O ustvarjanju Kajetana Koviča – s poudarkom na njegovi poeziji

0
120

 

Jezik je pot k popolnosti, ki pa je dejansko ni mogoče nikoli doseči. Izredno obsežen opus pesnika, prevajalca, pisatelja Kajetana Koviča je delo človeka, pri katerem je ljubezen do pisanja že zelo zgodaj zmagala nad ostalimi nadarjenostmi.

Kajetan Kovič meni, da mora besedni ustvarjalec obvladati jezik kot delovno orodje.

Zato lahko rečem, da je materni jezik naša zibelka. V načelu ta prispodoba drži, čeprav so v svetovni literaturi tudi avtorji, ki so si domovino in z njo jezik na novo izbrali. Ni jih prav dosti, a za primer lahko navedem znamenitega ameriškega pisatelja Luja Adamiča.

Za večino pišočih enačbi domovina je enako jezik in jezik je enako domovina seveda veljata le kot osnovna obrazca. Jezik nam je na razpolago, vendar ga ne znamo, temveč se ga moramo učiti. Od malega do pozne starosti …

Kopičenje tega nevidnega, notranjega slovarja je še posebej pomembno za besednega ustvarjalca. Jezik ni zanj nobena samoumevnost ali privilegij, ampak delovno orodje …

Kot sem zapisal v Sibirskem ciklusu: »Nikoli ni storjena zadnja pika v podzemeljskih delavnicah jezika.« Skratka, ne postati prevzeten vedež, temveč ostati učenec do konca.

 

Drage bralke, dragi bralci, za današnji dan pa ena njegovih pesmi.

 

Medvedja šola

V medvedji šoli sedijo medvedi

in vrtijo debele oči

in se potijo pri abecedi

in se mučijo s piko na i.

 

Sklanjajo medved, medveda, medvedu,

štejejo urno od ena do sto,

brundajo v zboru pesem o medu,

malo narobe, a vendar lepo.

 

Na zemljevidu medvedje dežele

iščejo lego brložnih planin

in se učijo, kjer bodo cvele

prve trobentice, teloh in brin.

 

Šola je dolga osem razredov

ure in leta pa hitro beže

in v spričevala malih medvedov

same debele petice lete.