Jezik je pot k popolnosti, ki pa je dejansko ni mogoče nikoli doseči. Izredno obsežen opus pesnika, prevajalca, pisatelja Kajetana Koviča je delo človeka, pri katerem je ljubezen do pisanja že zelo zgodaj zmagala nad ostalimi nadarjenostmi.
Kajetan Kovič meni, da mora besedni ustvarjalec obvladati jezik kot delovno orodje.
Zato lahko rečem, da je materni jezik naša zibelka. V načelu ta prispodoba drži, čeprav so v svetovni literaturi tudi avtorji, ki so si domovino in z njo jezik na novo izbrali. Ni jih prav dosti, a za primer lahko navedem znamenitega ameriškega pisatelja Luja Adamiča.
Za večino pišočih enačbi domovina je enako jezik in jezik je enako domovina seveda veljata le kot osnovna obrazca. Jezik nam je na razpolago, vendar ga ne znamo, temveč se ga moramo učiti. Od malega do pozne starosti …
Kopičenje tega nevidnega, notranjega slovarja je še posebej pomembno za besednega ustvarjalca. Jezik ni zanj nobena samoumevnost ali privilegij, ampak delovno orodje …
Kot sem zapisal v Sibirskem ciklusu: »Nikoli ni storjena zadnja pika v podzemeljskih delavnicah jezika.« Skratka, ne postati prevzeten vedež, temveč ostati učenec do konca.
Drage bralke, dragi bralci, za današnji dan pa ena njegovih pesmi.
Medvedja šola
V medvedji šoli sedijo medvedi
in vrtijo debele oči
in se potijo pri abecedi
in se mučijo s piko na i.
Sklanjajo medved, medveda, medvedu,
štejejo urno od ena do sto,
brundajo v zboru pesem o medu,
malo narobe, a vendar lepo.
Na zemljevidu medvedje dežele
iščejo lego brložnih planin
in se učijo, kjer bodo cvele
prve trobentice, teloh in brin.
Šola je dolga osem razredov
ure in leta pa hitro beže
in v spričevala malih medvedov
same debele petice lete.
