Spet še eden izmed tistih vsakdanjih dni, ko ne veš, ali bi si nadel širok nasmeh na obraz in se pretvarjal, kot da ne veš, da bo pri matematiki spet padla nezadostna ocena, ali pa bi se rajši kar sprehajal po mestu in novico o slabi oceni pustil za jutri. Ob takšnih mislih se je po šolskem hodniku sprehajala bogata srednješolka, ki sicer še kar ni vedela, kaj naj naredi. ”Hej, ” jo je poklical že zelo znani glas. Hitreje se ji je približal, nato pa jo s čudnim nasmehom vprašal: ”Kdaj bo spet kakšen ‘parti’ pri tebi doma? Zadnjič je bilo res noro!” ”Ej, hvala, res nisem vedela, da ti je bila zabava tako všeč. Naslednja bo prav kmalu. Saj veš, da kmalu praznujem svojo polnoletnost,” mu je odgovorila rahlo ponosna in z neodločenim nasmehom. ”Kaj res? No, dobro, grem zdaj. Ne pozabi me povabiti!” ji je še rekel, nato pa hitro odšel. ”Da, res,” si je sama pri sebi odgovorila, nato pa odšla v učilnico matematike, kjer jo je profesor pričakal z negativno oceno. Da, res je bil eden izmed tistih vsakdanjih dni.
Dnevi so šli mimo, ona pa je še vedno zmedeno razmišljala o svojem življenju. Včasih ni vedela, če je vredno nadaljevati po poti, ki si jo je sama narisala, ali pa vse niti življenja prepustiti usodi in živet ‘iz dneva v dan’. Ni vedela, če je sploh pomembna v tem velikem svetu, ali je samo majhen, majhen cvet, ki bo kmalu ovenel. Vsi so ji govorili, da je razvajena smrklja, ki ne ve, kaj narediti s svojim življenjem, ker ima vsega preveč. Včasih je tako mislila tudi sama. Ni vedela, kako naj se izvleče na pravo pot sama, brez pomoči. Hotela je živeti, biti samostojna, biti vzornik za druge, živeti v sanjah … njen način življenja pa je to podiral. Vedno je sanjala, da se bo vse rešilo samo od sebe, in da ji bodo pri tem pomagali drugi, sedaj pa se je znašla na brezpotju. Sama.
Spet je pripravila noro in divjo zabavo za svoj 18. rojstni dan. Sicer pa so tudi drugi to pričakovali. Starši so bili na potovanju in zato je imela vse vajeti zabave v svojih rokah. Najboljša glasba sodobnega časa, veliko ljudi, veliko hrane, mnogo preveč pa tudi pijače in drog. Sama pri sebi se je spraševala, če počne tisto pravo, a nekaj jo je močno vleklo, da je to storila. Sila družbe in družbenega sprejemanja. Začelo se je z drogo, v njeni glavi pa je bival najboljši občutek vseh časov. Končno je lahko pozabila na vse skupaj, se distancirala od vseh težav in bila edina pomembna na tem svetu. Bila je ona, ena sama. In ne tisti droben, nepomemben cvet, tik preden bi ovenel. Počutila se je močno, nekaj je veljala. Bila je del drugih in ne sama, kot se je navadno počutila. Bila je vse, kar si je vedno želela. Vsaj ona si je v tistem trenutku tako predstavljala.
V takšnem stanju pa so bili tudi nekateri drugi. Tudi mnogo fantov, ki so v njej prebujali strast. Tako je nekdo pristopil k njej in jo začel ogovarjati. Za njiju je bilo vse lepo in prav. Njen občutek v glavi se je spremenil. Vse bolj je postala del njiju, in ne več del nekaj deset ljudi. Zdaj sta bila dva. Kmalu pa sta postala tudi ‘eno’. Njen občutek sprejetosti se je še povečal in hotela je še. Še več ljudi okoli sebe, še več pijače, še več življenja. Hotela je, da ta občutek traja. Hotela je nadaljevati. In tudi je. Našla je še enega izmed fantov. Zgodba pa se je približno ponovila. Spet so bili prisotni enaki občutki. Spet ji je droben glas govoril, da je naredila nekaj, kar je prav, in da naj nadaljuje s tem. Čeprav ni mogla več. Čustvena in fizična pripravljenost jo je izdala in tako je po nekaj časa izčrpana obležala. Sedaj je glas utihnil. Ni bilo več lepih občutkov niti želje po še. Bila je samo tema pred njenimi očmi, ki pa jo je kmalu zamenjala realna dnevna svetloba, na katero niti zdaleč ni bila pripravljena.
Počasi je odpirala oči in zmedeno gledala okoli sebe. Spomin ji je rahlo nagajal, še bolj pa zmeda okoli nje. Saj sploh ni vedela, kaj se dogaja. Okoli sebe je videla ljudi, ki so ležali, kot bi bili mrtvi, vse je bilo razmetano, nekaj celo pobruhanega. A spomin se ji je počasi vračal. Prav tako pa psihična nepripravljenost na vso to zmedo. Ni vedela, kaj storiti. Tisti drobni glasek se je spet oglasil. A tedaj je na žalost govoril vse nasprotno kot dan prej.
Spet so dnevi odhajali mimo. Zmeda po hiši je bila že davno pospravljena, zmeda v njeni glavi pa je čedalje bolj prihajala na plano. Sploh ni vedela kaj storiti, hkrati pa se je zavedala, da to, kar je storila, ni bilo prav. Lepi občutki so bili daleč stran, želja po življenju pa tudi. Pomislila je že tudi na razne načine smrti, saj je nekje na površju svojega srca menila, da bo bolje, če umre. Da bo bolj srečna. Pa bi res bilo tako?
Vsi na šoli so vedli, kaj se je takrat zgodilo. Nekateri so jo poveličevali, češ ‘kako kul oseba si, da si to naredila’. A ona se ni počutila tako. Bilo jo je pravzaprav sram, saj je vedela, da ni sledila svojemu srcu, ampak samo trenutnemu nagonu, ki se je porodil v njeni pameti. Spet drugi pa so bili zelo zgroženi nad tem, kaj je naredila. Med temi je bila tudi njena prijateljica, ki se je z njo o tem tudi pogovorila. Med drugim ji je svetovala, naj opravi test o možnosti AIDS-a. Vedela je, da bi nezaščiteni spolni odnosi lahko prinesli tudi to možnost, a pri sebi je to vseeno zavračala, zato se je nad svojo prijateljico samo razburila in končala pogovor. A doma ji to nikakor ni šlo iz glave. Tisti drobni glasek ji je spet govoril, da bi se bilo vseeno dobro prepričati o tej možnosti in to pustiti za sabo. A vseeno jo je nekako vleklo tudi na drugi breg, saj ni bila prepričana, da bi zmogla prenesti tudi to novico, če bi bila resnična. A test je vseeno opravila. In rezultati so bili pozitivni.
Bila je zelo šokirana. Najprej niti ni verjela podatkom in se pretvarjala, da je vse v redu. A ni bilo tako. Ni bila prepričana, kaj bo to pomenilo zanjo. A najprej je pomislila na smrt. Bilo jo je sram, ker je storila to napako, ki ji je prinesla takšne posledice. Ni vedela, kako bodo to sprejeli drugi. Kasneje je bila prepričana, da jo bodo zaničevali in zavračali. Bila je prepričana, da bo spet sama. To pa je bil njen največji strah. Ni vedela, ali naj to komu pove ali pa naj to samo obdrži zase in se pretvarja, da je vse v najlepšem redu. Vse njene misli so bile oropane. Ni bila zmožna poiskati nobene rešitve. V njeni glavi pa so še vedno odmevali rezultati testa. Jokala je, se stisnila v kot in bila prepričana, da je tam, v kotu varna pred to boleznijo. Bila je obupana. Njena psiha ji je vzela vse njene zmožnosti razmišljanja o pravi rešitvi. Še vedno je mislila na smrt. Govorila si je, da je bolje, da to stori sama, kot da jo ubije neka zahrbtna bolezen, ki se je prikradla izza njenega hrbta, ko je najmanj pričakovala. V mislih si je ponavljala, da bo rezultat vseeno isti. Verjela je, da bo le tako umrla srečna.
Stopala je proti železniškim tirom, še vedno pa ni bila prepričana v svojo odločitev. Počasi pa je zaslišala tudi oddaljeno puhanje vlaka. Odmevalo ji je v glavi, prav tako pa tudi beseda smrt. Tako je stala, sama, kot na koncu sveta. Počutila pa se je tako ničvredno. Počasi se sploh ni več zavedala, kaj dela. A na koncu je spoznala, da nima poguma za kaj takega. Ima pa pogum za soočanje s to boleznijo.
Ko so doma izvedeli za bolezen, so bili najprej šokirani, kot ona sama. Niso vedeli, kako se odzvati na takšno novico. V očetovih očeh je videla nekakšno zmedo jeze in sramu, hkrati pa tudi neizmeren strah in ljubezen do hčere. Mama je hitro planila v jok, izprane oči od solz pa so sporočale, da je v njenem srcu izjemno velika ljubezen do hčere, hkrati pa tudi strah pred boleznijo.
A sčasoma se je vse pomirilo. Ona pa si je še veno postavljala razna vprašanja, če je storila prav ali narobe in če ima dovolj poguma, da se sooči z boleznijo. Odgovore je kmalu našla v svojem srcu, želja po življenju pa se je zopet vrnila. Verjela je, da bi bilo škoda zamuditi tisoč in tisoč drobnih priložnosti za srečo, s katerimi se srečujemo vsak dan. In čeprav je tudi tisoč in tisoč priložnosti za slabo voljo, nam radost, pogum in še vse kaj drugega lahko vedno seže v srce. Zato si je sama pri sebi ponavljala: ”Bolj bom srečna, če bom živela.”
Avtorica: Sabina Geršak, 9. c-razred, OŠ Polzela
Mentorica: Karmen Zupan
