Japonska

0
287

Japonski ples je lahko nežen kot njihovo slikarstvo. Tako kot indijski plesi tudi japonski temeljijo na kretnjah in potezah. Ena poteza s čopičem in en gib s pahljačo nam lahko razkrijeta veliko število razpoloženj. Simboli so nastajali v templjih in na dvorih, sedaj pa jih pozna že vsak plesalec, lahko pripoveduje in pleše zgodbo o mladem ribiču ali malem drevescu; akcije, pozicije, osebe in rekviziti so največkrat nakazani. Tako je boj nakazan z lahkimi udarci noge, valujoče morje z zelenim robom na pahljači. V enem najstarejših japonskih plesov nastopajo sonce, mesec, zemlja in njihova božanstva. Japonci so tudi veliki ljubitelji rastlin in cvetja, zato govori o tem veliko plesov. Posebno svečano praznujejo praznik cvetočih češenj, ko nastopi pomlad. Ko pa nastopi zima, imajo praznik zimskih cvetov krizantem. Do nedavnega so v japonskem gledališču nastopali le moški, tako je bil vsak igralec specializiran za eno vlogo. Nekateri so igrali mlada dekleta, drugi stare ženske in tretji mladeniče.

Poznamo dve vrsti gledališč: Kabuki in No. Kabuki: K pomeni petje, bu ples, ki gibanje. To nam pove, da je Kabuki hibridna oblika, vsebine so večinoma zgodbe iz starih časov.

Igralci so razkošno oblečeni in ne nosijo mask, spremljata jih pevski zbor in orkester.

Japonski kostum za ples kabukija je sestavljen iz več oblačilnih delov. Moški ima kimono, čezenj ima oblečeno še eno krilo, ovito okoli telesa, močno nabrano v pasu in tudi pritrjeno z okrasnim pasom. Na zadnjem delu sta še dva konca te tkanine, enega si igralec ovije okoli gornjega dela telesa kot ogrinjalo in ga pritrdi v pasu, spodnji del pa si spodvije med noge in pritrdi v pasu, tako nastanejo hlače. Blago za kostume ima lepo tkane vzorce v raznovrstnih barvah, vendar prevladuje zlata. Toda zlata barva ni tako močno zastopana kot v Indiji. Pri japonskih kostumih se pojavijo vzorci v kombinaciji zlate in črne barve ter bele, zlate in rdeče.

Nasprotno je No aristokratsko gledališče, ki je jemalo teme iz mitov in legend. V njem pa nastopata dva igralca, ki nosita maske in razkošne kostume. Nekateri primerjajo to gledališče s starogrško tragedijo. Pri obeh zvrsteh je gibanje izredno stilizirano, tehnika ni sama sebi namen, je pa nujna, saj omogoča izraznost telesa in giba. Pomembna je disciplina telesa, telesa ne smeš razvajati in se ga sramovati, temveč ga moraš spoštovati.