Manila

0
343

Manilo je težko imeti rad. Glavne značilnosti največjega filipinskega mesta so smog, onesnaženje, prometni zastoji in visoka stopnja kriminala. Skupaj z okoliškimi naselji in predmestji ima območje Manile kar dvajset milijonov prebivalcev. Stari del mesta je bil pred drugo svetovno vojno čudovit primer španske kolonialne arhitekture, žal pa je bil v hudih bojih med Japonci in Američani leta 1945 skoraj povsem uničen. Danes je Manila klasičen primer hitro rastočega vzhodnoazijskega mesta, kjer barakarska naselja obkrožajo sijoče moderne stolpnice. Kljub temu pa ima to filipinsko velemesto nek poseben šarm, ki ga je težko ubesediti.

 

Na področju ob Manilskem zalivu je že davno pred prihodom Špancev stalo utrjeno naselje, imenovano Gintu. Od 13. do 16. stoletja je imela mestna državica z uradnim imenom Kraljevina Maynila velike koristi od pomorske trgovine s Kitajsko. Vladajoča dinastija Tondo je v začetku 16. stoletja izgubila oblast ob invaziji sil brunejskega sultana, ki je prevzel ta trgovski monopol in spremenil Manilo v svojo satelitsko državico Seludong.

 

V drugi polovici 16. stoletja so se pojavili novi osvajalci. Španski konkvistadorji so si s pomočjo sporov med lokalnimi kraljestvi po načelu »deli in vladaj« hitro podredili celotno filipinsko otočje in si v Manili uredili kolonialno prestolnico. Zgradili so tipično špansko mesto in ga zaradi grožnje kitajskih gusarjev obdali z visokim kamnitim zidom, ki je deloma ohranjen še danes. Manila je postala pomembno pristanišče za španske galeone, ki so polni mehiškega srebra zapuščali Acapulco in se po dolgi poti čez Tihi ocean ustavljali na Filipinih. V tem času je bilo mesto znano pod vzdevkom »Biser Orienta«.

 

Leta 1898, po 300 letih španske nadvlade, so Američani izzvali špansko-ameriško vojno, ki so jo zlahka dobili, saj je bila Španija takrat samo še senca nekoč mogočnega imperija. Tako so ameriški imperialistični interesi preprečili osamosvojitev treh poslednjih španskih kolonij, Filipinov, Kube in Portorika, ki so namesto tega prišli v roke novih gospodarjev. Manila je postala glavno središče filipinskega upora proti ameriškim okupatorjem, ki je bil zatrt leta 1902 in je terjal veliko življenj. Leta 1916 so ZDA podelile Filipinom omejeno avtonomijo in jim leta 1934 dovolile samoupravo, neodvisna država pa so postali po drugi svetovni vojni, leta 1946.

 

Danes je Manila eno od velikih azijskih mest in se nekontrolirano širi in razvija. Revno prebivalstvo s podeželja se priseljuje v barakarska naselja, mednarodni investitorji pa kapital vlagajo v gradnjo vedno novih stolpnic v Makatiju, finančnem delu mesta. Tako nam Manila kaže zelo različne obraze, vse pa pogojuje surovi turbokapitalizem. Onesnaženost zraka je eden od glavnih problemov, s katerimi se mesto sooča, saj letno zaradi tega umre kar 4000 prebivalcev Manile, 90.000 pa jih ima kronične probleme s pljuči. K vsesplošnemu onesnaženju prispevajo tudi industrijski odpadki in neurejena smetišča. Reka Pasig, ki teče skozi mesto, je ena najbolj onesnaženih rek na svetu, obale Manilskega zaliva pa so biološko mrtve.

 

Kljub temu pa je Manila vredna obiska, saj ponuja številne zanimivosti. Intramuros, stari del mesta, je unikaten primerek španske arhitekture v Aziji, v Malateju je mogoče najti prenočišča in izvrstne restavracije, finančna četrt Makati pa ponuja tistim, ki si to želijo, neskončne nakupovalne možnosti. Toda čar filipinske prestolnice ni toliko v njenih znamenitostih. Manilo je treba preprosto doživeti.