Sobica v hiši sredi jase na robu parka, ki sodi k pravljični graščini, ozek kolovoz, srne na vrtu, zvončki že zunaj, narcise v popkih. Nenavadno jasni dnevi, kristalen mraz, ki je sredi dneva popustil in sem se naslonila na bukev in nastavila obraz soncu. Sprehod s starim počasnim dalmatincem Pontom v jutranji zarji, tudi zvečer, v temi, da sem si prigovarjala, naj hodim miže in naj se podam v nedogled in nevrnitev. Potem pa nazaj na toplo. Catherine je prijateljica, lončarka, poznava se tridesetih let. Pozna me iz Londona. Skupaj sva lončarili, delali na Akademiji. Ona je priča obdobja mojega življenja, ki polzi v pozabo kot nekaj neverjetnega, obdobja, ki sem si ga najbrž izmislila, saj je čisto drugačno od vsega, kar je značilno za moje življenje zdaj, tukaj, v Ljubljani. Petindvajset let življenja v Londonu je nekako izparelo. Ali izparevam tudi jaz, se včasih vprašam. Predvsem je Catherine poznala mojega moža, Veseljka. Tukaj nimam s kom govoriti o njem, ker ne poznam ljudi, ki so ga poznali, preden je odšel v London, mojim znancem pa ga nisem predstavila, ker sva se v Sloveniji skupaj zadrževala samo v krogu družine. Tukaj imam občutek, da sem nekakšna obrezanka brez spola in statusa. Nikamor ne spadam.
Catherine torej pripravi čaj, nalijeva si ga v stare skodelice iz porcelana. Obe jih zbirava. Jaz jih imam petindvajset, ona kakšnih šestdeset. Pije vedno iz iste. Jaz tudi. Ko sem si tokrat kupila še eno, je Catherine dvignila roke in rekla, da pa to skodelico potrebujem toliko kot kroglo v glavo. Kupila sem jo kljub vsemu. Ni lepšega, kakor objeti prijateljico, ko začutiš, da te popolnoma razume in sprejema takšno, kakršna si.
Smejali pa sva se še posebej, ko sva brali, da neka fantomska Lady Gaga prenaša skodelico iz porcelana namesto torbice! To pa je gos! V angleščini rečejo, da je nekdo gaga, če je malo nor. Če se ona imenuje Gaga iz samoironije, potem vsaka ji čast. A ime je dala zaščititi. Nisem je jemala resno, dokler nisem videla procesije njenih posnemovalk v soboto proti polnoči na železniški postaji v Glasgowu. S Catherine sva se vračali s koncerta. Trume deklet, mogoče petnajst, šetnajst let, mogoče manj, po šest v skupini, so začele prihajati v mesto. Jate Gagic s pobeljenimi lasmi v blazinastih, do zadnje dlake natančno oblikovanih pričeskah z Miki Mouse pentljami. Gole noge, vijoličaste od mraza in depilacij. Hodijo kakor pohabljene čaplje. Minimalna mini krila, tanka ogrinjalca, torbice v obliki školjk in sandali z debelimi podplati in visokimi petami, kakršne sem videla v izložbah, a sem mislila, da so samo razstavni predmeti. Čevlji Vivienne Westwood, v kakršnih je pred dvajsetimi leti klecnila prekrasna Naomi, so skromni v primeri z zdajšnjimi orodji za nožno torturo. Gagice imajo tudi fante. Oblečeni so v temne enobarvne trenerke s kapuco, čisto nasprotje. Premočeni copati, vezalke se plazijo za njimi kot blatni smrklji, gledajo v tla in pol obraza skrijejo pod zavesaste frfruje. Ker pa so njihova dekleta na visokih petah, so vsi po vrsti za glavo manjši in so videti kakor oprode. Tudi hodijo par korakov zadaj, sploh se ne petelinijo. Po novem se petelinijo dekleta. To, da so vsi pijani, še preden pridejo do nočnega kluba, to je menda popolnoma sprejemljivo. Na postaji je ob sobotah zvečer policija oborožena in številčno okrepljena. Miličniki se očitno zabavajo. Jaz sem se tudi. Nisem se mogla niti zgražati. Cirkus na peronu. A ta dekleta imajo starše. Ne bi rada sedela doma in čakala do jutra. Pošvedrani lasje, s spermo posvinjana bluzica, srce počeno. Svojemu otroku se pač ne moreš posmehovati. Kako lepo je biti star in brez otrok!
Utrujeni smo od vsega vsak svojega. Catherinina mama je, tako kot moja, umrla to zimo, na Irskem, bilo je zelo naporno. Mama njenega moža ne govori z nobenim od otrok, kar je nemara še bolj naporno. Zato si puščamo ure molka. Za vikend kupimo vse časopise. Duhovite kolumne, bogate ocene in kritike. Komentarji, pisma bralcev, celo osmrtnice so mojstrski zapisi o ljudeh, ki so izstopali na najrazličnejših področjih. Preberem celo plahte o financah in o zunanji politiki. Vse me zanima. Pogosto vzkipim. Konzervativci na primer obljubljajo majhnim podjetjem, da bojo lahko prvih deset ljudi zaposlili za eno leto brez plačevanja socialnega in pokojninskega zavarovanja. Vsak ve, da jih bojo po enem letu odpustili, zaprli podjetje, odprli novega in zaposlili nove delavce. To ne bo rešilo nobene krize.
In kaj se je dogajalo v Glasgowu in Edinburghu? Ujela sem samo drobtinico, a bila je slastna. Videla sem La Bohème, postavljeno v študentsko sobico z dvema računalnikoma in eno posteljo. Študentje v kavbojkah. Sceno v gostilni in parku so postavili v galerijo, uprizorili so odprtje razstave moderne umetnosti, samo poslikan zastor. Med arijami so si ogledovali slike, namignili so na najnovejšo razstavo v Kelvin Grove galeriji in muzeju, kjer bele glave visijo s stropa, tako da sem res čutila "tu in zdaj". Socialna tematika opere je popolnoma prevedljiva.
Na plakatih sem videla tri znane mi igralke, naslov sem prebrala narobe: Harmonične gospodinje, a v resnici je pisalo Hormonalne gospodinje. Ista ekipa, ki je pred leti gostovala v Londonu z Intervjuji z vagino. Ne vem, kaj naj rečem. Doseči, da se žensk polna dvorana ogromnega gledališča King’s Theatre z balkoni v štirih nadstropjih dve uri krohota, to je pač umetnost, a kako malo je treba, to mi bo povzročalo vrtoglavico do upepelitve. Preozka obleka, ki je ne vržem, ker sem prepričana, do bom še shujšala, depilacija, psiholog, trebušne mišice in podbradek in seks, seks in seks, ki ga je seveda premalo in je zanič.
V Edinburghu dajejo moderni triler Ženska v črnem, star že vsaj trideset let. Nič zamudila. Mišnica Agathe Christie je neprimerno grozljivejša. Narobe je to, da gre za dramatizacijo romana (Susan Hill), ki obdrži pripovedovalca, tako da manjka dogajanje. Vsaj v tej uprizoritvi. Odvetnik nagovori stranko, naj z njim odigra nekaj prizorov, kakor da želi ilustrirati pripoved. Igra v igri, ki je proza. Kaj je res, kaj ni res, ko je itak vse izmišljeno. Samo enkrat je publika zajela sapo, ko je odvetnik Kidd odprl vrata, ki vodijo na podstrešje, kjer naj bi strašilo. Premalo. Maratonska vloga za glavnega igralca, spretni pa so bili predvsem postavljalci scene in lučkarji.
Čisto slučajno pa sem ujela nastop Carol Ann Duffy, škotske pesnice, ki sem jo prevajala (zbirka Grejem njene bisere) v Mitchell Library v okviru literarnega festivala, na katerega so tri dni po mojem odhodu privandrali tudi moji "pesniški olimpijci" iz Londona z Michaelom Horovitzem na čelu. Carol je izdala novo zbirko. Bere nepompozno, skoraj ne odpira ust, nobenih gest, oblečena v siv hlačni kostim, mojih let, resna. Všeč mi je bilo, da je o vsaki pesmi nekaj povedala, preden je začela brati. Postala je dvorska pesnica, prva ženska. Dvorana je bila polna. "Pa lezbijka in Škotinja, to je še posebej veličastno," mi je rekla ženska, s katero sem poklepetala. Med publiko so bili tudi moški. To pa je uspeh, sem si mislila.
Ni bilo časa za škotskega Revizorja, za škotskega Sovražnika ljudstva, za Nože v kurah, kaj šele za izlet v London, kjer bi si tako rada ogledala razstavo Anisha Kapoorja in predstavo Sen kresne noči, ki jo je režiral Peter Hall, igra pa Judy Dench. Hallovo predstavo pred tridesetimi leti imam še jasno pred očmi. Upam, da bom šla v London še pred koncem maja, da bom ujela razstavo Paole Rego, Tracey Emin in Mata Collishawa v Foundling Museum. To so moje slikarske zvezde. Razstava na temo otroštva je v hiši, kjer je bila od leta 1739 sirotišnica (foundling – najdenček), prva v Angliji, hiša, kjer so "preprečevali pogoste uboje ubogih novorojenčkov"). Tomas Coram, ustanovitelj sirotišnice, je pravzaprav prvi znani galerist. Na stene je obesil slike cenjenih umetnikov, na primer Hogharta, tako da so bogataši, ki so prišli slike gledat, mimogrede opazili tudi uboge sirote in segli v žep. Genialno.
In rada bi videla dve razstavi v muzeju Victoria and Albert, tudi maja, tja do junija. Ilustratorki Beatrix Potter in Cicely Mary Barker, ki ju občudujem, in veliko žensk na kupu, oblikovalk prešitih odej, zastav, pregrinjal. Quilts: 1700-2010. Preko del z iglo in nitjo je mogoče razložiti stanje ženskega duha skozi stoletja. Zadnje čase tudi jaz malo več šivam – torej raziskujem stanje svojega duha. Šivanje me pomirja. Rada imam mehkobo blaga in pri šivanju so smeti čiste. Pri lončarstvu imaš vse povsod blato, pri barvanju pohištva strupene hlape in packarijo. Če me je srečala pamet, bom samo še šivala in pletla.
Moji zvezdi slikanja z blagom sta Constance Howard in Tracey Emin. Obe sta seveda tudi slikarki in kiparki, Tracey je svetovno znana konceptualistka. Ta je sploh posebna. Iz zabluzenega dekleta, ki je eksperimentiralo z drogami, pijačo in seksom, je postala milijonarka, ki še vedno eksperimentira – no, vse, kar vem, vem iz njene avtobiografske pripovedi Strangeland. Ta sploh ne dela drugega, kakor raziskuje stanje svojega duha – in telesa. Imam še eno zvezdo, lončarko Lucie Ree. Tracey jih ima komaj štirideset, Constance in Lucie pa sta že mrtvi. Constance in Lucie sta bili profesorici tekstila oziroma lončarstva na najboljši londonski umetniški šoli. Constance se je oblačila zelo nenavadno, v vseh barvah. Že pred 2. svetovno vojno si je barvala lase – pa ne blond, ne, turkizno. Barvala se je s tiskarsko barvo, tako da je imela tudi čelo in lasišče takorekoč vtetovirano. Lucie pa sem si zapomnila predvsem po artritičnih rokah, s katerimi je še pri devetdesetih lončarila. Oblečena pa je bila vedno v belo. Ko sem jo videla na otvoritvi njene zadnje razstave, najbrž leta 1985, je bila kakor bela vila. Največjo zbirko njenih posod ima David Attenborough, tisti fantastični narovoslovec, ki je svetovno znan po BBC filmih o naravi. Z Lucie sta bila prijatelja od srede 20. stoletja in vse do njene smrti. Ker je bila ona dolgo nepriznana lončarka in temu primerno revna, je kupoval posode od nje iz solidarnosti. Ona je v London prišla tik pred 2. svetovno vojno kot judovska begunka iz Dunaja, on pa je bil sin iz bogate družine. V sedemdesetih letih, ko sem jaz prišla v London, Lucieine posode sploh še niso bile drage, samo jaz tudi poceni posod nisem kupovala. A ko je umrla, so poskočile za tri pripisane ničle.
Zgodbe, zgodbe. Pa drugič še kaj.
