Uvod
Ali poznate mačke, ta skrivnostna bitja? Da, seveda, vsi jih poznamo. So prisrčni hišni ljubljenci, ki večino svojega življenja prespijo v toplem prostoru in na mehkem kavču. So raznih barv kot na primer oranžne, rjave, sive, črne, … Meni najljubši so debeli sivi mačkoni. Nekateri verjamejo, da črne mačke prinašajo nesrečo, ampak zame so to le stare vraže. Mačke imajo rade, da jih kdo boža in se na prav poseben način ukvarja z njimi. Jedo mačjo hrano, po možnosti najdražjo in najokusnejšo v trgovini. Nekoč so dobivale ostanke obrokov svojih gospodarjev. Če se kdaj prav posebej ugodno počutijo, glasno predejo. Nekaterim se oči svetijo v temi. Sicer ne prav močno, a nekaj pa že. Če bi se jim močno svetile, bi jih lahko imeli kot vodnike v temi ali kot svetleče kresničke, ki jih ljudje nosimo, da smo v temi bolj vidni.
Vendar pa vsi ne vedo njihove skrivnosti. Poznajo jo le bralci časopisa Mačji dol, dva pohodnika, ki sta to zgodbo odkrila in moji starši ter jaz. Po njihovih pričevanjih so jo potem tudi napisali. Zgodba je zelo zanimiva, polna čudežev. Naj vam jo razkrijem.
Mačperk skozi čas
Ko sem bila stara tri leta, smo skupaj s starši odšli na ogromni grad blizu Ljubljane. Miti pripovedujejo, da na njem strašijo mačje duše. Ampak to seveda ni res. Grad ni označen na nobenem zemljevidu, čeprav je tako strašansko velik. To pa zato, ker ne sme nihče izvedeti zanj, le če ga odkrije človek sam in povsem naključno.
Res je, da je bil ta grad v osemnajstem stoletju last nekega mačjega grofa Valdorja. Tam je živelo veliko mačk, ki so bile podnevi povsem navadne mačke, a ko se je dan prevesil v noč, je čarovnija začela delovati in mačke so dobile človeške lastnosti. Torej po tem lahko sklepamo, da so podnevi spale, da jih kdo ne bi odkril, čeprav je grad na samem, nekje daleč v gozdu, na nekem velikanskem travniku. Verjetno si predstavljate temačno graščino, polno starih pajčevin. Da, imate prav. Ravno takšna je takrat bila.
Grad postane sredi devetnajstega stoletja last mačjega kralja Abrama. Stavbo je seveda malce obnovil, ker je bila po njegovem mnenju obupna in neprimerna za vsakdanje življenje. Že takoj prvi dan se je lotil dela. Počistil je pajčevine in grad od znotraj prepleskal. Seveda so mu to delo opravljali drugi mačkoni — služabniki. Nove rjuhe in odeje pa mu je sešila grajska šivilja. Kmalu se je kralj poročil in imel sedem otrokov.
Minila so leta in kralj in kraljica sta umrla, njuni otroci pa so grad zapustili. Pet let je grad Mačperk sameval. Nato pa ga konec dvajsetega stoletja znova odkrijeta dve mački prijateljici, ki slučajno hodita po gozdu. Takoj odpreta težka grajska vrata in ga raziščeta. Ko ugotovita, da je primeren za dom desetih mačk, pokličeta še ostalih osem prijateljev in skupaj se po pol leta naselijo v Mačperk. Seveda so ga tega pol leta noč in dan preurejali, ker je bil zanje preveč strašljiv.
V gradu je sedaj deset spalnic, deset kopalnic, ogromna dnevna soba s plazmo, jedilnica z veliko mizo in desetimi stoli, in ravno prav velika kuhinja. Mačperk ima prav drugačno podobo kot pred petimi leti in pol. Izgleda kot hišica pri Janku in Metki, le da ni iz slaščic. Zgrajen je iz sodobne opeke, in njegova notranjost je primerna enaindvajsetemu stoletju. Podstrešje imajo za − saj veste kaj – kramo. V garaži je parkiran Mačkolon. To je njihov avto. Okolico imajo urejeno z grmički v obliki mačjih glav, na vrtu sejejo zelenjavo, v hiši pa si sami izdelujejo hrano. Mačperk ima štiri nadstropja. V drugem je kabinet. Tam je pet računalnikov na petih mizah. Na desni strani so še velik črn klavir, velika rjava harfa in kitara.
Glavna hiša mačjega mesta 1
Ko je bila hiša pripravljena za vselitev, je bilo potrebno Mačperk še preimenovati, ker to in bil več grad. Namesto temno modre tablice z napisom Mačperk sedaj visi svetlo roza tablica z napisom Glavna hiša mačjega mesta 1. Primerno novo ime za zelo moderno mačjo hišo. Seveda Glavna hiša mačjega mesta 1 tako navzven kot tudi navznoter ni izgledala, kot da v njej živijo in da so jo uredile potepuške mačke iz bližnjega mesta. Izgledala je, kot da bi v njej prebivali navadni, mogoče tisti ljudje, ki ljubijo samoto.
Naj vam predstavim še njeno zunanjost. Ima rjavo-rdečo streho, pet metrov široko in deset metrov dolgo verando, na kateri imajo poleti zeleno okroglo mizo in deset zelenih stolov. Ogrodje seveda ni ravno, ampak izgleda, kot bi ga lahko oblikovali s prsti. V resnici pa je trdno in neupogljivo pod nikakršnim pritiskom, ker je masa izkopana iz zemlje, ki se nahaja sto kilometrov pod tlemi. No, za to izkopavanje so mačke najele gozdne zajce, ki jim gre zelo dobro prav kopánje. Vendar mesta izkopavanja ne boste našli, pa če se boste prav tako trudili iskati. To mesto tiči nekje pod Glavno hišo mačjega mesta 1. Najprej so jo v celoti porušili in potem izkopali rodovitno prst, ki ji pravimo micta in iz nje naredili tako trdo maso licto za gradnjo posebno velike hiše za mačke. Fasado so poslikale z zelo raznolikimi barvami in vzorci. A da se ta barva ob prvem dežju ne bi izbrisala, so fasado še polakirale. Nikoli si ne bi mislila, da zna to narediti še kdo drug razen ljudi. Na strehi je pol metra velik navaden rdeč dimnik. Hiša je ograjena z nizko rjavo ograjo, ki sega mačkam prav malo čez glavo. No, potem sega odraslim ljudem nekje do kolen. Ograja je namenjena le za lep izgled hiše, ker če pride kakšen človek, jo lahko prestopi. Če pa pride kakšna mačka, bo pa dvakrat premislila, ali jo bo prestopila ali ne. Znotraj ograje raste na desni strani − če gledamo proti vhodnim vratom − zeleno drevo z okroglo krošnjo in dva metra velikim deblom. Slednje je bledo rjave barve. Nekaj metrov stran za hišo se dviguje nekaj nizkih svetlo zelenih gričev, primernih za igranje. Do hiše vodi svetlo rjava potka. Od hiše stran pa se razteza mnogo poti. Te vodijo v velik mačji park, ki je od Glavne hiše mačjega mesta 1 oddaljen približno petnajst minut. Mačke v parku preživljajo svoj prosti čas.
Park
Mačji park se imenuje Drevored. A Drevored ne zato, ker so drevesa posejana v ravni liniji, ampak tako se imenuje, ker je pred petsto leti ta beseda pomenila območje z veliko drevesi.
Torej, če se prestavimo petsto let v preteklost, lahko vidimo velikansko območje. Če bi ga gledali iz ptičje perspektive, bi videli vse zeleno, vmes pa kot s čopičem zarisane črte svetlo rjave barve. Zelena barva so bila drevesa, ki so se drug drugega dotikala. Samo predstavljajte si, koliko bi jih lahko našteli v celem parku. Po mojem mnenju jih je bilo na tisoče. To so bila drevesa iz iste družine, kakor so drevesa, ki jih imajo mačke posejane okoli Glavne hiše mačjega mesta 1. Najstarejše drevo v parku je staro okoli šeststo petdeset let. Da, ima kar lepo starost. To drevo privablja tudi veliko drugih živalskih obiskovalcev in verjemite mi: vredno je ogleda, ker ni ne uničeno in ni spremenilo svoje oblike, ker ga ni nihče žagal. Kaj mislite, kaj pa predstavljajo črte rjave barve? No, če niste uganili, nič hudega, vam pa jaz povem, da te, kot s čopičem zarisane črte, predstavljajo poti v parku.
Do danes se je park močno spremenil. Prva sprememba je ta, da ni več toliko dreves. Drevesa nimajo več samo zelenih listov, ampak tudi raznobarvne cvetove in plodove. Druga sprememba je, da so vmes posejani majhni grmi, med njimi in drevesi pa so travniške zaplate. Če bi Drevored danes pogledali iz ptičje perspektive, bi videli, da je poti veliko več kot nekoč. Ob poteh stojijo majhne klopce. To je bila tretja razlika. Četrta razlika je ta, da je v Drevoredu vodnjak. Ni ne vem kako pretirano velik, vendar tudi majhen ni. Meri približno deset metrov v višino, okoli njega pa so posejane rdeče vrtnice. Zadnja, peta razlika pa je, da v parku raste veliko vrst rož, zato se spomladi, ko komaj zacvetijo, po celem Drevoredu širi sladek vonj. Seveda je še mnogo več sprememb, ampak teh pet je najpomembnejših. Zato sem jih tudi naštela.
Park je posebno lep spomladi in jeseni, vendar le, ko je sončno vreme. V obeh letnih časih je tam mešanica lepih barv. Jeseni zato, ker listi končajo svojo življenjsko dobo in odpadejo, spomladi pa je tam zbor vseh barv, ki si jih lahko predstavljaš. To pa zato, ker ne zacvetijo vsa drevesa hkrati in potem imajo ena cvetove, druga pa plodove. Do danes si je vsaka mačka iz Glavne hiše mačjega mesta 1 naredila svoj herbarij. Za imena posušenih cvetlic vedo, ker so ob njih steklene tablice z imeni. Poleti je v senci dreves prijetno hladno, pozimi pa lahko tam vidiš veliko snega. Takrat se v Drevoredu razvije prava mačja snežna bitka. Po zraku z veliko hitrostjo leti mnogo kep. Pa vendar je to le zabava. (Na srečo!) V vojni so mačke »skregane«, ko pa se boj konča, so spet prijateljice. V igri se včasih združijo v skupinice ali pa v pare. Največkrat pa so same. Verjetno se sprašujete, kdaj se igra konča. Tega žal tudi jaz ne vem prav točno, a mislim, da je to takrat, ko vse mačke omagajo od utrujenosti in potem ostane le ena sama – tista, ki je najbolj vzdržljiva. Ostale pa smeje se ležijo v lesketajočem se snegu, obsijanim s soncem. Ta igra pa šteje tudi kot pridobivanje kondicije.
Časopis Mačji Dol
To je časopis, ki ga sicer izdajajo ljudje, a piše novice o mačkah. Izide vsako soboto. Prvič je izšel marca leta 1986. Verjetno prvič slišite za ta časopis. To pa zato, ker na leto prodajo le toliko izvodov, da se obdrži. Imenuje se po kraju, v katerem je napisan. Seveda si ga kupujejo le mačke in tisti ljudje, ki živijo v bližini Glavne hiše mačjega mesta 1. Ti ljudje, ki stanujejo v bližini Glavne hiše mačjega mesta 1, živijo v Mačjem Dolu. Mačji Dol je drugo ime za Breznik. No, da se zopet vrnemo k časopisu. Ena stran je enaka enemu formatu A4. Po navadi je iz čistega belega papirja. Na prvi strani so vse novice, ki jih vsebuje Mačji Dol. Potem pa vsaka novica zavzame od pol do tri četrtine ene strani z več slikami vred. Ni veliko, toliko, da se, ko bereš, ne naveličaš. Po navadi znese vsega skupaj kakšnih dvanajst strani, a odvisno je tudi od tega, koliko novic je. Stane tam okrog štiri brikete za mačke, pet centov pa za ljudi. Mačke rade berejo ta časopis, ker je njim primerne velikosti, se ob branju večkrat zabavajo, ga dobijo že zgodaj, tako da ga lahko preberejo ob jutranji kavi in ker so na zadnjih straneh križanke, rebusi, vici, in podobno. Nekoč je bila v časopisu Mačji Dol objavljena prav posebna, za ljudi in ostale mačke nedoumljiva novica.
Razkrita skrivnost
Bil je lep sončni junijski dan ko sta se dva pohodnika iz Breznika odpravila v gozd. Lepo po poti v gozd sta jo mahnila … Prav v tisto smer, kjer stoji Glavna hiša mačjega mesta 1. Goste drevesne krošnje sončne svetlobe niso prepuščale, zato je bilo v gozdu prijetno hladno in mračno. Gozdna tla so bila dobro utrjena, tako da imaš občutek, da hodiš po nečem trdem. Ob poti je zaradi vlage dobro uspevala podrast, na drevesnih deblih pa mah. Rož ni bilo in posledično tudi lepega vonja ne, ki ti v Drevoredu odmaši nos. Med hojo sta se pogovarjala o marsičem, med drugim tudi o tem, kam bosta šla, ko prideta iz gozda. In sta sklenila, da če je tam kakšna pot, bosta hodila »za nosom«. Verjetno ne bi smela preveč načrtovati. Boste videli kasneje, zakaj. In gozd se je končal, prišla sta na jaso in sta jo zagledala … zagledala sta jo oblito s Sončevimi žarki … lepo pisano štirinadstropno hišo … Glavno hišo mačjega mesta 1!! Prvi jo je zagledal levi pohodnik Bine. Takoj za njim pa še desni popotnik Tine. In Bine reče Tinetu: »Kako je lepa. Taka je kot iz pravljice o Janku in Metki. Tine pa je ostal kar brez besed. Ker namreč – ta lepota mu je vzela sapo. Še nekaj časa sta stala tam, mogoče kakih petnajst minut. Potem pa sta stopila naprej in si hišo pobliže ogledala.
Medtem se je deset mačk poskrilo po hiši. Skrile so se v omarah, pod posteljami, na podstrešju, v vreči moke in v raznih torbah. Sicer so bila vrata petkrat zaklenjena, tako da ni mogel nihče vdreti v dom. A saj veste, včasih nas je strah nečesa, kar se sploh ne more zgoditi. Take so bile tudi mačke v tistem trenutku.
Čez čas sta Tine in Bine končno doumela, kaj sta pravkar doživela. Bila sta kot začarana. In je Bine rekel: »Nujno morava rešiti Janka in Metko, da ju čarovnica ne vrže v peč.« »Da, jaz bom potrkal na vrata in svoj nahrbtnik vrgel vanjo,« je pristavil Tine. Bine se je strinjal. Vstopila sta na verando in se malce razgledala naokoli. Potem je Tine je potrkal. Vrata so se odprla in ko je že hotel nahrbtnik zalučati v »čarovnico«, je opazil, da mu vrat ni odprla čarovnica, ampak prijazna oranžna mačka in mu izrekla dobrodošlico. Pohodnika sta sedaj dobesedno okamnela. Ubogega mačkona sta gledala z na široko odprtimi usti in očmi. Mačkon po imenu Bučko pa ni vedel, kaj naj naredi. Tako je rekel: »Pridita naprej.« A Tine in Bine se še vedno nista premaknila. Bučko se je po pomoč obrnil na sostanovalce. Zakričal je: »Ej, vi, človeški obisk imamo. Pridite dol.« In ni minila minuta, ko je vseh devet mačk pridrvelo iz svojih skrivališč. Sedaj pa sta se pohodnika še bolj zmedla. Deset govorečih mačk! Kaj takega! To so gotovo sanje. Kaj takega se v resnici ne bi moglo zgoditi, saj so mačke domače živali. Ker so se nekaj časa še gledali, sta si človeška obiskovalca končno opomogla. Najprej sta odzdravila, potem pa mačke vprašala, kje sploh sta. In reče mačkon, ki jima je odprl vrata: »Še enkrat. Dobrodošla v Glavni hiši mačjega mesta 1, kjer so mačke doma.« Sedaj sta Tine in Bine pokapirala, da ne sanjata, ampak da se jima to resnično dogaja. Vstopila sta v hišo. Najprej so jima lastniki mačje hiše ponudili nekaj piškotov in domačega soka. Piškoti so bili okusni. Bili so zelo rahli, na sredi so imeli strjeno belo kremo, posuto s čokoladnimi mrvicami. Domač sok, narejen iz domačih jagod, je bil prav tako dober. Potem je sledil ogled Glavne hiše mačjega mesta 1, ki je trajal najmanj dve uri. Saj veste: velika hiša − veliko časa za ogled. Ko sta si jo obiskovalca dodobra ogledala, je sledila ena ura predavanja o zgodovini Glavne hiše mačjega mesta 1. To so današnji stanovalci poznali, ker so jo našli zapisano na veliki kamniti plošči, ki je bila zakopana v rjavi zemlji. Deset mačk jo je našlo naključno, ko so obnavljale Mačperk. Plošča je bila umazana od zemlje, zato so jo morale najprej močno očistiti. Čistile so jo en popoldan, potem pa jo postavile na sonce, da se posuši. Delo je bilo naporno, predvsem zato, ker je bilo treba ploščo premikati, bila pa je težka. Delo je zahtevalo, da ga opravlja več mačk. Po »uri zgodovine« so jima (prijazne) mačke razkazale še park in okolico hiše. Tine in Bine sta čisto pozabila na uro in pri mačkah sta bila do večera. Zato ju je skrbelo, da ne bosta našla poti iz gozda in se bosta v njem celo izgubila. Na srečo so tudi mačke živele v moderni dobi in so imele svoj avtomobil – Mačkolon. Avtomobil je imel deset sedežev in velik prtljažnik. Bil je avtomobil z odprto streho. Bil je ravno tako pisanih barv kakor hiša, pri kateri je bil parkiran. Sedeži so bili nepopisno udobni. Kako pa tudi ne, saj je njihovo notranjost sestavljal puh. Veliko puha. Sicer je bil nekoliko majhen za ljudi, a vseeno sta se naša dva popotnika usedla in voznik, ki je bil Bučko, ju je odpeljal v Mačji Dol. Bučku sta se še zahvalila ter ga vprašala, ali lahko današnje srečanje objavijo v časopisu Mačji Dol. Bučko jima je seveda dovolil, ampak povedal, da naj napišejo, da si mačke ne želijo pretirano veliko obiskovalcev in naj se za obisk prej najavijo na telefonsko številko, ki je bila napisana na listku, ki ga je dal Binetu. Naj bo do deset obiskovalcev na dan. Naslednji dan sta šla prijatelja pohodnika Tine in Bine na uredništvo časopisa Mačji Dol, kjer sta povedala, kaj sta doživela včeraj. Seveda je bila za časopis Mačji Dol to zelo pomembna novica, ki se je glasila takole:
Mačji Dol
SREDA
Glavna hiša mačjega mesta 1
V sredo, 15. junija, sta dva prebivalca Mačjega Dola Tine in Bine šla na pohod. Šla sta skozi gozd. Ko se je ta končal, se je na lepem razprostrla dokaj velika jasa. Na njej pa sta Mačjedolčana zagledala prelepo, v sončne žarke odeto hišo. Imenuje se Glavna hiša mačjega mesta 1. In ne boste verjeli! V njej živijo »človeške mačke«. To so take živali, ki so sicer mačke, a imajo človeške lastnosti. Kot da bi tam živeli ljudje v obliki mačk. Tine in Bine pravita, da je hiša nepopisno lepa, zraven nje pa je še park. Na tem kraju naj bi pred veliko leti stal grad Mačperk, a so ga današnji lastniki Glavne hiše mačjega mesta 1 večinoma v celoti podrli in si zgradili prijeten dom z drugim imenom. Ko so Mačperk podrli, so pod njim našli veliko kamnito ploščo. Na njej je bila napisana zgodovina Mačperka. Če greste v park na začetku pomladi, ko začnejo cveteti rože in imate zamašen nos, vam ga ta prijetni vonj nemudoma odmaši. Če želite izvedeti več o tem, se za ogled Glavne hiše mačjega mesta 1 najavite na to telefonsko številko: 091 723 485. Za en dan je lahko prijavljenih največ deset obiskovalcev, ker mačke ne marajo pretiranega obiska!!! Vstop je prost.
P.N.
Obiski
S tem člankom je časopis Mačji Dol zaslovel. Slava je trajala eno leto, vendar bolje kot nič. Eno leto je imela Glavna hiša mačjega mesta 1 veliko obiska. Čeprav je bil vstop prost, so jim ljudje, ki so jih prišli obiskat, skoraj zmeraj prinesli kaj za pod zob. Mačke so bile tega zelo vesele. Ljudje so na oglede prihajali peš, za pot v Mačji Dol pa jih je Bučko odpeljal z Mačkolonom. Pa ne zato ker je bila takrat že noč, ampak da so izkusili še vožnjo v nekoliko drugačnem avtu, kakor ga imajo v mestih. Mačkolon je bil namreč »na vodo«. Torej, ko mi polnimo v rezervoar avtomobila bencin ali nafto, Bučko naliva vodo. Vsaj ne onesnažuje ozračja. Pametno! Zadnja družina, ki je obiskala mačke, jim je prinesla pet kilogramov raznovrstne hrane. V zahvalo pa so ji mačke skuhale slastno kosilo. Ta družina je še večkrat prihajala v Glavno hišo mačjega mesta 1. Mačke pa svojega doma niso zapustile, saj bi jih nekdo zagledal in tako bi zanje izvedel širni svet.
Kako sem izvedela za skrivnost
Za to skrivnost sem izvedela, ker sem videla pri Glavni hiši mačjega mesta 1 eno mačko, kako hodi. Tudi mene in moje starše so povabile v Glavno hišo mačjega mesta 1. Imeli smo se lepo, a Bučko nam je, preden smo se odpravili domov, zabičal, naj nikomur ne povemo, da obstajajo »človeške mačke«. Osem let smo molčali. Kar naenkrat pa sta za to izvedela še Tine in Bine in potem bralci Mačjega Dola. Saj jim ničesar ne zamerim, ampak na žalost tega ne ve več le moja družina, ampak še drugi. Seveda sem se tudi jaz peljala v zabavnem Mačkolonu, pila čaj v Drevoredu in počela še mnoge zanimive stvari, ki jih drugi niso.
Mačje mesto
Ko smo naslednjič obiskali mačke (to je bilo letos poleti), smo ostali kot vkopani. Sedaj boste razumeli, zakaj se mačji dom imenuje Glavna hiša mačjega mesta 1. Ker leži prav v sredini novozgrajenega mačjega mesta po imenu Mačnik. Mačke so si zgradile domove in sedaj je tam kar nekaj Mačkolonov, blokov in celo hišic. Res da je to zanimivo, vendar si še v sanjah kaj tako čudovitega ne bi mogla zamisliti. Vsi objekti so enako slikoviti kot Glavna hiša mačjega mesta 1. Med zgradbami se vzpenjajo prelepa drevesa. Tla so iz svetlo sive snovi. Mesto ni pretirano veliko. V njem pa živi veliko mačk. Če je tudi vaša mačka pobegnila od doma, boste vedeli, kje jo boste iskali.
Glavna hiša mačjega mesta 1 pa ni dobila takega imena zato, ker so njeni lastniki videli v prihodnost. Ime je dobila povsem naključno, ker so si mačke želele, da bi se okrog njihovega doma nekoč razvilo mesto, da ne bi bile tako osamljene. In njihova želja se je uresničila. Drevored pa seveda še stoji.
Epilog
Mačnika še vedno ni na zemljevidu, saj mora ta kraj ostati skrivnost še veliko časa. Prebivalci mesta so mi pojasnili, da če le en človek tega, kar je videl ali slišal o tem kraju, ne bi znal zadržati zase, bi se Mačnik spremenil v industrijsko mesto z onesnaženim zrakom. Mačkam je škoda narave, zato so raje tiho. Poleg moje družine ve za Mačnik še tista družina, ki je Glavno hišo mačjega mesta 1 v času obiskov obiskala zadnja. A vsi smo zaupljivi ljudje. Med seboj smo prijatelji.
Sedaj časopisa Mačji dol ne tiskajo več v Mačjem dolu, ampak se je uredništvo preselilo v Mačnik. Mačji Dol sedaj izhaja vsak dan in je berljiv le za mačke. Ljudje ga ne smejo več brati, razen nas, ki se z mačkami zelo dobro razumemo. Preden se vstopi v Mačnik, se na koncu gozda dvigujejo velika rjava grajska vrata, na katerih piše NI PREHODA. Vstop skozi imamo tisti, ki smo zaradi zaupanja prejeli kartico, da lahko kadarkoli pridemo v Mačnik. Sedaj sem vam razkrila vso mojo zgodbo, a prosim, držite jezik za zobmi! Verjemite mi, mačke se imajo v Mačniku zelo veselo in ne potrebujejo onesnaženega zraka in tovarn. Tako naj bi bilo tudi v bodoče in za to se bodo borile!
Tina Reščič, 7. razred
OŠ Solkan
