Spoštovani,
pravkar je pri založbi Modrijan v prevodu Katarine Mahnič izšel prevod avtobiografije plesalke, pionirke sodobnega plesa, Isadore Duncan Moje življenje.
Avtoričina izpoved, v kateri brez predsodkov opisuje tako svoje najlepše kot tudi najtežje trenutke, je res zelo osebna in morda tudi zato še danes izjemno živa, zajame pa celoten lok od otroštva do dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Toda bolj kot plesalkine drznosti, afere in intimne tragedije, ki njeni zgodbi osebnega in profesionalnega razvoja dajejo svojstven ritem, predvsem pa skozi znane osebnosti in umetniško sceno – in to ne le plesno ali baletno, ampak tudi glasbeno, odrsko, slikarsko in literarno – na liniji Amerika–Evropa–Sovjetska zveza plastično slikajo življenje ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, se v srce uleže nekaj drugega. Izpoved, ki kipi od posebne energije, skozi katero pronica zavzemanje za napredna stališča glede položaja ženske, materinstva in odnosov med partnerji, govori o različnih aspektih izhodišča, ki mu je bila zavezana z vsem svojim bitjem: da je treba slediti svoji zvezdi. Njena zvezda je njen ples, zato je njena profesionalna pot – med drugim razkriva, kaj in kako jo je pripeljalo do sodobnega plesa, brez katerega si ni mogoče zamisliti sodobne svetovne plesne scene –, obenem tudi osebna zgodba. Sledi ji z vso silovitostjo in zavezanostjo romantičnega junaka, zaradi česar je, če prištejemo še njeno karizmo, revolucionarni pogled na gib in ples in ne nazadnje njeno tragično usodo, v kolektivni zavesti dobila status legende.
