Ob očetu, med zadnjimi dnevi njegovega življenja, sem se zavedela, da lahko ljubiš samo enega človeka. Ta, ki sem ji bila priča, ta, ki sem jo ugledala pri očetu in njegovi ženi, se je naselila vame kot vera, da Ljubezen obstaja. Ugledala sem veliki L. Blaženi so tisti, ki jo udejanjijo, obdarovani pa tisti, ki se je zavemo, pa če smo jo izkusili ali ne.
Moj oče je umrl. Ne znam opisati, kako pomemben je ta stavek zame. Vsak ima očeta! Ne, jaz nisem živela z občutkom, da sem imela očeta. Bila sem posvojena, mama me je skušala prepričati, da moj oče ni bil kaj prida. Ni želela, da bi ga srečala. A pred tridesetimi leti sem se odločila, da ga obiščem, in njegova vrata so mi bila vedno odprta. Izkazalo se je, da je več kot prida. Od zdaj naprej mirno lahko rečem, da sem imela krasnega očeta!
Kolikokrat sem zavidala prijateljicam, ko so mi pripovedovale o svojih očetih! Manca, Katjuša, Marija! Zdaj lahko pripovedujem tudi jaz!
Moj oče je umrl 22. januarja. Nekaj mesecev je bil zelo bolan. Predlanskim se je še vozil s kolesom. Prodal je vinograd, kar sem razumela kot njegovo sprejemanje lastne starosti. Čestitala sem mu – kot sem ga vsako leto občudovala, ko je govoril o uspešni trgatvi. Oseminosemdeset let je imel. Sprejela me je vsa družina, njegova in družina njegove žene, prekrasne Francke. Niso me skrivali, niso se me sramovali. Zato sem bila zadnje čase kljub vsej žalosti izjemno srečna. Otrok v meni se je pocrkljal, bilo mi je toplo pri duši. Počutila pa sem se tudi koristno. Če drugega ne, sem očetu krajšala čas. Ta možakar ni bil lenuh, težko je miroval. Tudi ni bil klepetulja. Streljal je pikre puščice, ničesar olepševal. Spominjal se je predvsem lepih dogodkov. Težko sem izvlekla iz njega kakšne grenkosti. Še v zadnjih dnevih se je hecal, da odhaja v večna lovišča – tako kot Indijanci.
Moj oče je bil krojač, želel je delati to, kar je znal – po šestih letih takorekoč prisilnega povojnega služenja vojske, preganjanja po mejah, kakor je sam rekel, bil je graničar, po osvobajanju in izgubljanju Trsta še vse do leta 1951, pa je moral v tovarno za tekoči trak, če se je hotel cerkveno poročiti in zapustiti vojsko. Njegov krojaški mojster ga ni mogel zaposliti. Potem je šival sosedom, še lani, a ni upal računati več kot za sukanec, da ga ne bi kdo prijavil. Nad šivalnim strojem visi neizgotovljen ženski suknjič. Bo tista, ki ga je dala delat, zahtevala denar za blago? Upam, da ne.
Pravil mi je o najemniških sobicah po letu 1951. Tudi takrat so delavce izkoriščali – čisto po "vegradsko". Ko je prosil za stanovanje, so mu rekli: "Imamo stanovanja, a samo za tiste, ki jih potrebujemo." Kranj je podedoval tekstilno industrijo, usnjarno, gradbeniško podjetje, imel je Savo in Iskro, imel je vrsto poklicnih šol, velikanske kasarne, dobil je tudi visoko šolo za organizacijo dela (rekli so ji šola za politične luftarje – v dvojni oklepaj naj napišem, da je na tej šoli učil pisatelj Rudi Šeligo, s svojo statistiko strah in trepet vseh študentov, ko je sam lahko z levo roko magistriral pri prijatelju na AGRFT iz antične dramatike, da je lahko obdržal mesto predavatelja – in v trojni oklepaj naj zapišem, da sem slišala o pesjanskih profesorjih statistike in sociologije na univerzi (dlje od Ljubljane, hujši so! – zakaj prav ta dva predmeta – morda zato, ker sta najbolj bleferska? Ubogi študentje – z bolonjsko obliko študija itak ne morejo študirati, lahko samo opravljajo izpite – v treh letih je nemogoče dozoreti v kreativno razmišljujočega človeka). Skratka, Kranj je po drugi svetovni vojni odprl vrata delavcem iz drugih republik. Kranjske ljudi so filtrirali glede na družbenopolitično in versko opredeljenost, delavci od drugje pa so bili "neuvrščeni". Najbrž zato, ker niso protestirali proti ničemer, saj so bistvene reči dobili: stanovanje in delo. Šlo je za tisoče ljudi. Rabili so jih, prav njih, podkupljene in nezahtevne, predvsem pa zadovoljne. Kako ne! Kranj je bil raj za nepremišljujoče delavce. Kranj je bil jugoslovanska Švica! Kranj pa je bil, verjetno ravno zaradi nenadnega in potem nenehnega navala delavcev, tudi kotel sovraštva do vsega na mehki č. "Bosanec" je bila psovka. Seveda smo opazili samo blokovska naselja, ki so jih napolnili "priviligirani" delavci, zamižali pa smo pred barakarskim naseljem za Savo, pred samskim domom, pred natrpanimi sobami, ki so jih tisti, ki so imeli socialna stanovanja, zraven pa so si zidali hiše s pomočjo fantastičnih posojil, dajali v najem.
Zaneslo me je. O teh stvareh bi lahko debatirala z očetom.
Moj ded po očetu je bil velik prosvetljenec v svoji vasi Globodol na Dolenjskem. Stara Jugoslavija. Kraljevina. Po pripovedovanju ljudi, ki so živeli v tistem času, imam občutek, da je bilo takrat veliko odvisno od prostovoljstva. Nas so v "novojugoslovanski šoli" učili o izkoriščevalski naravi vladajočega kapitalističnega razreda, ničesar pa nam niso povedali o narodoljubnih županih, prosvetljenih učiteljih, požrtvovalnih nunah, dobrosrčnih zdravnikih in zanesenjaških podjetnikih. Seveda, ti, ki bi lahko povedali kaj dobrega o predkomunizmu, da tako rečem, so morali zbežati ali pa so jih pobili in zaprli ali kako drugače ponižali. O teh stvareh bi lahko debatirala z očetom, a sem se prepozno naslonila nanj, da tako rečem.
Moj ded je ustanovil gasilsko društvo in v novi zgradbi dodelil sobo prvi vaški šoli. Potem je zbral sredstva za šolo – zgradbo, ki se zdaj podira. Menda jo je po osamosvojitvi nekdo kupil, potem pa pustil propasti – zgradbo, ki so jo dedje zdajšnjih vaščanov zgradili z golimi rokami. Naša družina, da tako rečem!, je bila velika in revna. Moj oče je bil odličnjak. Ohranjena so njegova spričevala. Moral je od hiše. Star trinajst let. Zaradi revščine. In ker je umrla mama.
A kar je, je. Ure ni mogoče zavrteti nazaj. Naj se zberem, naj se pomirim!
Imela sem torej očeta. Ta stavek se mi zdi ogromen. Pravijo, da šele ko izgubiš, veš, kaj si imel. Za očeta sem vedela, seveda, obiskovala sem ga trideset let, a zdaj me je njegova smrt presunila, sunila v srce. Izgube pa ne čutim kot kakšno sploščenost, kot nekaj usahlega, temveč kot nabreklo bogastvo. Presunil me je z dvema pogledoma, natančno ju lahko prikličem: podaljšan mili pogled brez besed, kot nekakšen celosten objem, ko sva bila prvič in edinič sama, kakšne pol ure, dan pred odhodom v bolnišnico, in bežen ohrabljujoč pogled tik preden so zaprli vrata rešilnega avtomobila. Zamahnil je z roko, kakor da bi rekel: Pojdi svojo pot, moja je končana. In v bolnišnici mi je dal roko nekaj ur pred smrtjo. Nepozabno.
Pokopali smo ga z obredi, ki so v navadi v njegovi družini – v moji družini. Velika družina. Bila sem presenečena, ker so vsi vedeli zame. Živela sem v prepričanju, da sem nekakšna skrivnost, star greh, nezaželeno bitje, ki ne bo nikoli zaslužilo pravice, da je. Mama mi je večkrat povedala, da me je hotela splaviti, pa je bilo prepozno, ko je ugotovila, da je bila noseča. Imela je druge načrte.
Veliko molitev. Veliko solz. "Sprijazniti se je treba, tako je, vsi gremo isto pot, " so prihajale govorit sosede, hišni znanci, stari prijatelji. Procesija ljudi. "Sovražnika pač ni imel," je večkrat rekla njegova žena.
Pri očetu so vsako nedeljo šahirali, pili so njegov strašno kisli cviček. Me kar strese. Enkrat me je peljal v vinograd na Dolenjskem. Natočil mi je. Srknila sem. Opravičila sem se, nisem mogla popiti. Nisem se mogla pretvarjati, da mi je vino všeč. O, kolikokrat in kolikim sem zmogla ustreči, tudi če mi ni prijalo, očetu pa nisem! Naj si očitam? Ne, očitno sem bila z njim lahko "brez dlake na jeziku". Ta izraz je uporabil, ko je srečal mojo prijateljico, Manco Košir. Prišla ga je obiskat – prišla je obiskat mojega očeta in takoj sta se ujela. Počutila sem se, kakor da je bilo to najlepše darilo, ki bi ga lahko poklonila očetu in njegovi Francki – in sebi. Za kratek čas smo pozabili na bolezen, bili smo razigrani, duhoviti, sproščeni, vmes pa smo spregovorili tudi o bolečinah, umiranju, strahu in možnostih, ki jih nudijo hospic in glede paliative vedno bolj osveščene zdravstvene ustanove.
Celi venci molitev. Nekakšno preganjanje misli, sem pomislila. Kakor da izročaš skrb, bolečino, žalost nečemu nedosegljivemu. V upanju, da bo odleglo. A odleže samo med molitvijo. Slišiš glasove drugih, ponavljaš izreke, ki jih znaš na pamet. En glas vodi, drugi sledijo z refrenom, da sem si predstavljala sprevod, v katerem vsi zaupajo vodiču, mu sledijo v popolni veri, da jih vodi na pravi kraj. Potem si spet sam.
Moč vere – tokrat sem dojela, zdi se mi – zdi se mi, da se mi zdi, da sem dojela … Vsaj to, v kaj verujejo drugi. Jaz zmorem samo opazovati, poslušati.
Prišlo bo kasneje, za vsakim od nas, so govorili. Zazevala bo praznina. Ko ni odgovora, ko nekaj vprašaš. Ko nihče ne bere iz tvojih oči. Ko se naslanjaš, čeprav se ne nagneš.
"Izkusila si," mi je večkrat rekla očetova žena. Jaz pa sem jo začela klicati mama, tako kot moj brat in sestra, samo po sebi se je zgodilo. In zdi se mi popolnoma prav. In zdaj pogrešam sestro in brata, moja navezanost na očeta se je razpredla. Zdaj ko ni njega, se mi oni zdijo posuti z dragocenim prahom, ki ga vidim samo jaz. To je neuničljivost ljubezni, se mi zdi.
Dan pred pogrebom sem se spravila kupit nageljne. Hodila sem kakšno uro ob Ljubljanici, čez ta in oni most, gledala sem izložbe in si nisem mogla misliti, zakaj sem pravzaprav šla ven. Vrnila sem se. Šele čez kakšno uro sem se spomnila, da sem pravzaprav nameravala kupiti nageljne. Pohitela sem v trgovino. Položila sem jih na mizo, pograbila ključ in se odpeljala. Brez nageljnov. Spomnila sem se šele v mrliški vežici. Rokavice sem imela na rokah, pa sem jih v torbici iskala in se gnjavila, češ da sem jih izgubila.
Imela sem torej očeta. Rada bi mu bila bolj podobna. Upam, da ne bom zgrešila priložnosti, ki morda pridejo, da se popravim.
Zadnje dni sem slišala ne vem koliko zgodb o njem, vse dobre. Ena: šival je blazinice v obliki srca za otroke s posebnimi potrebami, ki so prihajali v dnevni center v Šenčurju ali Komendi. "Da so se stisnili zvečer v samotnih posteljicah." Natalija je prišla na pogreb. Zdaj že odrasla ženska. Jokala je za krojačkom.
Jaz sem mu tisti dan, ko je čakal na rešilni avto, razkazovala novo obleko iz koščkov škotske volne. Malokrat šivam, pred tednom ali dvema pa sem mrzlično šivala krpice v veliko široko dolgo obleko. Ko sem šivala, sem se pogovarjala z njim. Šivanka je bila najin skupen jezik. Pred leti mi je obljubil šivalni stroj. "To pa rada vzamem," sem mu rekla. V roke sva si segla, njegova žena je bila za pričo. Dan pred odhodom v bolnišnico mi je rekel, da je stroj žal pokvarjen, ni pozabil. "Nič hudega," sem rekla, "imam krasnega." Kupila sem ga prvi mesec, ko sem prišla v London. Šivala sem punčke iz cunj. Prodajala sem jih na stojnici v Camden Townu. Delala sem kot branjevka za žensko, ki je prodajala pecivo. Nobene nisem prodala, razdala pa vse.
Oče je tipal kvadratke moje veličastne obleke, ogledoval si je šive. Rekel je, da sem v obleki videti večja. Seveda: stala sem v podboju majhne hišice, on pa je ležal na nizkem kavču. Kadar sva stala skupaj v vrtu, je bil on višji, precej višji. Pokončen, ponosen moški.
Poslušala sem, kako je sosedom pomagal graditi hiše, kako je sekal drva, kako je kosil … potem pa gledala njegove roke, tenke prste mojstra krojača.
A ne morem misliti samo nanj. Dojemam ga kot par z njegovo ženo. V vsem sta bila dva. Popolnoma zvezana. To me je neizmerno ganilo. Ko je oče umiral, nekaj ur pred smrtjo, si je snel masko za kisik in rekel ženi: "Daj mi roko." Ona je nežno odgovorila: "Zakaj pa?" Rekel je: "Da te mal’ pogrejem, ‘maš čist’ mrzlo." Nataknil si je spet masko, ona mu je zrahljala elastiko, mu obrisala pot s čela in spet sta se držala za roke.
