Jakob J. Kenda, slovenski prevajalec, literarni zgodovinar, pisatelj in kulturni menedžer

0
258

Jakob J. Kenda je širši javnosti predvsem znan po svojih prevodih, zlasti Harryja Potterja. Poznamo ga tudi po številnih publikacijah (antologije, berila…).

Za časopisni in revijalni tisk piše o literaturi in filmu. Ena njegovih največjih strasti je pohodništvo. Leta 2017 je kot prvi Slovenec prehodil Apalaško pot.

Je avtor Apalaške poti 3500 kilometrov hribov in Amerike (prenovljena izdaja, 2021). Je izjemno berljivo izpisana knjiga. Navdušila je tudi mojo družino. Prav tako je avtor knjig

Transverzala (potopisni roman, 2021) in Vodnik po Transverzali, Jakoba in Aljaža Kende.

Jakob J. Kenda se je prijazno odzval mojemu povabilu – k intervjuju. Spregovorila sva o njegovem življenju, pohodništvu, potovanjih, literaturi, umetnosti…

Jakob Kenda 20.8.2018 Ljubljana Slovenija
[Jakob Kenda,Ljubljana,Slovenija]

Kakšen notranji impulz je potreben, da se človek odpravi na takšno ekstremno avanturo kot je prehoditi – kot prvi Slovenec – slavno Apalaško pot?

Prehoditi Apalaško pot ali katero drugo od pravih transverzal nikakor ni kaj ekstremnega. Prej je vtis, da je ekstremno, indic, kako zelo smo se oddvojili od tistega, kar nas najbolj določa: ljudje smo ljudje, ker hodimo, in to na dolge razdalje. Za takšne smo se razvili v procesu evolucije: milijone let, odkar smo se postavili na noge, smo vsak dan v povprečju prehodili petnajst kilometrov. To na leto seveda znese precej več od 3500 kilometrov Apalaške poti. Ker smo hodili, smo bili, prav dobesedno – sicer nismo ujeli ali nabrali dovolj za preživetje – in bili smo celo boljša verzija samih sebe: na hojo se zanaša naše telo, recimo naša prebava, od hoje je odvisen razvoj in učinkovitost miselnih procesov in še marsikaj. Zato med odraščanjem seveda sploh ne gre brez takšnega razgibavanja in jaz sem imel pri tem srečo: odraščal sem v okolju in času, v katerih je bilo povsem normalno, da se je ob vsaki priliki sprehodilo na kakšen dvatisočak, ki raste tam ob mojem domačem kraju. Zato pa tudi vem, da bi bilo za prav vsakega odraslega nujno vsaj enkrat v življenju prehoditi eno izmed teh transverzal, kot pri nas rečemo potem, ki  ti vzamejo vsaj dva meseca hoje: to je vendar kot romanje k svoji človečnosti.

 

Pohodniške palice so vaš nepogrešljiv rekvizit. Ali bi lahko svoj način hoje opisali kot nordijsko hojo?

Tudi palice so po eni strani stvar evolucije: odkar smo se postavili na zadnje noge, se še nismo uspeli povsem prilagoditi na manko prednjih okončin pri hoji. Popotna palica to od nekdaj nadomešča, spomniva se reciva samo Kekca. Civilizacija, s katero smo se pravzaprav začeli oddaljevati od vsakodnevne hoje, pa ima seveda tudi mnogo pozitivnih plati in ena izmed njih je prav gotovo tehnologija izdelovanja takšnih popotnih palic: moje so pravi čudež tehnike, zaradi posebnega tkanja karbonskih vlaken ne le peresno lahke, da čim bolj neopazno nadomeščajo manjkajoče ‘prednje okončine’, temveč so ob nenadni izgubi ravnotežja tudi prožne kot vzmet, ki mi je že nekajkrat rešila življenje. Izraz ‘nordijska hoja’ je tako samo PR, ki trgovcem pomaga pri prodaji – po Skandinavcih se vendar tako radi zgledujemo! – v resnici pa je hoja s palicami nuja, sploh ob spodobnih razdaljah in s težkim bremenom na hrbtu. Kar vprašajte kolena: zelo so vam hvaležna zanje.

 

V romanu Apalaška pot opisujete navezavo zelo trdnih prijateljstev z ljudmi, ki ste jih naključno spoznali na poti … V vsakdanjem življenju se nam to ne dogaja …

Pri Apalaški poti ne smeva nikdar pozabiti, da je to najstarejša transverzala: od pobude zanjo je ravno lani minilo celo stoletje. In ves ta čas so se milijoni ljudi prostovoljno trudili, da je postala zelo posebno okolje, v katerem so takšne stvari nekaj običajnega. V tem je morda tudi najbolj pomemben nauk te poti: s trudom lahko vsaj omejeno okolje spremenimo v nebesa. Od tod po moji izkušnji Apalaške poti tudi toliko večja želja po tem, da bi sorodno okolje, vsaj v omejenem obsegu, ustvarili še pri nas, z vzpostavitvijo prave transverzale.

Na del slovenske poti ste peljali tudi svoja otroka. Kakšna izkušnja je bila to zanju?

Naj najprej razložim, kako je z našo Transverzalo: vse poti, dolge vsaj dva meseca hoda, imenujemo pri nas transverzale, slovenska pa je to poimenovanje prevzela kot osebno ime: Transverzala. Kot prava transverzala je bila sicer predlagana že leta 1951 in predlog je bil izvrsten: rešil je problem, kako tako dolgo pot spraviti na tako majhno ozemlje kot je Slovenija – če bi bila krožna, bi se je pač nabralo dovolj. In kot krožna bi bila tudi nekaj posebnega med vsemi transverzalami, saj druge takšne še vedno ni. A poskus vzpostavitve takšne prave in unikatne transverzale je bil predvsem zaradi nasprotovanja tedanje oblasti – šla naj bi na primer tudi prek zaprtih notranjskih in dolenjskih območij – neuspešen. Vse do leta 2019 smo tako imeli samo tisto slabo polovico prave Transverzale, ki je bila, kot sta opozarjala že akademik Kmecl in dr. Klinar, vrh vsega še pomilovanja vredno preimenovana v Slovensko planinsko pot. In hkrati s takšnimi neukimi okornostmi se je tudi zamudilo nekaj idealnih prilik, da bi se jo vendar vzpostavilo kot pravo transverzalo: v osemdesetih bi to šlo krasno vštric s predosamosvojitvenimi tendencami, v devetdesetih z novo državnostjo … a tudi v ničtih z našimi okorelimi institucijami, sicer zadolženimi za kaj takega, ni bilo nič. Tako sem se na Apalaško pot, najstarejšo takšnih poti, opravil deloma tudi zato, da bi na podlagi njene izkušnje laže do konca vzpostavil našo. In na Apalaško sem šel tudi zato, ker tam gojijo tradicijo divjinskega pohodništva – ta recimo izvrstno nauči, kako se vesti med medvedi – ki bi mi še kako koristila na manjkajoči polovici, v tisti krasni slovenski divjini, po kateri lomastijo takšni kosmatinci. Sploh sem te veščine hotel do obisti obvladati, ker se je izkazalo, da bo vzpostavitev Transverzale postala družinski projekt: njen potek smo določili (tudi v starem delu, ki ga je bilo treba marsikje močno popraviti) skupaj z mojima otrokoma. Potem pa smo še v dokaz, da lahko kaj takega prehodi pač nek oči s svojima mulcema zgodnjih najstniških let, skupaj v samooskrbnem, divjinskem slogu prepešačili ravno najbolj divjo novo polovico.

In zdaj končno k vašemu vprašanju: kakšna izkušnja je bila to zanju? Sama pravita, da so bile to ene najlepših počitnic. Jaz pravim, da sta na njih izredno zrasla in smo vsi še malo bolj zrasli. Da sta se od tega svojega dosežka naučila, kakšnih izjemnih stvari sta sposobna, tudi na drugih področjih. In seveda: če se Lučka ne bi na teh počitnicah tako okrepila, gotovo ne bi v zadnjih letih skoraj kot nič prestala radioaktivnega tretmaja, ki ga je bila deležna zaradi težav s ščitnico.

V zakulisju pohodov je vedno prisotna vaša žena. Mislite, da je težko živeti z možem, ki se odpravlja na precej ekstremne preizkušnje?

Še enkrat pojasniva, tokrat nekoliko drugače: ekstremno je recimo, če se vzpneš na katerega osemtisočakov. Območju nad 7200 metri nadmorske višine se ne reče zastonj ‘območje smrti’: na kaj takšnega se v procesu evolucije nismo prilagodili, daleč od tega. Ekstremno je tudi, če se greš razne profesionalne športe, pa zato zoblješ bogve kakšne substance, samo da bi bil recimo prvi na Touru ali kakem svetovnem prvenstvu, da bi se okopal v slavi in si nagrabil tistih milijončkov. Transverzalstvo pa je nekaj čisto nasprotnega in prav nič ekstremnega: razbremenjeno nesmiselnega in nedosegljivega ‘preseganja samega sebe’, grabeža za slavo in denarjem. V resnici je nekaj vsakdanjega oziroma bi moralo biti nekaj vsakdanjega za vsakega človeka, da bi bil spet človek. Živeti z nekom, ki sem in tja naredi kaj tako povsem vsakdanjega, včasih sam, včasih v družbi otrok, bi bilo zato lahko težko samo s kakšnega zelo tradicionalnega slovenskega stališča, za katerim stoji kult trpeče matere božje. Ker naša družina ne zapada takšni psihopatoligiji, pa je kak mesec, morda dva občasne odsotnosti enega od partnerjev prepoznan kot zelo dobrodošla osvežitev, in to za vse člane družine: če gre Mateja na kako prevajalsko štipendijo v tujino, recimo, se kajpada še toliko bolj zaveš, kako ti manjka, tudi v zakulisju tvojega ustvarjanja, a še bolj v življenju nasploh, kako zelo jo imaš rad.

Sodobna tehnika je pri varnosti in navigaciji v veliko pomoč. Kako si predstavljate ljudi, ki so nekoč hodili okrog brez vseh teh pripomočkov, pomagal?

Zelo težko si jih predstavljam in jaz brez teh pomagal verjetno ne bi prehodil Apalaške poti, Transverzale pa zagotovo ne bi vzpostavil. Saj pravim: za civilizacijo, s katero smo se oddvojili od bolj naravnega življenja, smo se zagotovo odločili, ker je prinašala več koristi kot slabosti. Tu se recimo Harari v svojem enoznačnem videnju, preveč obremenjenem s pristransko tradicijo romantike, moti: nismo bili zgolj primorani v civilizacijo, ker smo se zaradi svojega uspeha tako namnožili, civilizacija je prinesla tudi mnoge, izredno dragocene darove, življenje je zaradi nje postalo lažje in lepše. Če teh darov seveda ne zlorabljamo.

 

Se talent – po vašem mnenju – rodi ali to postane?

Gotovo se rodi, saj smo talentirani prav vsi, tako ali drugače in konec koncev imajo razne talente tudi opice in še nižje razvite živali. V samem življenju pa se talent potem razvije do omembe vredne stopnje ali ne.

Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?

Tudi tu je bilo meni gotovo lažje kot marsikomu: živel sem v izrazito ustvarjalni družini – oče je bil recimo igralec in je ravno med mojim ustvarjanjem tudi prevzel krmilo jeseniškega polprofesionalnega teatra. In živel sem v družini pedagogov: poklicno so učili in vzgajali prav vsi od staršev do mojih sestra.

Sta pomembna kraj in čas ustvarjanja?

Meni prav pride hoja, sploh dolgotrajna: na krepkih sprehodih imaš res obilo časa za premlevanje in sploh sestavljanje tako zapletenih shem, kot so romanopisne. Za samo zapisovanje pa potrebujem domačen kot in mir.

Po kateri zvrsti literature najraje posegate?

Po kvalitetni, kakršne koli vrste ali zvrsti že.

 

Z Jakobom J. Kenda se je pogovarjala urednica spletne revije Ventilator besed.