateri zvrsti literature najraje posegate?

Berem še vedno zelo rada. Žal mi ob službenem delu in literarnem ustvarjanju časa za branje primanjkuje. Na moji nočni omarici je vseeno vedno kupček knjig. Žal sem zvečer pogosto preutrujena, da bi prebrala več kot nekaj strani. Čez dan si lahko le redko utrgam čas in v miru brez prekinitev preberem več poglavij. Na dopustu bi bilo časa več, če ne bi bilo to obdobje, ko predvsem pišem. V danih okoliščinah mi uspe prebrati ključna dela na področju otroške in mladinske književnosti in (vsaj nekatere) nominirane in nagrajene romane in zbirke zgodb za odrasle slovenskih in angleško govorečih avtorjev. Lotim pa se tudi drugih del, katerih predstavitve v medijih me močno nagovorijo oziroma ki se znajdejo na seznamu angleškega knjižnega krožka, ki ga obiskujem.

Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Pišem lahko povsod, kjer imam zmerno količino miru – običajni zvoki sobne jakosti me praviloma ne motijo, glasen hrup, pogovor ali glasba pa že. Marsikatero moje delo je recimo nastalo v prikolici na morju in pred njo, kakšna stran tudi v kavarni, najraje pa vendarle pišem doma, v delovni sobi – je najbolj praktično in udobno. Pišem predvsem poleti, v času dopusta. Začnem dopoldne po jutranjem teku in nadaljujem popoldne po kosilu in počitku ob knjigi. Pisanje me pogosto drži pokonci tudi do pozne noči ali zgodnjega jutra.

Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?

Umetnost, kakršna nagovarja mene, je trdno vpeta v življenje – je njegov odsev in ga soustvarja. To je umetnost, ki mi pomaga razumeti ljudi, se z njimi usklajevati, reševati zaplete, sprejemati etične odločitve in prispevati drobec k boljšemu svetu.

Vaši ustvarjalni načrti…

Načrtov je veliko, časa pa precej manj. Trenutno me zaposluje, za zdaj zgolj v mislih, roman za bralce in bralke zadnjega triletja osnovne šole v slogu Raje umrem!, ki je izšel letos (2021), razmišljam pa tudi o zbirki pesmic, krajših zgodb in slikopisov. Aja, in o daljšem mladinskem romanu, za katerega bi potrebovala več poletij. Saj pravim – kdaj?!

Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?

Sem mama dveh odraslih študentov, ki sta v krasna človeka zrasla ob urah in urah družinskega branja in hoji v hribe. Po poklicu sem učiteljica – na Filozofski fakulteti v Ljubljani vodim jezikovne vaje in vaje iz testiranja angleščine za študentke in študente Oddelka za anglistiko in amerikanistiko. Trudim se, da bi bile ure pri meni zanimive, ustvarjalne in koristne. Študente in študentke spoštujem in jih spodbujam h kritičnemu mišljenju. Doživljam jih predvsem kot partnerje in partnerke – učimo se drug od drugega in s skupnimi močmi napredujemo proti cilju. Raziskovalno se ukvarjam s poučevanjem in ocenjevanjem pisne zmožnosti v angleščini; obrtna znanja, ki jih pridobivam z raziskovalnim delom in v praksi, pri poučevanju pisanja, izkoriščam tudi pri ustvarjanju literarnih del v materinščini. V prostem času tečem, hodim na jogo, se povzpnem na ta ali oni hrib(ček), berem in se družim z zanimivimi in prijaznimi ljudmi.

Zanima me marsikaj, najbolj pa medčloveški odnosi. Bolečina me prizadene, zlasti bolečina otrok, ki so na milost in nemilost prepuščeni odraslim, med katerimi so nekateri pozabili ali niso zmogli odrasti. Marsikatera od težkih zgodb, ki mi pride na pot, je tako huda, da mi ne da miru, dokler je ne zapišem. Pri tem upam, da bo komu v pomoč in/ali v razmislek in da tako v resnici lahko prispevam svoj kamenček k boljšemu svetu. Ta ni črno-bel, zato v njem najdem navdih tudi za svetle zgodbice in pesmice za majhne otroke, ki ga v njegovi enkratnosti in čarobni lepoti zajemajo s polno žico. Za takšne, kot je denimo ta uganka/pesmica:

 

Kdo kar pride, nič ne vpraša,

kdo darove nam prinaša?

Regrat, dež in ptičje petje,

prvo pomladansko cvetje,

vroče sonce, toplo morje,

lep izlet v visokogorje,

kostanj, gobe, sadje zrelo,

listja rajanje veselo,

ples snežink, bleščice v snegu,

sankanje po strmem bregu.

Kdo z vsem tem nas obdaruje,

kdo nikoli ne miruje,

kdo se vedno znova vrne,

kadar leto se obrne?

 

In tale:

 

Moje hiške

 

Kamorkoli grem,

si postavim hiško:

 

na vrtu

na češnji,

pod vrtno mizo,

na mehki travi;

 

v gozdu

med smrečjem,

ob lenem potoku

in v hrastovi krošnji;

 

v hribih

na skali,

pod temnim borom,

ob hladnem izviru;

 

na morju

na pesku,

na sklanih pečinah,

pod oljko srebrno.

 

Toliko lepih hišk!

In v vseh sem doma …

 

In mnoge druge.

 

S Cvetko Sokolov se je pogovarjala Vladimira Rejc, urednica spletne revije Ventilator besed.