Na krošnji mogočnega košatega drevesa je bilo ptičje gnezdo. » Čiv, čiv, čiv!« so se drli mladiči na ves glas in zahtevali obrok hrane, a staršev ni bilo še na spregled, zato je bilo ptičje čivkanje brez haska.
Sveža sapica je zapihala med vejevje drevesa. Krošnja je zašumela v vrtincu rahlega vetra in za hip preglasila cvrčanje mladičev na drevesu. Glasna grla puhastih bitij se niso dala zmotiti. Ptički v gnezdu niso prenehali klicati pernatega atija in mamico. Lakota je huda reč, če te stiska v želodčku. Želodček ptičev pa je hitro pazen, čeprav ga skrbni starši napolnijo do roba in čez z okusno hrano.
»Iz tega ne bo nič,« je ugotovil puhasti ptiček, ki je veljal za pogumneža v gnezdu med ptičjim naraščajem. Pernati puhek se je nerodno skobacal iz gnezda na vejo, se oziral radovedno naokrog in lovil ravnotežje, ko se je veja zazibala gor in dol. Sapica se je zopet zapodila med veje drevesa in spremenila vejo, na kateri je čepel ptiček, v pravcato gugalnico. Pernati puhek se je krčevito držal veje z drobcenimi šibkimi krempeljčki, a nič ni pomagalo, ker je nerodno štrbunknil na tla med mehko travo.
Maček je lenaril na prtljažniku razbeljenega avtomobila. Mačka si je grela kosti, zato je ni motila pripeka. Ko bo imel maček sončenja čez glavo in dovolj, se bo spravil v senco pod avtomobil, kjer bo v hladu po mačje predel. »Ups, nekaj puhastega je zgrmelo iz gnezda na tla,« je ugotovil maček in si veselo slastno oblizal brke. Mucku se je obetala puhasta ptičja okusna pojedina.
Puhasto krilato bitje je medtem pod drevesom prišlo k sebi.» Ojoj, štrbunknil sem z drevesa na tla,« je ugotovil ptiček. Pernati puhek se je stisnil v klopčič. Ptiček se je previdno potuhnil med goste travnate bilke. »Tiho bom kot miška, da mi ne pide domači maček na sled in me pohrusta kot nič,« si je dejal ptičji mladič, ki je nekaj slišal o mačkah in psih. Muce in kužki domujejo pri ljudeh. Štirinožni ljubljenčki so gazde na dvorišču pred hišo. Pernati puhek je bil nekaj časa tiho. Molčal je kot grob, da ne bi pritegnil pozornosti mačka, ki ga je imel gotovo na očeh.
Maček je leno zazehal na prtljažniku avtomobila. Muci se ni mudilo na mačji lov, zato je še malce lenarila na sončku in si grela kosti. »Ne znam še leteti, zato si ne morem pomagati,« je bridko ugotovil puhasti ptiček, skrit med gosto travo. Mladiču je trda predla in se je slabo pisalo, ker se bo maček prej ali slej spravil nanj, ko se bo odločil, da gre na mačji lov.
»Ni kaj, moram priklicati kužo na pomoč,« se je pogumno odločil ptiček in tvegal, da ga maček sliši na dvorišču. Ptičku je prišlo na uho, da si niso mačke in psi blizu, ker se pogosto gledajo po strani. »Na pomoč, na pomoč,« je obupano čivkal pernati puhek, ki se ni vdal v žalo usodo, da bo kmalu mačja pojedina in obed hkrati. Nebogljenemu ptičku ni bila sreča naklonjena, ker se je mačka spravila na delo, ko je prišla na idejo, da je pravi trenutek za lovsko akcijo.
Maček se je namreč švignil pokonci, dvignil rep in brke in si z jezikom oblizal gobček. Mucek je nato z bliskovitim lokom skočil s prtljažnika na tla ter pozorno prisluhnil čivkanju ptičjega mladiča na dvorišču pod drevesom med travo. »Kje neki se skriva ptičji mladič?« je tuhtala muca, medtem ko se je radovedno ozirala naokrog po dvorišču.
»Pozabi na pernato krilato bitje,« je glasno zalajal domač kuža, ki je stražil pred uto. Psu ni ušlo, da je imel maček nekaj za bregom. Muci se je nekaj motalo, pletlo in podilo v glavi. Kuža je grdo gledal mačko in se naredil presneto hudega psa, da bi mačko odvrnil od lova. Zarenčal je in mački pokazal ostre zobe. »Obriši si pod nos, da boš pohrustal ptička, čeprav ti mačja nrav ne da miru,« je pes strogo opomnil mačka. Domači kuža se je postavil v bran šibkega nebogljenega malega ptička in se vneto zavzel zanj. Maček je upočasnil mačji mehak korak. »Nimam slabih namenov, pasji prijatelj. Na kraj pameti mi ne pride, da se lotim krilatega pernatega mladiča,« je hitel razlagati maček ter se previdno vrnil na prtljažnik avtomobila, ker ga je pes grdo gledal.
In glej, na dvorišču se je zaslišal prešeren otroški smeh. Otrok se je vrnil domov z obiska pri babici in dedku. Med gosto travo je nekdo obupano čivkal. Drobne ročice so vzele pernatega puhka v naročje, ga nežno pobožale s prstki in ptička odnesle k očetu. »Ata bo splezal na drevo in te dal v gnezdo, ti pa glej, da ne telebneš na tla, ker se greš nevarne igre na veji drevesa. Domišljaš si, da si že vsemu kos, zato se imaš za pogumnega junaka, pa niti leteti ne znaš, ker si še drobcen majhen puhek,« je otrok tiho šepnil ptičjemu mladiču.
In res, ata je splezal na drevo in nežno položil ptička v gnezdo, maček pa je žalostno gledal košato krošnjo drevesa, kjer je bilo ptičje gnezdo. Mačji lov je šel po zlu, prazen mačji želodec pa ni šel rakom žvižgat, zato se je mucek spravil v kuhinjo in po mačje moledoval mleko.
Ptičji pernati krilati puhek je medtem veselo čivkal na veji.
