Kaj ste študirali in kdaj ste začeli delati kot pedagoginja v muzeju?
Študirala sem etnologijo in zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti. Pred študijem sem bila eno leto zaposlena v Prešernovem gledališču v Kranju, kjer sem izdelovala kostume. Ves čas me je vleklo tudi na študij kostumografije v Zagreb, a sem se na koncu odločila za etnologijo in zgodovino. Kot pedagoginja sem se zaposlila kmalu po končanem študiju.
Položaj in vloga muzejev sta se v zadnjem desetletju in pol spremenila. Na katere izzive ste naleteli na začetku svojega dela in na katere zdaj?
Ko sem se pred desetletjem zaposlila kot muzejska pedagoginja, nisem zapolnila izpraznjenega delovnega mesta, temveč se je to delovno mesto šele ustvarilo; prej Gorenjski muzej ni imel zaposlenega pedagoga. To je pomenilo zame res velik izziv. Do takrat so delo pedagoga opravljali kustosi, nekateri več, drugi manj, odvisno od tega, koliko časa jim je poleg ostalega dela sploh ostajalo. In seveda od tega, kolikšen izziv in veselje je posamezen kustos čutil do dela z otroki. Pedagoško delo je bilo organizirano zelo preprosto: učitelj je poklical v tajništvo, kdaj in koliko učencev pripelje, kustos pa jih je vodil po muzeju. Je pa že nekaj muzejev dlje časa imelo delovno mesto pedagoga, obseg in kakovost pedagoškega dela sta bila seveda v teh muzejih neprimerljivo boljša. Ravnateljici gospe Barbari Ravnik Toman je postalo jasno, da bo pedagoga potreboval tudi Gorenjski muzej. Na oddelku za etnologijo sem diplomirala iz priprave pedagoške ponudbe v Oplenovi hiši v Bohinju. Zgodilo se mi je to, kar se najbrž zgodi vsakemu mlademu neizkušenemu človeku, polnemu teoretičnega znanja in entuziazma; iz oblakov sem treščila na trdna tla. Ugotovila sem, da stresati ideje z rokava pravzaprav ni tako težko, izpeljati eno samo idejo od izvedbe pa do uspešnega zaključka pa ni mačji kašelj. Iz sanjača postaneš realist! In postala sem predvsem organizatorica in tista oseba v muzeju, na katero se najprej obrnejo oči vseh, če statistika pokaže upad števila muzejskih obiskovalcev. Za vsako šolsko leto moram pripraviti program, ga oblikovati v atraktivno ponudbo šolam, poskrbeti, da ponudba pride v roke pravih ljudi. V zadnjih letih sem se osredotočila na organizacijo kulturnih dni, kar je za seboj potegnilo še več organizacijskega dela. Če pride 80 učencev za celo dopoldne v muzej, potrebujem vsaj 4 vodiče (to so študenti, ki jih je treba pred tem dobro pripraviti in usposobiti) in natančen in vsebinsko pester načrt dneva. V jesenskih in spomladanskih mesecih imamo takšne kulturne dni vsaj po 3 na teden.
Muzeji že dolgo niso več dolgočasni prostori, ki so laičnemu obiskovalcu zbujali nelagodje. Kaj priporočate staršem in otrokom, kako naj otroka pripravijo na ogled muzeja, na ogled razstave?
Učitelji otroke različno pripravijo na ogled muzeja. Vsekakor je zahteva učiteljev, da se snov čim bolje pokriva z učnim načrtom. Se pa odločajo različno. Nekateri pridejo na ogled muzeja kot uvod v novo snov, nekateri pa jo najprej predelajo v šoli, nato pridejo k nam. S temi je nekoliko lažje, ponudim jim lahko več, saj osnove že poznajo.
Kaj otroke najbolj pritegne?
Skozi vsa leta se mi potrjuje dejstvo, da otroke- od vrtcev pa do srednješolcev – zelo privlačijo okostnjaki. V hodniku Mestne hiše imamo namreč in situ razstavljene ostanke okostij s staroslovanskega pokopališča. Tisto rajši pustim na koncu za nagrado, saj jih sicer ne spravim več proč!
Katerega zanimivega, zabavnega dogodka se radi spominjate?
So pa najprisrčnejši najmlajši obiskovalci, ki se navdušujejo predvsem nad kostmi mamuta. To, da so že davno izumrli ,že vejo. Nekoč pa me je petletni deček vprašal: A ko si bila ti še majhna, so pa mamuti še živeli?
