»Nona« Slavica

0
122

Ko se vprašamo, kdo najbolj zaznamuje naše življenje, takoj pomislimo na slavne osebe, pisatelje, izumitelje, znanstvenike, zdravnike, politike… A ko se bolj poglobimo vase, odkrijemo, da naše življenje najbolj zaznamujejo naši najbližji. Oseba, ki ima velik vpliv na moje življenje, je moja »nona« Slavica.

Na svet je prijokala tik pred koncem druge svetovne vojne v prečudoviti gorski vasici, kjer je življenje še danes težko. Bila je drugi otrok v družini, kakršna je bila značilna za tiste čase in tiste kraje. Njen oče je kot večina drugih moških v vasi delal v rudniku svinca in cinka. Njena mati pa je bila doma in je skrbela za otroke in majhno kmetijo, ki so jo imeli. Imela je starejšega brata, ki ga je imela zelo rada. Nikoli pa ni bila jezna nanj, čeprav je bila za vsako najmanjšo napako kriva ona. Večkrat je bil zaradi tega uporabljen tudi pas z očetovih hlač. Tako je že v rani mladosti spoznavala vso krutost in nepravičnost tega sveta. Njeno šolanje je bilo postranskega pomena. Glavni pomen je imelo delo na kmetiji in preživetje. Kmetije so bile v tistih časih v gorskih vasicah so bile zelo siromašne in se je bilo z njimi le težko preživljati. Zaradi tega so si možje poiskali delo, žene in otroci pa so ostali doma. Peščena zemlja in mršave ovce so zahtevale vsakodnevno trdo delo. Košnja, priprava drv, striženje ovc, grabljenje sena, listja…, je bilo vsakodnevna obveznost tudi za otroke. Tako si je moja »nona« že zelo zgodaj začela na krut način pridobivati delovne navade. »Nona« pa se vseeno rada spominja dolgih zimskih večerov po napornem delu ko se je družina zbrala na krušni peči. Res, da so bili otroci bolj lačni kot siti, vendar so na to ob poslušanju pravljic in zgodbic pozabili.

Po končani osnovni šoli ni bilo denarja pa tudi ne razumevanja za nadaljevanje šolanja. Ostati je morala doma. Zaradi obilice dela in kmečkih opravil se je tako odpovedala morebitnemu drugačnemu življenju. Pa ji ni bilo žal. Res pa je bilo tudi, da ni bilo časa za najstniške ljubezni, potepanja in druženja. Le včasih so se vrstniki zbrali in malce ponagajali vaščanom, sicer brez velike škode. Večino večerov preživeli pa so preživeli doma, kjer so luščili fižol ali ličkali koruzo pozno v noč, dokler se niso odpravili spat na postelje, narejene iz koruznega perja. Sčasoma je začela tako dobro delati, da ji je šlo vsako delo dobro od rok, in kmalu je opazila, da ji nekaj časa tudi ostane. Seveda pa ga ni izkoristila za počivanje ali pa uživanje v brezdelju. Bila je polna energije in pričakovanj, zato si je tako poiskala dodatna dela. Preizkusila se je v sajenju dreves, pa tudi merjenja ceste se ni ustrašila. Svoje socialno življenje si je izboljšala z delom natakarice. Skratka ni bilo dela ali okoliščin, ki bi se jih ustrašila.

Mlado, energično in zabavno dekle, kot je moja »nona«, so opazili tudi mladeniči. Posebno všeč pa ji je postal mlad fant, ki je večkrat hodil mimo njene hiše. Spoznala sta se, zaljubila in se poročila. To pa so bile popolnoma nove okoliščine, v katere je bila postavljena. Vsi vemo, da ko je človek zaljubljen, si začne zidati gradove v oblakih. Tako sta si tudi moja »nona« in »nono« postavila svoje cilje. Želela sta si otrok in tudi svojo hišo, kjer bosta lahko v miru živela svoje življenje. Vendar stvari niso bile tako enostavne. Denarja ni bilo in »nono« si je moral poiskati dobro službo. In kot ostali mladeniči jo je našel v rudniku. Ne glede na to da nista imela dovolj denarja, za izpolnitev svojih sanj, pa ju to ni ustavilo. Bila sta polna energije in odločnosti. Po poroki sta se preselila v prostore bližnje hidroelektrarne. To je postavilo njen način življenja na glavo. Njen delovnik je še vedno vseboval veliko dela na kmetiji, poleg tega pa je nesebično pomagala starejši sosedi, včasih pa je pripravljala tudi malico delavcem v hidroelektrarni. Kmalu pa se je njeno življenje korenito spremenilo. Rodi se ji prvi otrok, čez nekaj časa pa še drugi. Otroci pa sami po sebi zahtevajo veliko dela ves dan. To pa je ni motilo. Bila je srečna. In bila je še bolj polna energije. Dovolj, da se je napotila proti naslednjemu cilju, svoji lastni hiši. Razmere so se v tistih časih popravile in s pomočjo bližnjih sta si zgradila svoje sanje – svoj dom. Tudi pri tem se je »nona« razdajala. Delala je vse, celo kuhala ter pomagala pri zidavi. V tistih časih je bila tudi ena redkih, ki je imela avto in vozniški izpit. Postala je »vaški« voznik, saj je rade volje ljudi peljala v trgovino ali pa k zdravniku.

Po ponovni selitvi v svojo hišo so se stvari ponovno zasukale. Imela je svojo hišo, dva pridna in zdrava otroka, pa tudi majhno kmetijo so si uredili. Življenje je postalo znosnejše in srečnejše. Zelo rada je pomagala drugim, zato je videla najlažjo pot, v tem, da sodeluje v raznih društvih, in sicer pri rdečem križu ter turističnem društvu. Še vedno je bila polna energije. Edina senca v tistem času je bila očetova smrt, ki jo je zelo prizadela. Vendar življenje gre naprej. Sledila so leta mirnega družinskega življenja, ki pa se je spremenilo s poroko njunih otrok.

Ponoven šok je doživela, saj je hiša kar naenkrat postala prazna. Hči se je odselila zelo daleč, na srečo pa je njen sin ostal. Takratno zmedenost pa je prekinilo rojstvo prve vnukinje- mene. Rada se spomni, da je takrat dobila stavo, zaboj piva, s svojim zetom, ker je uganila, da bom punčka. Od takrat naprej so vnuki v trenutku razbili njen ustaljeni vsakdanjik. Manj se je ukvarjala s kmetijo, bolj pa z vnuki in možem, saj je bil takrat že v pokoju. V tistih časih so začela razpadati tudi razna društva, »nona« pravi, da predvsem zaradi televizije.

Življenje v gorski vasici je težko, vendar je lepo in znosno, če si ga ljudje sami takega ustvarijo. Proti naravi pa smo ljudje nemočni. Kruta narava je poskrbela za težko preizkušnjo vseh tam živečih vaščanov. Mogočen plaz, ki se je usul na mirno gorsko vasico, je prestrašil ljudi in zagrozil, da se morajo izseliti. Takrat je bilo »noni« zelo hudo. In kar nekaj časa je potrebovala, da si je opomogla. Tako kot drugi se je odločno uprla preselitvi, saj bi to pomenilo, da se odreka svojim sanjam. Ponovno je bilo veliko priložnosti za izkoriščanje njene pozitivne energije.

Sedaj živi mirno življenje, ima šest vnukov in še vedno veliko ciljev. Vendar je trenutno pred novim izzivom. Njena mati, moja prababica je vsak dan slabša. Je skoraj paralizirana, kar zahteva od moje »none« ponovno veliko energije. Zanjo skrbi, z veliko ljubeznijo in se nad tem nikoli ne pritožuje, pravzaprav imam občutek, da ji je to delo v veliko čast. Res jo občudujem.

Zgodba o moji »noni« ni morda nič posebnega. Vendar meni njeno življenje in njena dejanja veliko pomenijo, in zato sem prepričana, da je prav, da ostane zapisana za vedno.