Številni odrasli v otroškem likovnem ustvarjanju vidijo le nesmiselne čačke. Strokovnjaki pa vedo, da temu ni tako.
Tako razmišljajo le tisti, ki ne razumejo otroške ustvarjalnosti. Presenetljivo in zanimivo dejstvo je, da je otrok pravzaprav »abstraktni slikar«. V tem je tudi razlog, da odrasli njegove slikarije ocenjujejo kot nesmiselne. Ne vedo in ne razumejo, da otroci ustvarjajo tako, da njihove kreacije v prvih letih izražajo njihova nagnjenja in čustva, želje
in razočaranja.
Če spremljamo otroško ustvarjanje, vidimo, da postaja iz leta v leto bolj realistično. Vedno več je vsebine.
Otroci od devetega do desetega leta si že prizadevajo, da bi ustvarili čim popolnejšo podobo predmetov. Najstniki, ki vstopajo v puberteto, že izražajo svojo notranjost.
Z upadanjem abstraktnosti in ekspresivnosti v otroški slikariji upada hkrati tudi njihova ustvarjalna sila. Vzrok za to upadanje ustvarjalne sile moramo iskati v pouku in v postopnem usmerjanju v praktično življenje.
Čut za barve prične dobivati v drugem letu, višek pa doseže v tretjem in četrtem letu.
Otrokove barvne slike so spontana projekcija njegove notranjosti na papir. Barve same nam predvsem razodenejo otrokovo čustveno življenje.
Že v prvih letih življenja so pomembni obiski galerij, občutek za lepo, obiskovanje likovnih delavnic, odnos do likovne umetnosti.
Viri: Otrok in družina: Otrok in barve (Miroslava Kovačič, učiteljica likovne vzgoje na OŠ Trbovlje); december 2006
