Intervju s Sabino Koželj Horvat

0
276
  1. Se talent rodi ali to postane?

Rodiš se z notranjim vzgibom, ki te vodi v določeno smer in te žene naprej – nekoga v glasbo, drugega v pisanje, tretjega v šport, četrtega v arhitekturo, petega v kulinariko itd. Od tebe je odvisno ali temu vzgibu slediš ali pa ga zanemariš, zaideš na stranski tir ali pa celo obtičiš.

Če temu impulzu slediš, svoj vzgib vse bolj odkrivaš, ga razumeš in se ga naučiš tudi kreativno izražati.

Talent postane talent šele, ko to stvar, ki jo čutiš v sebi, izbrusiš, ko delaš na tem, da je tisto, kar daješ od sebe vedno boljše in boljše.

Pri tem pomaga, če imaš vzornike, nekoga podobne sorte, ki ga ceniš in občuduješ. Športniki športnike, pisatelji pisatelje, slikarji slikarje, nekoga, ki je na tvojem področju ustvarjal pred teboj. Zato imamo muzeje, galerije, knjižnice …

Talent ti je ob rojstvu dan v roke neobdelan, kot kos lesa, ti pa iz njega izdolbeš tisto, kar misliš, da je prav. Je kot skala, iz katere izklešeš tisto, kar čutiš, da moraš izklesati. Nekdo lahko na koncu pokaže mojstrovine, ki jemljejo dih, nekdo drug pa lahko umre, a da je njegov talent ostal povsem nedotaknjen in neobdelan.

Če mojster Pepe ne bi stesal tistega kosa lesa, mi danes ne bi imeli Ostržka.

  1. Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?

Bilo jih je veliko, ki so dregnili v mojo domišljijo kot v osje gnezdo … Med prvimi je bila Alica in beli zajček, da sem kot otrok po domačih hostah iskala vhod v čudežno deželo, pa medvedek Pu in Piki Jakob, Kosovirja na letečih žlicah, Kekec, Pika Nogavička, kasneje hobiti in vilinci, vsaka omara je vodila v Narnijo …

Vsi ti svetovi so bili tako privlačni, da sem pomislila – tudi jaz si želim na ta zemljevid dodati kakšno novo ozemlje, ustvariti junake, ki jih tam še ni in jim vdihniti življenje, ki ga ni še nihče živel.

Ko sem se prvič srečala z Jurčičevimi junaki, so v šolskem obdobju okrog mene hodili še tiho in po prstih, takrat mi še niso dali slutiti, da bom z njimi imela še toliko opravka.

Ampak ustvarjanje je kot cvet in sad. Navdih ima svoj čas, ko cveti in ima svoj čas, ko obrodi sadove.

Če zdaj preskočim veliko let in se vprašam, kako mi je na ta čarobni zemljevid uspelo zarisati Deseto deželo, lahko vidim vse te korake, ki so vodili do nje.

  1. Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Kjerkoli sem do zdaj živela, se me je nekaj dotaknilo. Iz znamenitosti krajev so vstajala bitja iz legend. Ko sem se sprehajala ob rekah, so lezla iz vode, ko sem hodila mimo kamnitih zmajev in sfing, so se poskušala iztrgati z kamna, zvijala so se iz senc, povsod se je spletala kakšna zgodba, šla je z ovijalkami za menoj in me ni več pustila pri miru.

V mojem domačem kraju je povodni mož iz reke Krke, v Ljubljani zmaj na Zmajskem mostu, v Osijeku pa sfinge.

Tako je vsakemu kraju, kjer sem živela, posvečena po ena knjiga. Stopinja v skali mojemu Zagradcu ob reki Krki, Ela Pan Ljubljani in Enigma Essek Osijeku.

  1. Ideja, da ustvarite knjigo; kako je potekalo vaše delo, ustvarjanje …

Prvi korak do Desete dežele je bila Stopinja v skali. To pa je šlo takole:

Ko je zagraški župnik v gabrovški hosti odkril skalo z odtisom stopinje, je nekako naneslo, da me vpraša, če bi za obletnico zagraške cerkve lahko prispevala kakšno pisanje o krajevni zgodovini, ki bi bila prepletena s to legendo. Hm, morda ja, morda ne, sem rekla. Več kot pol leta ni bilo navdiha.

Ko pa je prišel, me je popolnoma prevzel.

Ne samo z zgodovino in legendami, ta kraj je ovit s pravim bogastvom izročila; tu je reka Krka in povodni mož, cerkev ima angele in devico, prav blizu pa je tudi nekdo, ki je nekoč tudi sam zbiral ljudsko izročilo in Sloveniji napisal prvi roman … Samo sedem čarobnih kilometrov stran. Muljava. Jurčič.

Ko je bila Stopinja v skali napisana, so jo opazili v ivanški knjižnici. Mojster domoznanstva, knjižničar Roman Rozina, jo je prebral in Jurčič iz Stopinje se ga je dotaknil na tak način, da je pomislil, da bi bilo dobro imeti knjigo, ki bi bila v celoti posvečena Jurčiču.

Poslal mi je pisateljski izziv. A bi šlo kaj o Jurčiču? Lahko kaj krajšega, slikanico, ali pa kaj daljšega za mlade?

Še v istem trenutku sem vedela – ja, to bo šlo. Še z nobeno knjigo do zdaj nisem imela toliko veselja pri pisanju kot s tem romanom. Še naslov mi je kar takoj padel na pamet. Potem pa sem začela postavljati sceno, kako in na kakšen način priklicati Jurčiča iz devetnajstega stoletja, kakšen most postaviti, da se mu mlade generacije lahko čim bolj približajo, medtem ko se njegov čas neusmiljeno oddaljuje v preteklost in s tem v pozabo.

  1. Ustvarjalni načrti za naprej …

Ponavadi me to vprašajo po vsaki napisani knjigi, ampak pri meni je na tem mestu v takšnem trenutku praznina. Nič. Načrtov za naprej nimam.

Je pa to mogoče kar prav, saj na koncu koncev vse nastaja iz nič, tudi vesolje je nastalo iz nič, tako pravi Biblija, pa kvantna teorija tudi. Vsak začetek vstaja iz praznine, vsaka zgodba začne nastajati na praznem listu papirja.

V začetku je bila beseda … vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič.

Ha, besede so torej tako pomembne!

Pri meni gre to tako, da se pustim presenetiti. Naj me inspiracija zaskoči, če že hoče, če pa ne, pa tudi prav. Vse prepuščam navdihu, ko pa me zgrabi, se jaz prepustim njemu. Umetnost naj nastaja iz užitka, tako kot življenje. Nič ne sme iti na silo. Navdih ne mara biti pod pritiskom, svoboden je, prihaja in odhaja kakor hoče. Na ta način gledam na to skrivnostno, ustvarjalno energijo.

Ne obremenjujem se s tem, da bi morala napisati naslednjo knjigo. Vsaj v tem trenutku še ne.

  1. Kako se umetnost in življenje združita, povežeta …

Življenje se nenehoma pretaka v umetnost, z druge strani pa umetnost ves čas vpliva na življenje, ki hrepeni po umetnosti, ki se preliva v življenje.

Življenje brez umetnosti je prazno, umetnost brez življenja pa mrtva.

Eno brez drugega je uboštvo, eno z drugim pa bogastvo. Tako bi rekel Josip Jurčič.

  1. O življenju v Osijeku … vaši vtisi …

To, da ptica odleti iz gnezda, da bi videla kakšno je nebo, je dobro na več načinov. Ko greš nekam stran, začneš še bolj ceniti kraj, odkoder izviraš. Ko se malo odmakneš, imaš tudi boljši pogled.

Jurčič je pisal Desetega brata na Dunaju, 400 km od svoje Muljave, jaz pa Deseto deželo v Osijeku, ki je prav tako 400 km stran od mojega domačega kraja. Sicer pa je med nama, če bi bila oba doma, samo sedem pravljičnih kilometrov.

Osijek je dober kraj za brušenje talenta, tu odkrivam bogastvo obeh jezikov. Dva romana sem napisala kar naravnost v hrvaščini, prevedla sem slikanico o Ogenjčku, ki je tukaj postala tema diplomske naloge, odlomek z nalogami pa je tudi v hrvaški čitanki za 4. razred osnovne šole.

Da bi hrvaškim prijateljem približala slovenski jezik, sem si zamislila Priročnik za sporazumevanje, nekakšen priročni slovarček za hitro preskakovanje med slovenskimi in hrvaškimi izrazi.

Josip Jurčič je na gradu Kravjek poučeval nemško govorečo Johano Ottovo, ki se je hotela naučiti našega jezika. Tudi v Osijeku že več kot deset let srečujem takšne Johane. Moje Johane Ottove so vsi tisti hrvaški ljudje, ki se iz raznih razlogov želijo naučiti slovenščine. Zato tudi v Osijeku ohranjamo jezik in kulturo ter imamo organiziran dopolnilni pouk slovenskega jezika pod okriljem ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Mimogrede, kadar se sprehajam ob Dravi, večkrat pomislim – tudi Jurčič je nekoč obiskal Osijek in je morda hodil prav po teh tleh, preden se je vkrcal na ladjo, ki ga je odpeljala naprej v Beograd kot edinega slovenskega predstavnika, ki se je udeležil svečanosti ob polnoletnosti kneza Milana. To je bilo leta 1872, točno sto let pred mojim rojstvom.

  1. Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed …

V prvi vrsti sem tudi sama bralka, ki se tu in tam prelevi v pisateljico.

Zame vrhunski užitek v življenju predstavljajo knjige, tiste, ki jih drugi pišejo zame in tiste, ki jih pišem sama za druge.

Vse ostale zabave, še tako razkošne, niso niti do kolen udobnim kotičkom, kjer se lahko s knjigo v naročju, in po možnosti s kakšno čokolado pri roki, potapljaš v neznane, nevarne in privlačne svetove med platnicami.

Na tak način sem zabavo pojmovala že tudi kot najstnica. V bučnem okolju verjetno nisem bila kaj prida družba, saj bi me hitro potegnilo stran. Zakaj zapravljati čas z visenjem naokrog, ko pa je še toliko knjig, ki čakajo, da bodo prebrane in tistih, ki hočejo biti napisane?

In ne samo brati in pisati; tudi razvrščati jih po policah, jih prestavljati sem ter tja po knjižnih vitrinah, jih čutiti pod prsti … še vedno se spomnim, kako so v otroštvu dišale določene knjige, ko so bile nove.

V mojem otroštvu se ni tiskalo toliko knjig kot danes, v mojem domačem kraju ni obstajala knjižnica. V domači hiši pa je bilo na srečo kar precej knjig, npr. dolga vrsta iz zbirke Naša beseda in Zlata ptica. Bil je praznik, ko je nekoč moja mama naročila zvrhano škatlo knjig.

Pogosto pa me je prijelo, da bi rada brala kaj takšnega, za kar se je izkazalo, da še ne obstaja. V takšnih primerih sem vzela prazen zvezek in začela kar sama pisati.

Tako sem se iz bralke občasno preobražala v pisateljico, kar počnem še danes. Čeprav sem v zadnjem letu bolj pisateljica, ki se občasno preobraža v bralko.

Če povzamem – sem eno od tistih bitij, ki s plesom v tem krogu namerava svetu zapustiti drobec čarobnosti. Svet pa kakor hoče – naj vzame ali pa pusti.

 

Pisateljica med prizori iz svojih knjig

Ilustratorji: Deseta dežela – Damijan Stepančič, Ogenjček išče ognjišče – Milanka Fabjančič, Kokoške s Koroške – Igor Cvetko, Stopinja v skali, Siv las in Snjegjanica – Anka Švigelj Koželj, Heartmines – Martin Olsson

Intervju je vodila Vladimira Rejc