MAJA DROLEC
NIČESAR ONKRAJ LJUBEZNI NI
Ljubezen je tista, ki vrti ta svet in varuje zvezde na nebu.
Posebno ženske vseskozi hrepenimo po ljubezni in sreči. V življenju se nam zdi vse tako zapleteno, in vendar je vse tako preprosto. Mogoče so naše želje kdaj pa kdaj nerealne, nedosegljive …
Lepa Vida je sanjala: »Če bi dobila luno, če bi bilo ljubezni dovolj, bi bilo vse drugače. Toda kje naj pogasim to žejo? Katero srce, kateri bog bi imel zame dovolj globoko jezero? Ničesar ni na tem svetu, ničesar na drugem, kar bi bilo po moji meri.«
Celo življenje smo kot lepa Vida … Vkovane med stene z dokončnimi, v večne čase, zapisanimi pravili, … namesto da bi se posvetile plemenitim ciljem.
Bog nam je dal spomine zato, da bi lahko imeli vrtnice tudi v decembru.
Pred enaintridesetimi leti …
Dežne kaplje, pomešane s snegom, padajo na pločevinasto streho šole. Zrem skozi okno v sivo nebo, meglice so tako goste, da se železniške proge skorajda ne vidi, čeprav je do tja le nekaj korakov. Siv in turoben dan je. Imam prosto uro in čakam na zadnjo šolsko uro, ko bodo prihrumeli v učilnico moji osmošolci, že vsega naveličani po uri telovadbe. Razmišljam in skušam na košček papirja ujeti svojo žalost, svoj mladi jaz. Čeprav je bil včeraj materinski dan, ga s kolegicami nismo začutile; ne v zbornici ne v razredih, in jaz tudi doma ne.
Z otrokoma sem že peti dan sama. Zvone je službeno odsoten. Za dvanajst dni je odšel v Nemčijo na izobraževanje. Tovarna, v kateri je strojni inženir, dobro vodi svoje posle, zato si lahko privoščijo dvotedensko izmenjavo. Vsak večer mi telefonira in pripoveduje, kaj so novega videli na sejmu, sklepajo nove partnerske vezi med poslovnimi večerjami, kar je dobro, le da bolj slabo spi, ker ga boli želodec. Sinoči je potožil, da člani njihove firme niso prijateljsko razpoloženi med seboj. Sodelavec Tine, ki je videl že precej sveta, je scrkljan Ljubljančan, (to je samo mnenje mojega moža), in hoče biti glavni, Mare je neškodljiv, saj je električar, in pri odločanju pri vodstvu nima besede, sodelavka Vita, gospa, (kasneje se je izkazalo, da je potuhnjena gosposka kurba), ki hoče obdržati avtoriteto tudi v tujini, se nikomur ne pusti. Jaz pa dobro vem, da je glavni Zvone. Tako kot vedno; v službi in tudi doma.
Seveda me je zavajal z opisovanjem gospe tehnične direktorice. Da ji ni nič všeč, da ima vedno drugačno mnenje, sicer pa je izvrstna organizatorka. Ja, uredila je flirtanje in seks s poročenim, malo mlajšim, neukročenim žrebcem.
Spominjam se, ko smo jo obiskali na njenem domu. V njenem prestižno opremljenem stanovanju je vse dišalo po peki. Bila je sobota. Pred praznikom je spekla potico in zdelo se mi je, da je topla in skrbna žena, nekoliko starejša od mene, seveda dosti mlajša od svojega moža, ki je bil njen profesor na srednji šoli. Ah kje, tudi v sanjah si ne bi mislila, da bi se zanimala za mojega moža. Bila je precej ambiciozna pri svojih otrocih, ki sta že zaključevala osnovno šolo, moj drugi pa je bil še dojenček na prsih. Zato je bil tokrat z menoj, z nama. Možu sem se pridružila na obisku, da bo Vita »zrihtala« šilinge, avstrijsko valuto. V osemdesetih je bila pri nas »hiper » inflacija; denarja nismo imeli veliko, zato smo ga skrbno varčevali. Vse je bilo bolje, samo jugoslovanski dinar ni imel cene in jo tudi hitro izgubljal, zato smo si pomagali z varčevanjem v tujih valutah: v markah, šilingih in frankih, če smo hoteli kupiti pomivalni stroj ali nov avto ali barvno televizijo.
Dan pred Zvonetovim odhodom na službeno pot sva se sprla. Spet me je popadla žalost, uničujoča praznina. Ob dveh smo dobili drva, dve klaftri. Že jeseni bi jih morali, da nam zdaj ne bi bilo treba kuriti nafte, ki je bila za nas tisto leto predraga. V naglici, ko je Zvone prešteval denar za drva, je pustil denarnico na mizi. Ne zaradi radovednosti, kar tako, sem jo odprla. Pobrskala sem med dokumenti. Med že poznanimi sem našla na hitro zložen list. Nisem se kaj dosti znašla, le dve imeni, ki sta mi znani; torej Zvone in Vita potujeta sama? Pred enim mesecem mi je zagotavljal, da gredo štirje. Čeprav sem dvomila v koristnost in poštenost te poti, mi je »nakladal«, da so obiski v tujih firmah izredno koristni in poučni. Tudi mark, da bo kar nekaj zaslužil. Ker imamo precej dolga za kadeta, sem si mislila, da nam bodo še kako dobrodošle. Kljub temu sem mu zastavila vprašanje:
»Res moraš iti? Je vredno?«
V meni je glodalo ljubosumje, priokus grenkega, sveži spomin na prevaro v prejšnji službi. Prevarana žena, ki čaka moža. Negotovost. Moje telo in um se lomi in trga.
» Kdaj se bo umiril in bo spet moj, tako kot nekoč, v mladosti?«
In kako sem ga ljubila! Bili so trenutki, ko sem bila vsa posvečena samo zanj. Ko sem vse na svetu gledala skozi luč ljubezni zanj. Vsi hipi, vse dolge ure, ko ga ni bilo, so bile samo čakalnica za pravi trenutek. Kot da se je vsa vesoljna energija, ki mi je dodeljena, usmerila vame samo za tistih nekaj sekund, minut, ur, ko bova skupaj. Vse drugo, vsa puščava sveta, opravkov, tegob, skrbi in skrbnosti, vse to je napolnjevalo tek ure, da čas ne bi izumrl. Zakaj, ko bi, tudi njega ne bi dočakala. Ko sem se poročila, sem mislila, da je mogoče oboje združiti: ugled, veselo življenje ter sanje in hrepenenje. A v človeku, ki ga poznaš, je še en človek, ki ga ne poznaš …
Strah me žene naprej. V strahu sem storila tudi marsikatero nepremišljeno dejanje. Izgubljala sem stik s sabo, bala sem se poraza. Zavedala sem se, da je bolje izgubiti kakšno bitko v boju za svoje sanje, kakor pa biti poražen, ne da bi sploh vedel, za kaj se boriš. Nisem se znala soočiti z Zvonetom, ampak sem se soočila z gospo tehnično direktorico in ji zagrozila s svojim obiskom pri njenem možu. Grožnje na srečo nisem izpolnila, kajti zgodilo se je, da je Vita nenadoma izgubila moža. Infarkt.
Bitka za naju pa je bila dokončno izgubljena mnogo let kasneje. Moja koža na hrbtni strani ni bila rožnata in neprosojna kot njena, saj je precej mlajša od mene. Bilo je, kot bi se kosti in žile prebijale na površino; kot bi bila koža voda, ki odteka, pri tem pa razgalja oblike na dnu. Čeprav sem imela lase goste in zelo dolge, so bili med njimi prameni, ki so delovali suho, kožo na spodnjem delu vratu pa sem imela kot breskev, ki je zorela kak dan predolgo.
Neporočena sem ljubezen in sanje iskala v ljubimcu, ki pa je kmalu začutil, da mi ni do drugega, kot da hočem večnost v hrepenenju. Nekaj, kar bi moralo biti tam, je negodovalo nad krivičnostjo svoje odsotnosti. Tako me je razsvetlil.
Ko že mislim, da je za nekaj časa moje življenje urejeno, pride takšen strašen val, ki me pokoplje. Pride čas, ko sonce zahaja in je nedelja. Na žalost je v meni vse naravnano tako, da nekaj neznanega čakam, da sem vsa samo v čakalnici in čutim, kako me to čakanje dela nabreklo, kot nosečo.
… Sem kot lepa Vida ? …
Srce hrepeni po tem, kar nimam in ne obvladam in ni v moji moči. Moje hrepenenje ni pot, niti ni vijugasta pot, temveč nepregledna ploskev.
… Mogoče si je srce želelo preveč …
