Haidy Kancler / Slovenija, Avstrija, Finska / 2022 / 84 min
Dokumentarec slovenske režiserke spremlja tri afganistanska dekleta, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. A ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se začnejo njihove sanje razblinjati …
Režija Haidy Kancler, scenarij Haidy Kancler, Iza Strehar, Boštjan Virc, fotografija Heini Mäntylä, montaža Matthias Gugler, Haidy Kancler, glasba Victor Gangl, zvok Julij Zornik, Samo Jurca, produkcija Boštjan Virc, Ari Matikainen, Sabine Gruber, Peter Drössler, nastopajo Zakia Mohammadi, Fariba Ahmadi, Fatima Nazari, Ana Tasič, Ines Vrabič, distribucija Studio Virc
Festivali, nagrade Mednarodni festival dokumentarnega filma Solun (svetovna premiera); FDF Ljubljana (zaključni film festivala); Festival slovenskega filma; Dokudoc Maribor; Liffe
Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. Režiserka in scenaristka Haidy Kancler je poskusila ujeti glas afganistanske kulture; življenje družin, ko matere pečejo vsakdanji kruh čepe; mesijo testo in ga oblikujejo v hlebčke in oblikujejo v palačinke in cvrejo na malih gorilnikih – zelo provizorično, a se smehljajo in ponosno gledajo na svoje hčere, tudi očetje posedajo, se smehljajo, pred domovanji je ogromno blata. Prirejajo neka smučarska tekmovanja, sicer smučajo zelo počasi in slabo, njihova oblačila so skromna, smuči stare, ženske so vse zakrite, tudi deklice, a nekje so slišale za boljše življenje, zato želijo postati smučarske učiteljice.
Film predstavlja njihov pogled na nas – Evropejce -, kako Afganistanci dojemajo našo belsko ‘dobrosrčnost’ in dobrodelnost. Smo res tako dobri, kot se vidimo sami? Tri dekleta (razlikujejo se po starosti do deset let) potem odidejo v Slovenijo in naprej v Avstrijo, kjer trenirajo, a niso najbolje motivirane, so tudi kritične do vsega, kar dobijo (oblačila Elan), športno opremo, hrano, trenerka je zelo prijateljska. Kmalu mlajši dve zbežita proti Nemčiji, a ju ustavijo. Tik pred preverjanjem smučanja zbeži še najstarejša, ki je ne ujamejo. Film se torej ne odvija po predvidenem scenariju, saj je želja deklet po boljšem življenju tako močna, da ne zdržijo niti treningov niti zaključka priprav. Danes nobena teh deklet ne živi v Afganistanu.
To srečanje dveh izrazito različnih kultur in načinov razmišljanja je bilo za vso ekipo burna izkušnja in vsekakor so tudi za filmsko kamero izkusili potovanje, ki bi si zaslužilo svoj film. /…/ Sanje afganistanskih deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.
Kritika
»V filmu Smučarske sanje tri mlade Afganistanke v kamniti pustinji ugotavljajo, da je življenje afganistanske ženske zapor, in sanjajo, da bi postale smučarske inštruktorice. Potem dobijo priložnost, da se udeležijo smučarskega kampa v Avstriji, in z napotkom ‘vse, kar ste o Evropi videle v filmih, je resnično’ poletijo najprej v Slovenijo, od koder so njihove smučarske trenerke. V avstrijski šoli jih zdolgočasenim dijakom razkazujejo kot čudo iz eksotične dežele, trenerka jih takoj označi za lenuhinje in njihovo nezagnanost jemlje kot osebni neuspeh, na testiranju jim dvestokilski možakar pove, da so predebele oziroma presuhe, da bi v alpskem smučanju kaj dosegle, in tako se začnejo njihove sanje taliti. Ne premagujejo samo strmin, ugotovijo, ampak tudi predsodke, evropsko vzvišenost, samozaverovanost, ksenofobijo, rasizem in lažne objeme. A ko poskušajo uiti iz te ‘zlate kletke’, s tem le utrdijo stereotipe o lenih, nezanesljivih, nehvaležnih in nevrednih Drugih.«
– Tina Lešničar, Delo
Ob koncu filma, nad katerim smo bili zelo navdušeni, smo imeli gledalci čast spoznati avtorje filma in bili deležni pogostitve.
Zapisala: Maja Drolec