Že kar nekaj časa vodim tečaj tujega jezika v enem izmed mladinskih centrov. Je pač tako, da niso vsi mladi vešči sporazumevanja v nemščini. Živimo pa v času, ko ima ravno znanje tujih jezikov izjemno velik pomen, saj je vsa Evropa postala ena nova velika država.
Ker mi nemščina ne dela težav, sem se pred štirimi meseci odločil, da svojo pomoč ponudim mladinskemu centru. Ponudbo so zadovoljno sprejeli, saj ljudi, ki želijo pomagati, ni prav veliko.
In tako se je začelo …
Organizirali smo tečaj tujega jezika, na katerega se je prijavilo 25 tečajnikov. Po tehtnem premisleku smo jih skupaj z vodstvom centra razdelili v tri skupine, glede na njihovo predhodno znanje.Tako smo določili skupino A, ki bo imela tečaj ob torkih dopoldne, skupino B, ki bo imela tečaj ob četrtkovih popoldnevih, ter skupino C, katero bom vodil v četrtek zvečer. Skupina A ima najmanj predhodnega znanja, C največ, vmesna B pa je tista, ki pozna le osnove nemškega jezika.
Lansko leto novembra sem imel svoje prvo predavanje.
»Lep pozdrav vsem skupaj!« sem pozdravil vse navzoče v torkovi dopoldanski skupini.
»Ime mi je Aleš. Po izobrazbi sem magister managementa in precej dobro obvladam nemški jezik. Sem tisti, ki vas bo vodil skozi tečaj.«
Obrazi mladine so bili precej prestrašeni. Mogoče pa nisem dobro začel?
Hitro sem popravil napako. »Je pa res, da o matematiki in fiziki nimam pojma …« sem z nasmehom na ustih dejal že kar malce otožno.
Po prostoru se je razlegel glasen smeh. Vedel sem, da mi jih je uspelo razvedriti in pripraviti do posluha. To je bil tudi moj namen.
Predavanje je trajalo dve šolski uri z vmesnim desetminutnim odmorom. Ob koncu srečanja se je na obrazu mladih poslušalcev videlo zadovoljstvo. »Očitno sem prebrodil uvodno predavanje dokaj dobro,« sem pomislil sam pri sebi.
Ko so učenci zapustili prostor, je do mene pristopila mlada ženska v zgodnjih tridesetih in mi dejala: »Čestitam, predavatelj! Bil si več kot odličen!«
Napol v smehu sem ji odvrnil: »Hvala lepa, Manja. Me veseli, da ti je bilo všeč.«
Manja je zaposlena v mladinskem centru. Pri predavanjih pa se je odločila, da mi priskoči na pomoč. To sem cenil. Pomoč mi je namreč prišla še kako prav, saj se je mladostnikom potrebno pogosto posvetiti tudi individualno, kar pa je ob velikem številu precej nemogoče, še posebej, če si popolnoma sam.
»Manja!« sem jo poklical, ko se je že odpravljala skozi vrata.
»Najlepša hvala, ker si mi pomagala. Delo mi precej olajšaš. Moral se ti bom nekako oddolžiti, kaj praviš?« sem jo vprašal.
Stopila je nekaj korakov nazaj v prostor in nagajivo dejala: »Hm … Mislim, da bi se mi res lahko. Kaj praviš, če bi mi prihodnji teden častil pijačo?«
»Če želiš, lahko pico in pijačo. Si za?«
Manji so se zasvetile oči: »Tega pa res ne morem odkloniti. Sprejmem,« je dejala in se urno obrnila na petah ter odkorakala skozi lesena vrata s steklenim okencem.
Videti je bilo, da nisem edini ljubitelj italijanske specialitete. »Sva že dva …« sem pomislil.
Tudi uvodna predavanja pri četrtkovih tečajnikih so bila uspešna. V zadnji, večerni skupini, smo se imeli prav prijetno. Eden izmed tečajnikov, po imenu Borut, nam je polepšal večer s svojimi famoznimi izjavami, ki so nas redno spravljale v smeh. Vedno mu je uspelo vse obrniti na humor in zafrkancijo. Ko sem pisal na tablo »Mein Name ißt Aleš. Ich bin 26 Jahre alt«, me je mladenič hipoma popravil, češ da ima v mislih nekaj bolj posrečenega. »Mein Name ißt Borut. Ich liebe schöne Frauen – se glasi precej bolje, gospod predavatelj,« me je opomnil.
Ves prostor je hipoma zajel glasen krohot.
»Ta skupina bo očitno drugačna,« sem razmišljal, ko sem zapuščal učilnico.
Ne vem, zakaj mi je vedno bolj v spominu ostajal prostor, kjer je Manja na vsakem srečanju za tečajnike kuhala čaj. Sam namreč nisem ljubitelj mešanice vode, sadja in zelišč, zato me je presenečalo, da mi je ta prostor postajal vedno bolj prijeten.
Soba se sicer nahaja blizu naše učilnice in je zelo majhna. V njej je nekaj omar, stara lesena okna, prenosni kuhalnik ter pipa s svežo vodo.
Prav tako je tam vedno hladno, utesnjeno in neurejeno, a meni je prostor kljub temu prirasel k srcu.
Naslednji teden so se torkovi tečajniki že začeli zbirati. Z Manjo sva stala v meni najljubšem prostoru in se pogovarjala o planu za današnji tečaj.
Ob polnjenju posode z vodo je dejala: »Nočem delati razlik med tečajniki, a vendar mi mladi Kačur ni nič kaj prijeten. Misli, da vse ve, čeprav je to njegovo razmišljanje zelo daleč od resnice. Pa še precej aroganten je …« Posodo je do vrha napolnila z vodo in jo postavila na črn prenosni kuhalnik ter ga vklopila. »Prejšnji teden sem opazila, da njegove opazke tudi tebe motijo. Imam prav?«
Nemirno sem postopal sem ter tja. Sem eden izmed tistih, ki sprejema različnost oziroma drugačnost vseh živih bitij na svetu. Precej svobodnjaka je v meni, zato skušam sprejemati vsakogar. A vendar se nisem mogel otresti občutka, da je Kačur res antipatičen. »No, ja …« sem začel.
»Daj daj, pred mano ne rabiš ničesar skrivati. Saj verjetno razmišljava podobno glede njega,« je dejala napol v smehu. Hkrati se je iz posode že začel valiti dim, ki je naznanjal gretje vode.
Nisem imel izbire, moral sem priznati. »Res mi gre ta človek malo na živce,« sem neprepričljivo dejal in opazoval Manjo, ko je iz omare na mizo postavljala modre in bele skodelice za čaj.
Ob prelaganju ji je ena skoraj zdrsela iz rok. Z zadnjimi močmi jo je ujela. »Upsss!« se je zaslišalo iz njenih ust. »Ko slišim ime Kačur, me še roke ne ubogajo več,« je izjavila z nasmehom. Ustnice so se tudi meni ukrivile v poševen nasmeh: »Veš kaj, ti pa znaš biti včasih prav kruta.«
»Ah ne, to je zgolj resnica!«
Očitno sva res imela težave s Kačurjevo prisotnostjo na tečaju. »A ti veš, da smo komaj začeli s predavanji?« sem jo vprašal. »Kaj šele bo …«
Manja se je obrnila in me pogledala, kot da bi videla duha: »Ne spominjaj me, prosim …«
Voda v kovinski posodi je zavrela, zato je Manja izklopila kuhalnik ter v posodo položila kakšnih deset filtrov sadnega čaja, iz katerih se je začel razširjati rdečevijolični barvni odtenek.
»Pridi, sodelavec,« je rekla in me prijela pod roko. »Čas je, da začneva s tečajem.«
Tečaj se je odvijal po pričakovanjih. Tečajniki so bili pri nalogah sicer nekoliko površni in nerodni, a prepričan sem, da so zopet usvojili nekaj znanja.
Kačur je bil tudi tokrat eden izmed najglasnejših, a na žalost ne tudi najpametnejših. Prav pri vsaki novi vaji je želel dobiti list papirja, na katerem bi bilo vse skupaj na dolgo in široko razloženo. Z Manjo sva se trudila, da so dobivali oporne točke, a le pri najpomembnejših stvareh. Za vsako malenkost pa tudi ne moremo delati nekih vzorcev, po katerih bi Kačur mirno delal. Ni ravno najbolj navdušen nad učenjem, razmišljanjem … Veliko bolj mu ustrezajo pravila, napisana na listu formata A4, po katerih se lahko ravna pri vajah. Koliko bo od tečaja odnesel, ve samo on …
Skozi vodenje tečaja se je pripetilo še veliko takšnih in drugačnih stvari, a najlepša izmed njih je zagotovo vez, ki sva jo že po dveh tednih spletla z Manjo. Počasi, a vztrajno se je razvijala v čudovito prijateljstvo.
Čas je mineval hitro in prišel je zopet četrtek, ki je naznanjal čas za nemški jezik.
Prva skupina je bila najbolj delovna in vestna. Tudi domača naloga, ki so jo dobili prejšnji teden, jim ni delala večjih težav. Ne gre za to, da me morajo ubogati in še na tečajih delati naloge, pač pa za to, da novo pridobljeno znanje doma osvežijo.
Druga četrtkova skupina je bila seveda zopet v znamenju Borutovih izpadov. A nekako sem se že navadil nanj. Mislim, da bi ga celo pogrešal, če ga več ne bi bilo.
Ko sta minili slabi dve uri, je domov odšla še zadnja skupina. V mladinskem centru sva ostala sama z Manjo.
Ob pospravljanju svojih pripomočkov iz mize sem predlagal: »Ti, kaj praviš, če greva zdajle na eno veliko pico? Saj veš … šunka, sir, gobice? Še vedno sem ti dolžan.«
Manja je z miz, kjer so sedeli tečajniki, pospravljala prazne čajne skodelice. »Lačna sem sicer res … Pa imaš čas?«
»Verjemi, da te ne bi vprašal, če ga ne bi imel,« sem ob brisanju bele table, popisane s flomastri, dejal rdečelasi kolegici.
Skodelice je zložila na pladenj ter začela korakati proti vratom. »Potem pa sem za!« je zaklicala, preden je z nogami zaloputnila lesena vrata za sabo.
Picerija Paprika je bila zopet precej polna. Ker gre za verjetno najboljšo picerijo v mestu, sem takšno stanje tudi pričakoval. Kljub gneči pa se je za naju našel prostor za mizo, tik ob topli peči in velikemu oknu.
V roke sem vzel jedilni list. »Kaj bova?«
»Če se pravilno spomnim, si rekel, da bova jedla navadno pico,« je odvrnila.
List s seznamom različnih vrst pic sem hipoma odložil nazaj v stojalo. »Seveda, ne vem, zakaj kompliciram. A bova kar eno veliko s svežim paradižnikom? Pa prosila bova, naj jo za naju razrežejo na polovico.«
Z vratu si je odvila šal, ga položila v barvito torbico in odvrnila: »Jaz imam polovico več kot dovolj. Kar naroči tako, kot si rekel.«
Ko sva na mizo dobila težko pričakovano pico, sva se je lotila, kot da že ves dan ne bi jedela ničesar.
»Mislim, da moram upočasniti,« sem dejal. V želodcu sem namreč čutil nič kaj prijetno slabost, ker sem enostavno jedel prehitro.
»Jaz pa ne morem počasneje. Lačna sem,« je s polnimi usti zamomljala Manja.
Naslonil sem se na stol in za nekaj časa odložil jedilni pribor. »Vesel sem, da sva se spoznala,« sem dejal z mehkim tonom. »Voditi tečaj je lepo, a še bolj prijetno je delati s tabo. Super si!«
Manja je do konca pojedla košček pice in rekla: »Ta tečaj nemščine mi predstavlja izziv. Ni enostavno delati z mladino v najbolj norih letih. Vedela sem, da se bom v njihovi družbi lahko marsikaj naučila in tudi osebnostno rasla. Zato sem tudi rekla, da ti bom pomagala.« Naredila je požirek vode in nadaljevala: »Ta tečaj ima pa tudi zaradi tebe en tak poseben čar. Dobro sodelujeva, vmes poskrbiva tudi za smeh in predvsem, lahko si zaupava. Zdi se mi, da sva postala prava prijatelja.«
V roke sem vzel kozarec kokakole. »Na naju!« sem vzkliknil in kozarec dvignil v zrak. Manja se je glasno zasmejala in vanj treščila s svojim kozarcem. »Na naju in na prijetne mesece, ki so pred nama!«
Učne ure tečaja nemškega jezika sva uspešno vodila tudi v prihodnjih tednih in mesecih. Zakorakali smo tudi že v novo leto 2012. Prijateljstvo med nama z Manjo pa je bilo na vrhuncu in zaupala sva si skoraj vse. Imel sem občutek, da bo tako tudi ostalo. A človek se pogostokrat moti. Mesec februar je namreč poskrbel za precej nelagoden dogodek …
Sredi februarja smo se med odmori s tečajniki fotografirali. Fotoaparate so priskrbeli tako tečajniki kot tudi midva z Manjo. Očitno smo vsi želeli ohraniti spomin na naša druženja.
Nastalo je precej fotografij, med njimi tudi takšne, na katerih sva skupaj z Manjo, resne in malo bolj smešne, na katerih jo držim v naročju. Skratka, nastalo je precej lepih spominskih fotografij.
Ker je imel v vsaki skupini kdo izmed tečajnikov s sabo prenosni računalnik, smo fotografije vedno naložili nanj in se ob gledanju le-teh na velikem ekranu od srca nasmejali.
Sam sem na USB ključek naložil prav vse fotografije.
»Takšne fotografije enostavno moram imeti za spomin,« sem si rekel na ves glas, medtem ko sem vstavljal ključek v USB vhod.
Manja je vso zadevo opazovala iz ozadja.
Po tej zadnji četrtkovi skupini sem bil dogovorjen s prijateljem Ervinom. Ker sem že zamujal, sem tisti večer iz učilnice odšel dokaj hitro, celo pred svojimi tečajniki. »Manja, drži se!« sem v hitenju dejal ter urno odvihral skozi vrata, da je steklo na vratih ob zaprtju kar zadonelo.
Sedel sem na mehkem usnjenem stolu temnorjave barve ter nemo opazoval glasbeni videospot na ogromnem LCD-televizorju, ki je bil pritrjen na steno.
»Kaj takšnega pa se človek ne bi branil imeti doma,« sem razmišljal, ko sem s pogledom raziskoval to veliko viseče čudo.
V tistem trenutku se je Ervin že pojavil pred mano. Prišel je iz prostora olajšanja.
»Sem že nazaj. Kje sva ostala?« me je resnobno vprašal.
Glavo sem obrnil proti njemu. »Malo preveč me vprašaš, enostavno sem pozabil, kaj sva se pogovarjala, preden si odšel na stranišče,« sem mu brez ovinkarjenja odvrnil.
Prijatelj me je sicer malo začudeno pogledal, a dokaj hitro našel novo temo za klepet.
»Nisem ti še povedal, kako je študij prava zanimiv. Neverjetno, koliko te predavatelji tam naučijo. Presenečen sem, koliko splošne razgledanosti sem do danes pridobil …«
Saj ne, da moj prijatelj ni bil zanimiv, a jaz se kljub temu nisem mogel osredotočiti na njegove besede. Očitno nisem bil pri volji za globlje pogovore.
Iz torbice sem vzel svoj bel mobilni telefon. Na hitro sem ga odklenil in začel pisati SMS-sporočilo:
Živijo Manja! Ko bi ti vedela, kaj imam jaz …
V imeniku sem poiskal pravo telefonsko številko in kliknil na tipko "pošlji". Na odgovor nisem čakal dolgo.
O čem govoriš? Kaj imaš?
Hitro sem odpisal nazaj:
Imam fotografije, na katerih se midva objemava. Mogoče lahko v kakšnem računalniškem programu fotografijo preuredim, da boš ti na njej gola. Potem pa jo objavim na spletu …
Kako zelo mi je šlo na smeh ob pošiljanju tega sporočila, sem vedel le sam. Komaj sem se zadržal, da nisem na ves glas planil v krohot. Kaj bi si ob tem mislil Ervin, ki je še kar naprej vneto razlagal podrobnosti o njegovi fakulteti?
Čez kakšno dobro minutko je na mobitelu zasvetila lučka. Dobil sem sporočilo.
A ti to resno?
Manja je očitno vse jemala zares. V podzavesti mi je ta igra postajala všeč. Nisem mogel kar tako nehati.
Popolnoma resno …
Bil sem prepričan, da bo Manja na koncu le doumela, da jo vlečem za nos, saj me vendar pozna že lep čas.
»Skratka, sedaj me na fakulteti poznajo že vsi predavatelji. A ni to noro?« je ves energičen vprašal Ervin.
»Em, ja … Seveda,« sem neodločno dejal.
»Poslušaj Ervin, počasi moram domov. Saj se še kaj vidiva,« mi je pridrvelo iz ust, medtem ko sem nase že vlekel rokav rdeče zimske puhovke.
Ervin se je vstal. »Ni problema, danes jaz častim,« se je zaslišalo iz njegovih ust, preden se je odpravil k simpatični svetlolasi natakarici in poravnal račun. Nisem bil prepričan, ali je res tako iskreno želel plačati mojo kavo ali pa je na ta način želel priti bližje k dekletu …
Večer sem zaključil z ogledom prijetne romantične komedije.
Tik pred koncem filma je zapiskal moj mobilni telefon, ki je naznanjal novo prispelo SMS-sporočilo.
»SMS? Le kdo mi piše tako pozno?« mi misli niso dale miru.
Kliknil sem na tipko in prebrano besedilo me je pustilo odprtih ust.
Zakaj me tako sovražiš? S čim sem se ti tako zelo zamerila? Prosim, povej mi …
Bila je Manja …
»Kaj za v****?« sem se nerazumljivo vprašal.
Šele takrat sem dobil preblisk – SMS-sporočila. Očitno mi je vse verjela …
Hitro sem poiskal njeno ime v telefonskem imeniku in kliknil na tipko "kliči". Začelo je zvoniti …
Ko se je oglasila, sem se začel glasno smejati.
»Joj, dobro sem te!« sem ves nasmejan komaj izustil stavek.
A v odgovor nisem dobil besed, pač pa žalosten in že kar malce paničen jok.
Naenkrat sem ostal brez besed. Bil sem popolnoma iz sebe. Očitno so jo moja sporočila prizadela, ne da bi bil to moj namen. Kot kaže, je prišlo do velike zmešnjave.
Potihoma sem spregovoril: »Manja, si v redu?«
»Ne morem govoriti, preveč mi je hudo,« so bile zadnje besede, ki jih je izgovorila, preden je prekinila pogovor.
Prihodnji dan sem se namenil k njej v službo, kajti dogodek minulega večera mi ni dal miru. Nisem ravno tiste vrste človek, ki bi užival v trpljenju sočloveka. Tudi meni je bilo hudo, a hkrati smešno, saj nisem mogel razumeti dejstva, da je mojim besedam v sporočilih kar tako verjela, kljub temu da sva se v tem času zbližala in spoprijateljila.
Ko sem stopil v mladinski center, sem jo takoj zapazil, sedečo v pisarni pri odprtih vratih. Brez besed sem šel mimo nje proti učilnici, kjer imamo tečaj. Ne da bi pomislil, sem stopil v prostor, za sabo zaprl vrata in se usedel na stol. Vedel sem, da bo Manja prišla za mano. Zagotovo je slutila, da sem prišel zaradi nje.
Moje domneve so bile potrjene že čez nekaj trenutkov, ko je skozi vrata stopila rdečelasa Manja s podočnjaki ter turobnim izrazom na obrazu.
»Manja, kaj je to? Kako si lahko naredila takšno paniko? Kot da me ne poznaš več …« sem jo vprašal z rahlim nasmehom na ustih, saj mi je ta zgodba vedno bolj postajala podobna španski telenoveli.
Ob vprašanju ni niti trznila z očmi: »A se ti sploh zavedaš, kaj si mi naredil? Mislila sem, da boš preurejene fotografije objavil na spletu in s tem končal vso mojo kariero oz. vse to, kar sem si ustvarila do danes.«
Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Bilo je še huje, kot sem mislil. Očitno ni niti malo podvomila v moja sporočila. Mojo igro je vzela popolnoma zares.
»Manja, ne vem, ali naj se smejem ali jočem. Kako si mi lahko kar tako verjela? Saj nisem kriminalec …« sem dejal poln začudenja.
Stala je še vedno kot prikovana. Z obraza ni bilo razbrati nasmeška. Še vedno se je počutila izigrano, izdano in žalostno.
»Pojma nimaš, kako grozna noč je za mano …« je s tresočimi usti izjavila. »Spala nisem skoraj nič. Po mislih so mi hodile le tvoje besede, ki sem jih razumela kot grožnje. Strah me je bilo, da bom zjutraj na spletu našla kup preurejenih fotografij, ki bi mi za vedno uničile življenje,« je še dejala in se odpravila nazaj v svojo pisarno. V učilnici sem ostal sam in se spraševal, kako je mogoče, da nedolžna SMS-sporočila lahko povzročijo takšno zmešnjavo in tako velike težave.
Po nekajminutnem premišljevanju sem se napotil domov. Vedel sem, da bo ta problem potrebno čim prej rešiti, saj nisem želel izgubiti prijateljstva, ki sva ga v tem času razvila. Prav tako pa bi takšna zadeva lahko usodno vplivala na nadaljevanje tečaja. Tega nisem želel.
Še isti dan zvečer sem Manjo poklical in jo prosil, če se lahko v prihodnjih dneh dobiva v kavarni, da nastalo situacijo rešiva in izboljšava odnose. Bil sem vesel, ko je na srečanje pristala.
V kavarni sva sedela na popolnoma istem mestu, kjer sem pred nekaj dnevi pil kavo z Ervinom. Na mestu, kjer se je pričel ves ta cirkus …
Ob srkanju kave iz rdeče skodelice sem opazoval Manjin obraz, ki ni bil več tako potrt kot takrat v mladinskem centru, a še vedno ni bil takšen, kot bi moral biti – zaupljiv, vesel …
»Manja,« sem počasi izgovoril. »Težko te prosim odpuščanja, ker se ne počutim krivega za nastalo situacijo. Sam namreč nisem želel, da se tako izteče. Še vedno menim, da si ravnala panično. A če ti kaj pomaga, ti kljub temu lahko rečem oprosti.«
Še enkrat mi je razložila, kako je sama doživljala prejeta sporočila. Iz njih je razbrala grožnje in ne heca, zgolj resnost in željo po brutalnosti.
Uspela sva predstaviti vsak svojo plat zgodbe. Bila sva dovolj zrela, da sva bila sposobna razumeti drug drugega in na ta način zakopati bojno sekiro. Bilo je namreč jasno, da nihče izmed naju ni hotel nič slabega.
»Veš, le pravi prijatelji so po takšnih pripetljajih sposobni popolnoma pozabiti na neljube dogodke,« sem zmagoslavno dejal.
Manja se je končno vsaj malo nasmehnila in dodala: »To je res, ampak jaz na to ne bom pozabila, pač pa se bom tega spominjala, s humorjem.«
Pogledal sem jo v oči in dejal: »Kakorkoli, pomembo je, da sva zbrala pogum in se dobila. To je bil edini način, da sva zgladila ta velik nesporazum. Je tako?«
»Prav imaš, prijatelj!« je pritrdila mojim besedam.
Tečaj nemškega jezika sva z odliko speljala do konca. Mladostniki so bili nad pridobljenim znanjem navdušeni. Mladi Kačur je že pred koncem nehal hoditi, saj je bil prepričan, da zna dovolj, medtem ko je Borut vztrajal in naju z Manjo prav vsakič nasmejal s kakšno famozno izjavo.
Na zadnjem srečanju smo priredili majhno zaključno zabavo. Vsak je s sabo prinesel nekaj dobrot in pijačo, jaz pa sem poskrbel za glasbo in igre. Najbolj jih je navdušila in prevzela igra prepoznavanja slavnih oseb, prikazanih na steni s pomočjo projekcije.
Z Manjo sva se zopet zbližala in si ta neumen dogodek izbila iz glave. Škoda bi bilo uničiti odnos, ki sva ga imela, in tega sva se oba zavedala.
Še vedno sva hodila na kavo, pico ipd. Sedaj mogoče celo bolj pogosto. Dobil sem občutek, da naju je ta zadeva še dodatno zbližala. No, mogoče pa so to zgolj moje domneve. Vsekakor pa naju takšne in drugačne stvari ne bodo več vrgle iz tira.
Kdo bi si mislil, da lahko povsem nepomembna telefonska sporočila tako zelo ogrozijo odnos med dvema prijateljema. Izkušnja z Manjo je pokazala, da je tudi to mogoče. A najpomembnejša stvar, ki sem jo odnesel iz te izkušnje, je sama vrednost prijateljstva. Ljudje smo brez bližnjih kot osamljeno drevo sredi travnika. Človek brez družbe oz. soljudi ne more, niti ne zna živeti, zato je bistveno, da se prijateljstvo naučimi ceniti ter ga ohranjati in vzdrževati kljub vsem preizkušnjam, ki pridejo na poti.
