Skupina „Osmi Putnik“ je ustanovljena 7. maja 1985 leta v Splitu, in sicer v zasedbi Zlatana Stipišića (Gibonnija) kot vokalista, Davorja Gradinskega Dade kot bas kitarista ter Nenada Mitrovića Mitarja kot kitarista. Kasneje sta se bendu pridružila še kitarist Igor Makić ter bobnar Dražen Krolo. Svoj prvi otvoritveni koncert so imeli 1. avgusta leta 1985 v splitski dvorani Gripe, skupaj s skupino Zabranjeno pušenje. Sestava skupine se je po nekaj koncertih zamenjala; na mesto Igorja Makića in Dražena Krole sta prišla Bojan Antolić Božo in Mario Kuzmić Kuzma. Bend je takrat zmagal na zagrebški „Stereoviziji“ s pesmijo „Lutko moja takav sam ti ja“ ter počasi, vendar zanesljivo osvajal srca heavy metal in rock publike po vsej bivši Jugoslaviji. Sledili so številni nastopi, kakor tudi podpis pogodbe s tedanjim Jugotonom (današnji Croatia Records), za katerega so posneli in objavili svoj prvi album „Ulična molitva“.
Bend je nadaljeval s koncertno promocijo albuma, v sklopu katere je nastopal tudi na prvem tradicionalnem HM festivalu v Sarajevu. Prvi album je bil dokaj dobro sprejet, s svojim uspehom pa so odprli vrata tudi mnogim drugim metal skupinam s področja bivše Jugoslavije. Leta 1987 je skupina podpisala novo založniško pogodbo s PGB RTB-jem in takrat so se ponovno vrnili v studio ter s producentom Mirkom Krstičevićem posneli drugi album „Glasno, glasnije“. V istoimenski pesmi so gostovali tudi nogometaši Hajduka iz Splita: Vulić, Jerolimov, Andrijašević in Pralija, namen same pesmi pa je bila podpora ljubljenemu nogometnemu klubu.
Po izboru bralcev magazina „Rock“ so bili izbrani celo za skupino leta. Album „Glasno, glasnije“ je po istem izboru osvoji drugo mesto za album leta, takoj za albumom „Kao kakao“ skupine Leb i sol. Leta 1988 so posneli tretji album „Drage sestre moje … nije isto bubanj i harmonika“, z naslovno pesmijo „Mi smo majstori.“
Sledil je tudi prvi promocijski nastop, vendar je Gibonni opažal, da mora skupina čim prej rešiti vprašanje managementa. Ker se niso mogli dogovoriti, se je Gibonni odločil zapustiti bend, vendar pa je pred tem našel zamenjavo – Marsela Benzona – ki je zasedel njegovo mesto. Skupina je nadaljevala s koncerti, vendar so se kmalu pojavili novi problemi zaradi vpoklica v vojsko treh članov. Kljub mirovanju benda v tem obdobju se je Osmi Putnik po prihodu članov iz vojske zaradi trenutne situacije in vojnega viharja, ki se je počasi vil nad bivšo državo, umaknil v zimski spanec, kar je trajalo vse do leta 2002, ko se je bend ponovno reformiral in pričel z delom. Bojan Božo Antolić, Davor Dado Gradinski in Mirjan Jovanović Tošo so se skupaj z novima članoma, vokalistom Deanom Clea Brkićem ter kitaristom Kristianom Krista Barišićem, odpravili v novo glasbeno avanturo.
Material za novi album se je zbiral in pripravljal polni dve leti, ko je leta 2004 zagledal luč svetlobe. Album „Živ i ponosan“ se je posnel pod vodstvom Deana Clea Brkića v Pandora Box studiu. Z albumom so tako zabeležili dvajsetletno delovanja benda.
11. junija leta 2006 so kot predskupina nastopali na koncertu britanske hard rock skupine Motörhead. Po nekaj uspešnih koncertnih nastopih v regiji se je skupina vrnila v studio, kjer je posnela peti album „Tajna“. Za produkcijo je bil tudi tokrat zadolžen Dean Clea Brkić. Album vsebuje 11 novih pesmi, med katerimi se nahaja tudi obdelava pesmi Zdravka Čolića „Glavo luda“.
Zdi se, da se je Osmi putnik resnično prebudil iz zimskega spanca ter da nadaljuje svojo uspešno pot.
Prevedla: Dunja Krajnc
