Kukuc!

0
228

Nekoč se je nekdo v Siolovem oddelku za trženje domislil za tisti čas vizionarskega slogana: Svet ni eden, svetova sta dva. Takrat, če me spomin ne vara, še ni bilo Second Lifea, Facebooka, My Spacea ali pa vse te spletne aplikacije še niso bile trdno zasidrane v zavesti povprečnega slovenskega uporabnika interneta. Vendar pa se mi zdi, da se v zavesti generacij, rojenih na prelomu tisočletja, ki so precej mlajše od mene, generacij, ki so še premlade, da bi vozile avto ali volile, oba svetova počasi zlivata v enega.

Ena izmed bolj zanimivih anekdot iz mojega življenja je prigoda, ki sega nazaj v moje gimnazijske čase. Med poukom računalništva smo se tri sošolke, ki smo se tiščale za enim šolskim računalnikom in IRC-ale, ko bi morale delati kaj drugega, po naključju znašle na italijanski sadomazohistični mreži. Pred tem ali po tem se je moja, takrat še mladoletna sošolka, skoraj dogovorila za intimno srečanje sredi Srbije, seveda je šlo za zafrkancijo. Naša generacija namreč še ni dihala z internetom, za nas so bili računalniki še tujki, dragocenost, ki se lahko hitro pokvari, orodje za pisanje seminarskih nalog in esejev. Ljudje na drugem koncu kabla pa neznano čudo.

Od takrat se je uporaba medmrežja še povečala, razširila, nastali so avatarji, 3D-prijatelji ali ljubimci, virtualni dolarji in videokonference za vsakdanjo uporabo. Dandanes se šolarji na poti iz šole poslavljajo z besedami: »Ajde, čao, se vidiva na MSN-ju.« Otroci se ne srečujejo več v parkih, pred blokom ali na igrišču, temveč v tistem drugem svetu, v katerega zrejo izpred računalnika v varnem udobju svojega doma. Naj bodo starši zaradi tega pomirjeni? Je bolje, da otrok ni več v parkih in gozdičkih za hišami, kjer čakajo perverzneži, ali pred blokom, kjer jih bodo starejši vrstniki izsiljevali za denar, ali na igriščih, kjer žoga lahko pade pred avto? Vse bi bilo lepo in prav, če bi bila svetova res dva, vendar pa se zdi, da se z napredkom tehnologije oni drugi svet vedno bolj projicira na tega starega in poznanega, kar ima nemalokrat globoke in daljnosežne posledice.

Zavedni starši imajo doma sicer računalnike zaklenjene pod geslom ali pa operacijski sistem prilagojen tako, da sta na vsakem računalniku dve namizji, eno za njih in drugo za njihove otroke. Vendar pa na večini slovenskih osnovnošolskih in srednješolskih računalnikov še zmeraj ni filtrov, čeprav se je od mojih gimnazijskih časov marsikaj spremenilo in je tehnologija napredovala s svetlobno hitrostjo. Dobra novica je, da je pred kratkim prišlo na tem področju v Sloveniji do opaznega napredka. V okviru EU komunitarnega programa Varnejši internet plus je nastal projekt SAFE-SI. Projekt izvajajo Fakulteta za družbene vede, ARNES in Zveza potrošnikov Slovenije, financirata pa ga Generalni direktorat za informacijsko družbo pri Evropski komisiji in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. SAFE-SI je torej prva točka, namenjena osveščanju o varni rabi interneta za otroke in mladostnike pri nas. Na spletni strani projekta lahko najdejo koristne informacije tako starši kot tudi učitelji, namenjena pa je tudi otrokom, med njimi še posebej tistim, ki so v dvomih ali stiski, kako ravnati, če se jim v spletni klepetalnici zgodi kaj nepredvidenega.

Zraven aktualnih novic o dogajanju v virtualnem svetu so na portalu SAFE-SI opisane tudi glavne nevarnosti spletne realnosti, med njimi ribarjenje, farming, spam in spyware. Zelo simpatično grafično podobo in preglednost portala dopolnjuje veliko število zelo koristnih linkov. Na voljo je tudi posebno gradivo za učitelje in priročnik za razredne aktivnosti, ki jih je mogoče z učenci izvesti med razrednimi urami. Stran vsebuje tudi nekaj dragocenih navodil, kako naj šole na svojih spletnih straneh obvarujejo zasebnost svojih učencev. SAFE-SI je lahko tudi za vzgled mnogim drugim portalom, saj zelo natančno in temeljito razloži, kako ustanovitelji strani ščitijo zasebnost vseh tistih, ki jo poklikajo. To pa so koristni podatki tudi za tiste, ki sami nimajo otrok niti ne delajo z njimi.

Morda nisem med najbolj aktivnimi uporabniki interneta, vendar se vsakodnevni uporabi svetovnega spleta ne morem izogniti. Po novem imam celo svoj Facebook profil, ki je zaklenjen pred širšo javnostjo. Postavila sem ga na prigovarjanje prijateljev in ga ob postavitvi tudi zaklenila, predvsem zato, da se moji učenci ne bi priklikali do vseh kotičkov moje zasebnosti. Nedvomno pa so se priklikali marsikam drugam. To so mi tudi povedali in jaz jim verjamem na besedo.

Linki:

http://www.safe.si/