Maja Drolec: Slaba družba

0
402

Slovensko mladinsko gledališče

Slaba družba

Režija, scenografija, kostumografija in izvedba: Vito Weis

Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana), Moment

Vito Weis, ena najbolj prepoznavnih igralskih prezenc, ki brezkompromisno stopa pred občinstvo, je tokrat udaril s samostojnim avtorskim prvencem Slaba družba. To je predstava, čisti odlitek duha časa, ki krvavo potrebuje gledalce, vendar polnokrvna gledališka izkušnja.

Weis v Slabi družbi na odru ostane sam (ali pa se tako vsaj zdi na prvi pogled); na odru je nekaj električnih kablov za luči (brez žarnic), nekaj reflektorjev, mešalna miza, nekaj stolov, nekaj kosov oblačil in en igralec. Odrski prostor med predstavo razstavlja, njegove elemente pa predrugači in uporabi na gledališko iznajdljiv in prepričljiv način.

»Kaj vzame igralec na samotni otok?«  »Gledalce.«

Prazna dvorana, nemir, napetost, igra svetlobe, prestavljanje stolov, kot prestavljanje naših pogledov na stvari. Igralec v predstavi kaže različne poglede na stvar; npr. z različno postavitvijo stolov želi prikazati, kako igralec nemim gledalcem kaže drugačen, svoj pogled na svet, na stvari okrog nas, ko skuša z nekimi detajli, s perfekcionizmom prekiniti urok, kot bi hotel s tem početjem prekiniti urok prazne dvorane. Rdeča pelerina za dež, ki na koncu ostane sama sredi odra. Igralec, ki s svojim telesom zariše krog v prahu okrog rdeče pike, ki je bistvo igralca; to je njegovo občinstvo. Kratek trenutek obupa, ki ga prežene droben nihaj kabla, požene nov krog raziskovanja, prikazovanja igralčevih orodij gibanja, orodja zvoka. Gledalcem pokaže, da zvok ni samo njegov glas, ki ga v celotni predstavi ne slišimo, razen nemega kričanja.

V igri zvok predstavljajo tudi glasovi, ki jih producirajo predmeti okoli nas, ki ga producira človeško telo z gibanjem, s čisto fiziološkimi dejanji, kot je pitje, uriniranje, kot je bitje srca, premikanje nog. Prezentira vse, razen svojega glasu. Razen besed, ki so v gledališču brez gledalcev tako odvečne.

V zaključni sceni igralec »navesi« nase vse prazne stole, našo odsotnost, in se pod njihovo težo zruši. Na koncu izgine; scena z vrati; izgine za vrati, kar deluje skoraj kot čarovniški trik.

Predstava se odvija brez besed, saj uporablja govorico svetlobe, zvoka telesa in prepričljivo pokaže, kaj igralcu pomeni publika, kaj igralcu pomeni gledališče, da  igralec ne le igra, da igralec živi gledališče.

 

Gledalce nas je predstava navdušila.

 

Zapisala: Maja Drolec