Lizbona, politična in gospodarska prestolnica Portugalske, je eno najlepših mest Evrope. Čeprav so jo v njeni zgodovini prizadeli številni potresi in je pretrpela pogosta obdobja politične nestabilnosti, se je veliko njene stare arhitekture ohranilo do današnjih dni. Staro mestno jedro z zgodovinsko četrtjo Alfama je čudovit in edinstven primer srednjeveške islamske urbane zasnove, center mesta s svojimi velikimi trgi Praça de Figueira, Praça Dom Pedro IV. in Praça do Comercio pa je lep primer baročne in klasicistične arhitekture.
Prvo stalno naselbino ob ustju reke Tejo naj bi postavili Feničani že okoli leta 1200 pr. n. št. Stari Grki so Lizbono poznali pod imenom Olissipo in so jo povezovali z bajkami o Odiseju. Po punskih vojnah med Rimljani in Kartažani je Iberski polotok okupirala rimska republika, ki je področje okrog Lizbone spremenila v provinco Luzitanijo. Rimljani so v Lizboni veliko gradili, a se nič ni ohranilo do današnjih dni. Ob propadu Zahodnorimskega cesarstva so mesto zasedla germanska plemena, katerih država je obsegala celoten Pirenejski polotok.
Leta 711 so Lizbono osvojili Mavri, muslimanski zavojevalci iz Severne Afrike, ki so jo imenovali Al-Išibunah. Pod njihovo oblastjo je mesto vzcvetelo in se razvilo v enega najpomembnejših centrov islamske kulture v jugozahodni Evropi. Leta 1147, ko je bila rekonkvista v polnem zagonu, so krščanske sile pod vodstvom portugalskega kralja Alfonza I. po nekajmesečnem obleganju iztrgale Lizbono iz rok Arabcev. Stoletje kasneje, leta 1255, je postala prestolnica Kraljevine Portugalske.
V času velikih odkritij (15.–16. stol.) je postala Lizbona center svetovnega imperija, saj so Portugalci kolonizirali velika področja v Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Kolonialni uspehi so imeli izreden vpliv na razcvet gospodarstva in Lizbona je bila kot prestolnica deležna največjega kosa te s krvjo prepojene pogače. Leta 1580 si je Portugalsko podredila njena velika soseda Španija. Upor sredi 17. stoletja, ki je nato državi povrnil neodvisnost, se je začel prav v Lizboni. Po velikem potresu leta 1755, ki je uničil 85 odstotkov mesta in zahteval življenja kar 30.000 ljudi, so morali mesto popolnoma obnoviti. Potres je prizanesel samo mestni četrti Alfama.
Na začetku 19. stoletja je Lizbona pretrpela vdor Napoleonove vojske, stoletje kasneje pa je postala prizorišče republikanskega državnega udara, ki je s prestola odnesel zadnjega portugalskega kralja. Leta 1974 so ulice prestolnice preplavili protestniki, ki so pripomogli k padcu fašistične diktature in k vrnitvi demokratičnega sistema. Danes je Lizbona ena od najpomembnejših prestolnic v Evropski uniji, ker imata v njej sedež dve pomembni evropski agenciji, EMCDDA in EMSA.
Lizbona pa ni bila le politična prestolnica portugalske države, temveč je bila v vsej svoji zgodovini tudi najpomembnejše središče portugalske kulture in umetnosti. Za ljubitelje književnosti je nerazdružljivo povezana z enim od svojih največjih sinov, ki je v mestu preživel večino svojega življenja. To je seveda največji portugalski moderni pesnik Fernando Pessoa, za katerega pravijo, da njegov duh še vedno tava po ozkih ulicah mestne četrti Chiado in poseda v lokalnih kavarnah.
Mesto velja tudi za zibelko otožne portugalske tradicionalne urbane glasbe fado. V majhnih tavernah ob ozkih ulicah Alfame, kjer se je ta glasbena zvrst rodila, je mogoče še danes najti avtentične pevce in pevke fada, ki v nastop vložijo vso svojo dušo. Komur pa to ni dovolj, lahko obišče tudi Museu do Fado, kjer se pouči o vzponih in padcih te tipične portugalske umetnosti.
Lizbona je bila in ostaja mesto mitskih razsežnosti. Obiskovalec se lahko povsem izgubi med njenimi starimi ulicami in podleže stoletja staremu šarmu, ki ga ima to čudovito mesto na pretek. Če pa človek že ne more odpotovati tja, si lahko nekaj lizbonske atmosfere pričara ob poslušanju fada ali branju poezije Fernanda Pessoe.
