V krščanstvu se položaj plesa močno spremeni. Za kristjane je telo nekaj, kar je potrebno skriti in s telesom tudi ples. Ko je cerkev prevzela oblast, je prepovedala vse stare poganske obrede. Sestavni del teh obredov pa je bil tudi ples, s katerim so plesalci izražali telesno in duševno veselje ter radost. O plesu in gledališču tistega časa ni veliko podatkov ali virov. Sveti Avguštin (354–430) je govoril: »Ples je gibanje v krogu, v središču katerega se nahaja hudič.« (Lit. vir (13), str. 38)
Razvila se je nova glasba koral, to je starokrščanska glasba, dosledno vokalna in enoglasna. Ideja o ljubezni do bližnjega in vera v posmrtno življenje sta bili vir za novo umetnost, ki je dobila izrazito spiritualen značaj. Je čisto nasprotje antičnemu humanizmu in njegovemu gledanju na lepoto, ki je v ubranosti med telesno in duševno popolnostjo.
O tem, ali so ljudje plesali, ni dvoma. Plesali pa so skriti pred ljudmi, ki so jim prepovedovali ples, saj so dogodki, kot so rojstvo, poroka, žetev še vedno obstajali in ljudi še vedno vznemirjali, ne glede na prepovedi in grožnje na večno prekletstvo. Kajti ljudje so tisočletja verjeli v demone in to izražali z gibanjem in s plesom. Cerkev pa je poganske demone začela zamenjavati s krščanskimi svetniki.
Ostanki gledališča in tudi plesa pa so se obdržali na podeželju, saj so iz kraja v kraj romale skupine komedijantov, klovnov, akrobatov, plesalcev in žonglerjev. Pri njih so se ohranili stari običaji, čeprav se je prvotni pomen večkrat pozabil. Šlo je predvsem za zabavo, igralci so bili nizkega stanu in cerkev jih je preganjala do leta 1480, vseeno pa so jih plemiči najemali za razvedrilo.
Proti koncu tisočletja se je začela razvijati srednjeveška verska liturgična drama. Cerkev je ugotovila, da bi bilo pametno dramo oz. takrat še pantomimo vnesti v bogoslužje, in tako je ples preživel. Drame so igrali tako v cerkvah kot na prostem in iz teh predstav so se razvile prave predstave z versko tematiko, imenovane misteriji.
Vsebine teh liturgičnih iger so bile zgodbe iz Svetega pisma. Junaki so bili Bog, Jezus, Marija, angeli in svetniki. Če je duhovnik stal na sredini cerkve, so bila na njegovi desni nebesa, na levi je bil pekel. Zelo pomembno vlogo pa je imel hudič s svojimi spremljevalci, vsi nastopajoči so nosili maske. Hudič je imel smešen kostum in je bil najbolj neumen. Bog in Jezus sta bila v zlatih kostumih, svetniki so imeli aureole, angeli pa so imeli bele kostume. Dialog je bil prepleten s pesmijo in plesom. Angeli in svetniki so plesali lepe in mirne plese večinoma v krogu, hudiči pa so dirjali sem ter tja. Ples hudičev je slonel na improvizaciji, kajti njihov namen je bil prikazati gledalcu vso grozo pekla. Vendar so bili ljudje bolj navdušeni nad veseljem kot nad vero, saj so jih nastopi hudiča neznansko zabavali. Misteriji so bili zelo razkošni, veliko je bilo tudi scenskih elementov in akustičnih efektov. Na odru se je hudič pogreznil v globino pekla. S posebnimi škripci so iz višin pripeljali nebeška bitja. Uporabljali so veliko megle in glasbeno spremljavo: za hudiča bobnenje, za nebeška bitja pa lepe nežne melodije.
Igre so postajale vse bolj posvetne. Besedila so bila vulgarna in predstave niso več sodile v cerkev. Zato so začeli postavljati odre pred cerkvijo na trgih; druge oblike odrov so bili vozovi: en voz je predstavljal raj, drugi pekel in tretji nebesa. Ko se je zgodba končala na enem vozu, se je ta odstranil in zgodba se je nadaljevala na drugem vozu. Za te misterije je značilno, da so jih spremljali glasbeniki v pisanih kostumih. Tako je ples kljub grožnjam in prepovedim preživel srednji vek.
Iz 11. in 12. stoletja imamo poročila o nenavadnih pojavih, saj so na pogrebih in ob cerkvenih praznikih ljudje začeli plesati in peti na pokopališčih. In ni bilo starostnih omejitev, saj so plesali tako moški, ženske in otroci; plesali so dneve in noči in celo leta, se zvijali v krčih in metali ob tla. Plesali so od vasi do vasi, od mesta do mesta, dokler niso izčrpani obležali, vendar tudi potem niso odnehali. Ti dogodki so se širili po vsej Evropi. Nekateri so trdili, da plešejo zato, ker jih je bog kaznoval za njihove grehe. Sveti Vid je bil zaščitnik pred boleznijo. V tem času je vladala velika beda in pojavile so se številne epidemije. Iz ljudi je v njihovem obupu privrelo na dan nekaj že zdavnaj pozabljenega, nekaj, kar se je vleklo z izročilom še iz kamene dobe, vendar pa je cerkev hotela to skriti.
Vse se je začelo na pokopališču, to je kraj, kjer so bili po starem verovanju živi povezani z mrtvimi svojci. Plesali so in padali v ekstaze.
V ljudeh so bili podzavestni spomini na nekdanje čarovniške obrede, s katerimi so prosili demone, naj jim ne škodujejo.
Pojavi se znani motiv v slikarstvu, mrtvaški ples; smrt pleše z ljudmi, nihče ni varen pred njo. Smrt je prikazana kot smejoč okostnjak, ki drži za roke ljudi iz vseh družbenih razredov. Čeprav težko rečemo, da je na sliki plesna kostumografija, je pa lep pregled mode tistega časa. To je obdobje romanike v visokem srednjem veku. Razvil se je monumentalni umetnostni slog. Tipična zgradba tega časa je bazilika s tlorisom v obliki križa.
Barve so bile tiste, ki so imele velik vpliv pri določanju sloja ljudi. Žive barve, dragocenost in količina materiala, to so seveda značilnosti bogatejših. Oblačila revežev pa so bila v temnih barvah in iz lanenih in volnenih tkanin, ki so bile stkane doma. Osnovno moško oblačilo so bile dolge hlače, preko katerih je nosil moški srajco z rokavi, ki je bila pripasana in je segala do kolen.
Plašč, značilen za to dobo, ima kapuco in je s sponko pripet na prsih ali desnem ramenu. Tak plašč so nosili duhovniki, pastirji in romarji. Zaščitno vojaško oblačilo je bila verižna srajca, spletena iz kovinskih niti. Spletena je bila v obliki tunike in je bila prerezana spredaj in zadaj. Žensko oblačilo je bilo pod močnim bizantinskim vplivom. Sestavljali so ga spodnja in zgornja obleka, ki sta segali do tal. Imeli sta okrogel ali pravokoten vratni izrez. Del ženske obleke je bilo tudi ogrinjalo. V poznoromanski dobi je imela spodnja obleka dolge ozke rokave, ki so bili daljši kot zgornji, ki so bili ohlapni in okrašeni z vezeninami in s trakovi.
