Lara Maria Vouk- vsestranska ustvarjalka
Na lep pomladni večer na Uradu za Slovence po svetu sem spoznala zanimivo, vsestransko ustvarjalko, Laro Mario Vouk.
Stkali smo prijetno ustvarjalno potovanje.
Naj se dotakne tudi bralk in bralcev Ventilatorja besed.
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem revije Ventilator besed?
“Sem Lara Maria Vouk, koroška Slovenka iz Podjune, ki sem leta 2012, ko sem začela s študijem dramske igre na AGRFT, prišla v Ljubljano. Po diplomi sem začela delati kot samostojna umetnica v Avstriji in Sloveniji, večinoma sem dejavna na področjih filma in gledališča, ukvarjam pa se tudi z glasbo ter s produkcijo – imamo svoje Multimedijsko umetniško društvo Ave Nim s sedežem na avstrijskem Koroškem, preko katerega v zadnji letih ustvarjamo več in več svojih lastnih projektov. Lani sem tako uprizorila svojo prvo monokomedijo “Pokržnikov Luka”, letos pa se bo zgodila premiera naslednje monodrame “Norčevanje teme”. Živim v Ljubljani in na avstrijskem Koroškem, kjer tudi živi moja družina – starša in brat.“
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
“Verjamem, da imamo vsi ljudje iste potenciale in možnosti talentov, ki jih kažemo skozi različne izraze. Odraščala sem v zelo ustvarjalnem okolju. Moj oče je arhitekt in slikar, doma je njegov atelje, poln barv, slik ter umetniških knjig in katalogov. Moja mama, ki je zdravnica, me je učila šivanja, pletenja, ustvarjanja, ustvarjanja na vrtu. Z bratom sva skozi celo otroštvo veliko risala in ustvarjala na raznorazne načine – pri čemer jaz pojem ustvarjanja vidim zelo široko. Kako oblikuješ in napolniš svoj dom, prostor v katerem bivaš, kako postrežeš hrano, kako se spopadaš z življenjem in komuniciraš z ljudmi, vse to ustvari nas kot individuum. Mislim, da so otroci zelo svobodni v ustvarjanju. Vse, kar nastane, od načina gibanja in izražanja, emocionalnega in ustvarjalnega v smislu “umetniškega” v peskovniku, snežaki, šopki rož, vse to se zgodi in ustvari spontano in iskreno. Vse to goji “talent” – oziroma se tako razvija in oblikuje naš lastni izraz.“
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
“Omenila sem starša in da je bilo naše domače okolje zelo umetniško-ustvarjalno, to je bilo naravno tako. Spomnim se pa tudi, kako se je pri nas v žlahti vedno prepevalo, moja mama in tete vse obvladajo večglasbno petje, tako so odraščale. Na vasi in širše je bilo veliko gledaliških in lutkovnih skupin, zborov. V času mojega otroštva so bile žive še stare šege, ki med drugim vključujejo pletenje vencev ob praznikih in porokah, pletenje košar, ustvarjanje poslikav. Kasneje v času gimnazije sem imela prijateljski krog, ki se je poglobljeno ukvarjal s sodobno glasbo, hodili smo na koncerte, se bavili tudi s slikarstvom, filmi,… Igrala sem v mladinski gledališki skupini Oder mladje, takrat sem bila stara okoli 15, 16 let. In že kot otrok sem začela hoditi v glasbeno šolo za klavir. Se mi zdi, da je navdušenje za ustvarjanje v meni obstajalo od nekdaj in imela sem srečo, da mi je moja okolica nudila široko in bogato polje inspiracije.”
Se spominjate svojih prvih poskusov ustvarjanja?
“Prvi samostojni projekti, recimo da to imenujem prve resne projekte, so se začeli na Dunaju, kamor sem se preselila po maturi. Pričela sem s študijem modnega oblikovanja. Tam sem se spoznavala z raznoraznimi tehnikami in pristopi – od klasičnega šiviljstva do ustvarjanja z netipičnimi materiali in z ekstravagantnimi kroji. Svojo diplomsko kolekcijo sem razvila dalje v širši projekt kratkega stop motion filma z naslovom “Countdown”.
Nato sem se preselila v Ljubljano in začelo se je novo ustvarjalno obdobje, v katerem je bil fokus na igri, zraven sem pa začela oboževati proces filmskega ustvarjanja kot celote in zanimala sem se za skoraj vse sektorje – od režije in kamere do tajništva režije, produkcije, montaže…”
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
“Hm. Mislim, da sta kraj in čas ustvarjanja vedno točna. S tem hočem reči, da verjamem, da se stvari poklopijo tako, da je zame pravilno. Če dobim ponudbo za sodelovanje pri nekem projektu, vedno odločim po notranjem občutku. Če se notranji občutek sklada s tem, kaj me v tem hipu zanima in žene, bom projekt sprejela.“
Kako poteka vaš delovni ustvarjalni dan?
“To je zelo odvisno od tega, na kakšnem projektu ravno delam. Ko ustvarjam svojo predstavo, to delam v veliki meri doma, zadnja faza se šele zgodi v prostoru, v katerem nastopam. Pri sami izdelavi predstave pa je več faz – v začetku je to prebiranje besedila. To ponavadi počnem na udobnem in mirnem mestu, brez motečih zunanjih faktorjev, da se lahko poglobim v slike, ki mi jih besede odpirajo. Nato sledi zapisovanje idej in izrisovanje koncepta – kaj se je v meni med branjem premaknilo, kaj me pri besedilu najbolj zanima in kaj hočem postaviti na oder. Sledi faza kreativnega kaosa. Nabiranje referenc, likovnih, glasbenih, inspiracij za nadaljne vaje, tudi v likih iz drugih besedil, filmov, v ljudeh iz vsakdanjega življenja, iz ulice… Potem začnem postavljati posamezne prizore, vmes obvezno pride do faze krize, ko ne vem, kako vse povezati v celoto. In nato se stvari ponavadi začnejo kot same od sebe postavljati na svoja mesta.”
“Če pa recimo delam na filmu, ustvarjalni dan poteka drugače. Tam vaje potekajo skupno z režiserjem in soigralkami ter soigralci in vodi te režiser oziroma režiserka. Dodatno obstajajo kostumske vaje, včasih tudi vaje za masko – to se vse zgodi v pripravah. Med samim snemanjem mora biti že vse določeno in pripravljeno vnaprej. Ko se snemanje začne, ponavadi zvečer dobiš snemalni plan za naslednji dan, v katerem priše, katere scene se bodo drugi dan posnele. Ko pridem na set, grem najprej v kostum in masko, nato se igralsko zvadi prizor v prostoru, skupaj s kamero, postavi se luči in ko je vsak sektor pripravil svoje, se lahko posname sceno. Večinoma sem snemala na realnih lokacijah – kar pomeni, da prideš okoli in se tvoje delovno mesto stalno spreminja. Včasih se dela tudi v studiju. Dela se pa tako čez dan kot tudi ponoči.
Obožujem to, da moj vsakdan nikoli ni isti. Rada imam ta občutek spremembe in svobode, ki ga zame definira delo samostojne umetnice. Delam na različnih krajih, v najrazličnejših okoliščinah in stalno spoznavam nove ljudi.”
Od kod črpate ideje za ustvarjanje?
“Te se pa kar same porodijo.” 🙂
Gotovo imate veliko ustvarjalnih načrtov v prihodnosti… Bi jih zaupali bralkam in bralcem Ventilatorja besed?
“V bližnji prihodnosti imam to veliko veselje sodelovati pri eni novi seriji – podrobnosti še ne smem povedati, bodo pa zagotovo kmalu znane. Kot sem prej omenila, pa pripravljam svojo novo monodramo. To bom uprizorila v dveh jezikih, v slovenščini, ki mi je materni jezik, in v nemščini, ki je moj drugi jezik. S tem želim v svojem domačem okolju Koroške ter Celovca, kjer se je odprl novi gledališki prostor iKult s Teatrom Rampa na čelu, nagovoriti tako slovensko narodno skupnost kot tudi nemškogovorečo publiko na Koroškem in širše. Premiera pa je predvidena za oktober 2024.“
Kako se življenje in umetnost združita povežeta?
“Raznolikosti in lepote človeške podobe in podob narave ne ločim od umetnosti, ki jo ustvarja človek. Vse skupaj mi je eno veliko in fascinantno čudo.”
