MGL; Plešasta pevka

0
315

Eugène Ionesco

Prevajalec: Srečko Fišer, režiser, scenograf in avtor glasbe Diego de Brea, dramaturginja Eva Mahkovic.

Gospod (Uroš Smolej) in gospa Smith (Iva Krajnc Bagola) živita v Londonu in sta povsem običajen zakonski par. Gospod Smith bere časopis in se na vsako repliko svoje soproge odzove tako, da tleskne z jezikom in bere dalje: enkrat, dvakrat, sedemkrat. V udobnem, banalnem, ampak zelo človeško domačnem dekorju (kamin, naslanjač, copate, pipa, očala) mu mehanično ponavljanje še toliko izraziteje vdihne poteze nečloveka, stroja, avtomata. A hkrati tudi logoreja gospe Smith iz replike v repliko izgublja vtis (človeške) kramljavosti: nizanje gospodinjskih, kulinaričnih in fizioloških opazk je naključno, agresivno in zdrsava v nesmisel. Njena mehanična gostobesednost je antipod soprogovemu mehaničnemu tleskanju z jezikom; poleg ponavljanja določeno mero komičnosti ustvarja že sam kontrast. Prihod zakoncev Martin še pospeši tempo komičnega. V četrtem prizoru se, ob vnovični uporabi vseh naštetih vzvodov – »Kako je to nenavadno! kako je to čudno! in kakšno naključje!« –, zakotali snežna kepa, ki bo na koncu igre vse like pokopala pod seboj.

Ta večer sta na obisk povabila gospoda (Jaka Lah) in gospo Martin (Lena Hribar Škrlec) Ko čakata, se pogovarjata o nekem Bobbyju Watsonu, ki je umrl, kot se izkaže, že pred več leti. Pri vratih pozvoni in gostitelja se gresta preobleč. Služkinja Mary (na posnetku Jana Zupančič) gosta ošteje, ker sta prišla z zamudo. Prihod zakoncev Martin še pospeši tempo komičnega. V četrtem prizoru se, ob vnovični uporabi vseh naštetih vzvodov – »Kako je to nenavadno! kako je to čudno! in kakšno naključje!« –, zakotali snežna kepa, ki bo na koncu igre vse like pokopala pod seboj.

Ko čakata na gosta, gospod in gospa Martin ugotovita, da sta se nekje že videla; da sta oba iz Manchestra, da sta se v London pripeljala z vlakom v tretjem razredu in da imata hčerko po imenu Alice – iz tega sklepata, da sta mož in žena. Pogovor med gostiteljema in gostoma se zatika, pri vratih pa kar naprej zvoni, vendar ni nikogar. Gospod Smith odpre po četrtem zvonjenju in pred vrati zagleda poveljnika gasilcev (Matic Lukšič), ki je razočaran, ker pri Smithovih ni požara.

Ko je vodja gasilcev sedel za družinsko mizo Smith, se pogovor dogaja v smeri, da ugotovijo, če je zvonil pri vratih. Ko so ugotovili, da se ni dogajalo o njem, začne pripovedovati svoje dogodke. V glavi ima konstantno misel, da mora oditi, ko ga pokličejo. Martinovima je zelo všeč vodja in ga zmeraj prosita, da jima še pripoveduje njegove zgodbe.

Vidijo se simpatije med služkinjo Mary in vodjo gasilcev.  Mary pove, da sta z gasilcem ljubimca. Takrat vodja hitro odide in vsi ostali se ponovno vrnejo za mizo.

Nadaljujejo se  brezsmiselni pogovori, stavki nimajo smisla, razbijajo se v besedah, nato pa besede v črke. Liki vpijejo brezsmiselno in brez kakršnega koli reda. S tem se konča zgodba, kot pravi absurd.

Na koncu se roman začne odvijati od začetka, vendar tokrat s pomembnimi spremembami. Začelo se je z družino Martin in ne z družino Smith.

Ker se nič ne zgodi, si prisotni začnejo pripovedovati zgodbe z malo ali nič smisla.

Plešasta pevka z žanrsko oznako antidrama je satira na malomeščansko družbo. Z njo se je avtorju razkrilo, kako govoriti in ne povedati ničesar: »Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustev, ker nimajo v sebi nobenih strasti več; ne znajo več biti in zato lahko ›postanejo‹ kdor koli, kar koli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.« Dogajanje je alogično in podrejeno naključju, osebe ploske in tipizirane, zgodba razpada, dialoge pa rahljajo presenetljive asociacije in vratolomni miselni preskoki. Na jezikovni ravni so v besedilu številne puhlice, fraze, pregovori in besedne igre. Destrukcije jezika se je avtor lotil tako s ponavljanjem besed in fraz kot tudi z njihovo razgradnjo na nepovezane zloge in glasove.

Plešasta pevka izpolnjuje (zgodovinsko ključno) vlogo, oziroma kar nalogo, parodije, ki ni v strogem smislu ludična predelava konkretnega dela, pač pa ludično posnema žanr ter tako pripravlja teren za prenovo in modernost. Na podoben način, kot je temelje novoveškemu romanu postavila parodija viteškega romana, so francoski teatrologi Ionescovo antidramo razglasili za mejnik t. i. nove dramatike, artikulirane vzporedno z novim romanom in po vzoru le-tega. Šele leta 1961 jo je Martin Esslin utemeljil kot delo absurda.

Čeprav ta drama nosi naslov “Plešasta pevka”, se ne zdi, da se ta lik pojavi v romanu. Lik plešaste pevke pa ni niti na seznamu likov. Na začetku je bila samo enkrat omenjena, ko odide vodja gasilcev od doma Smithovih.

Igra, ki velja za enega najžlahtnejših primerov dramatike absurda in eno najbolj priljubljenih komedijskih predlog vseh časov. Cela vrsta nesmiselnih pogovorov na koncu ni nič nenavadnega pri Ionescu. Bil je strokovnjak za nesposobne pogovore.

 

Gledalci smo predstavo – predpremiero – pospremili z bučnim aplavzom.