Ta mesec je prišlo na dan, da je zmanjkalo denarja za vzdrževanje Hiše hospica. To me je sila potrlo. Če pošljete sporočilo na 1919 s pripisom hisa hospica, prispevate 1 E. Prijateljica iz Avstrije pa je bila na počitnicah v Kirgistanu. kazala mi je fotografije prekrasne pokrajine in prekrasnih ljudi, ki živijo skromno, skupaj z živalmi. Kurijo posušeno blato jakov, pijejo njihovo mleko. A če se mlad Kitajec poroči z domačinko, mu Kitajska podari 100 dolarjev. To razumem kot pripravo na plebiscit: tam kjer bojo Kitajski priimki, tam bo Kitajska. Tudi to me je potrlo.
Sploh sem nekako poklapana. Spet in spet si dopovedujem, kar mi je rekla nekoč Inge, prijateljica v Londonu, že mrtva, tudi rak: "Potipaj rame, koliko je na njih prostora. Ne nalagaj si grozot celega sveta." Odgovorila sem ji: "Saj dežujejo name, dežnika pa nimam."
Malokrat sem dovolj zbrana, da bi lahko res v celoti zajela veličastno glasbo, a na koncertu Dragomira Miklavčiča sem to zmogla. Orgle, velikanske orgle v Cankarjevem domu. Nanašanje zvokov v plasteh, kakor slikar nanaša barve, spodnja vpliva na odtenek nanovo nanesene, hkrati pa jo je slišati tudi čisti zvok, ločen od drugih, vse dokler se ne izgubi v dvorani. V pomanjšanem merilu lahko opišem s primerjavo šumenja, brenčanja, cvrkutanja na sončni jasi: če se umirim, slišim posamezna bitja v vetru ali vetrcu, če pa se popolnoma umirim, lahko sledim glasovom dveh čričkov in oglušim za vse druge glasove. "Videti, kako trava raste", sem napisala že pred štiridesetimi leti.
Torej – na Dragomirovem koncertu sem lahko s pogledom sledila zvoku v določeni cevi orgel.
Gledala sem predstavo v kranjskem Prešernovem gledališču, posvečeno spominu Marlene Dietrich, ki je umrla pred dvajsetimi leti. Igro je napisal Nebojša Pop-Tasić, režiral pa Primož Ekart. V prvem delu predstave na odru stojita dve Marlene, mlada in ostarela, med njima pa umirjevalno in požrtvovalno stoji zvesti sluga (Vesna Pernarčič, Darja Deichman, Miha Rodman). Drugi del pa je pevkin nastop. Vesna vrhunsko odpoje nekaj čudovitih pesmi, čudovito prevedenih v slovenščino, odigra Merlenino držo, njen smeh, spremlja jo klavir, srh občudovanja postavlja kožo pokonci. Vesna je pred leti oživela Edith Piaf v Cafe teatru. Mojstrica. Odkar MGL postavlja muzikale, sem navdušena nad našimi igralci, pevskimi mojstri, ki nadaljujejo mojstrstvo Duše Počkaj. Pa še novost: predstava je v stolpu Škrlovec – čudovit stolp na robu kranjske skale, nekaj minut hoje od Prešernovega gledališča. Za ta stolp nisem vedela, čeprav sem Kranjčanka. Obnovljen je, spremenjen v gledališče. Spominja me na Shakespearovo gledališče Globe v Londonu. Prelep večer, peljala bi vse moje prijateljice.
Ne vem, če sem že prejšnji mesec povedala, da berem debelo knjigo novel: Varlom Šalamov, Kolimske zgodbe. Ta mojster je bil leta in leta zaprt v ruskem gulagu. Te zgodbe so veličastne, sploh ne najdem druge besede. Med tisoči občutki groze in strahu in obupa, v lakoti, mrazu, ponižanju, se svetijo kristalna Dobrota, kristalna Sočutnost, kristalna Čistost. To so zgodbe o Človeku na robu jezera Zla. Jetnik v popolnoma popolni zbranosti iz smradu, poživinjene grobosti, v mrazu, ki zamrzne sapo v pljučih posveča pozornost notranjemu šepetalcu, ki mi vliva moč "upora zoper smrt". Ta izraz je sicer izumil Vitomil Zupan – naš Šalamov. Vitomil je bral Solženicina, ne vem pa, če je poznal Šalamova. To, kar je Vitomil naredil v poeziji, to je Šalamov naredil v kratki prozi.
No, naj se spustim v banalno vsakdanjost – zgodil se je knjižni sejem v Cankarjevem domu. Opazila sem vsesplošno razprodajo knjig – kakor da se bliža vesoljni potop. Založniki praznijo skladišča. Z zniževanjem cen lanskih knjig blokirajo prodajo novih. Začarani krog – izhod je samo s kompromisom: na slabše. Na srečo pravi pisatelji ne mislijo na prodajo, ko pišejo – tako je še možno, da bomo še naprej vsako stoletje imeli vsaj pol ducata resničnih umetnikov. Saj jih Angleži tudi nimajo več! V povprečju smo Slovenci kar uspešni. Za nas, za vse tiste, ki ustvarjamo atmosfero, ki dajemo vtis, da je slovenščina še vedno knjižni jezik, pa ni tako pomembno, da se knjige prodajajo. Pomembno je, da so vržene na sito, na katerem na koncu vendarle kaj ostane. Pisatelji že od nekdaj ne živimo od pisanja. Najboljši stradajo ali pa imajo mecene. Založniki pa brez nas ne bi preživeli. najbolje pa živijo tisti, ki ponatiskujejo klasike – pri nas se to dela brez navedb letnic, brez omembe prve izdaje, brez spremnih besed – tako recikliramo duh časa, ki bi bil dandanašnji brez dodatkov iz arhivov komaj zaznaven.
Veliko delam, a nimam ničesar v rokah. Izšla je pravljica Jezerce na robu (Založba MIŠ). Napisala sem jo skupaj z Marit, norveško prijateljico, ki je lani imela raka. Pisala mi je, da ne more in ne more prenehati jokati, jaz pa sem ji odpisala, da je dobro, če grejo solze ven. Tako je nastala pravljica o solzah v kotih oči, o deklici, ki ni hotela jokati in tako dalje. Spet knjiga, ki jo bo težko prodati. Vem, težko kupiš nekaj, kar s prstom kaže nate. Raje imamo prazno ogledalo, pred katerega se sami nastavimo in gledamo v fotogeničnem profilu. Brati hočemo o drugih, da uidemo sebi – vsaj med branjem! A vendar potem vse, kar beremo, naslanjamo na svoja doživetja in izkušnje, poistovetimo se z Ano Karenino, z gospo Bouvary, s Tesso in celo z Marlene Dietrich. Samo da ne s samo sabo! Še vedno pravim, da je najtežje jokati in najtežje pokazati solze, hkrati pa je jokati nekaj najbolj blažilnega – vsaj na dolgi rok.
Skratka, čuden mesec. Tako kot pri glasbi ali pri zvokih na jasi se moram tudi v svoja doživetja zagledati s popolno zbranostjo, da iz njih izluščim posamezne trenutke, ki so bili vendarle lepi in vredni zapomnjenja, če že ne zapisa. Spet bi najraje pisala o predstavah in filmih, ki bi jih priporočala drugim – svoje "solze" pa bi zaprla v zvezek, da bi sprhnele.
Konec leta je, nikoli nobenega nisem porabila s tako ihto. In prišla sem na konec marsičesa, tako da se poslavljam tudi od te internetne globalnosti. Nekaj časa ne bom utegnila pisati. Če sem imela kakega bralca, se zahvaljujem za pozornost, tisti, ki jih nisem imela, pa itak ne bojo opazili, da me ni več. Srečno Novo leto! Vse dobro vsem ljudem! Naj pridejo boljši časi! Naj vsi, ki bi radi preživeli sebe in družine, najdejo delo! Naj politiki delajo za nas, ki smo jih izvolili in ki jim plačujemo iz skupnega žepa! Naj se sprti spoprijateljijo, naj se imajo prijatelji še raje kot doslej. Naj ne bo noben otrok nesrečen, tepen, zlorabljen, ponižan, okraden želje po odraščanju in vere v dobro! Naj se noben starec ali starka ne boji smrti. Naj nihče ne umira zapuščen! Naj nihče nikomur ne želi nič slabega! Naj maščevanje izumre! In naj nihče ne bo lačen in premražen!
Naj bo raj na zemlji raj za vse!
o hospici, o sejmu, o kitajski, ki plča 100 dolarjev, če se kdo poroči v mejni deželi v bivši ruski republiki…
