20. junija ob 21. uri se je v Galeriji Ars zbrala množica ljudi, ki smo z veseljem pokukali v likovni svet akademska slikarke Klementine Golija.
Klementina Golja je predstavnica tistega dela srednje generacije slovenskih likovnih umetnikov, ki je ostala zvesta slikarskemu platnu, na katerem prakticira različne likovne tehnike. S kombinacijo kolaža, fotografije, grafike, risbe in abstraktnega, iz tradicije modernističnega slikarstva izhajajočega barvnega nanosa, kjer slika prehaja tudi čez rob slikarskega platna, aktualizira klasičen pristop do dvodimenzionalne ploskve. Vse to ji daje možnost samosvojega, osebno doživetega in angažiranega likovnega izraza. V 20-letnem delovanju je ustvarila obširen opus del, v katerih z močno izpovednostjo, izdelano risbo, s premišljeno načrtovano kompozicijo in z abstraktno barvno pripovedjo izraža osebna videnja in opozarja na probleme današnjega časa.
Ciklus slik, ki ga je avtorica poimenovala Geografija spomina, tako ne predstavlja zgolj geografskih potovanj skozi različne kraje sveta, pač pa potovanja skozi različne svetove in dimenzije njene lastne zavesti. Predstavlja pa tudi potovanja skozi kraje našega spominjanja in skozi zgodovino našega bivanja od začetkov nastanka Zemlje preko različnih civilizacij in pokrajin do sedanjosti in naprej v neko nejasno prihodnost. Morda tudi do uničenja tega planeta?
Zgradba njenih slik temelji na trdni in premišljeni kompoziciji, kjer v pričujočih delih v primerjavi s prejšnjimi nad kompozicijsko zasnovo kvadrata in trikotnika vse bolj prevladuje krog. Vanj poveže vse kompozicijske elemente, barvni izraz, dele kolaža, fotografijo, grafiko in risbo. Znotraj teh ustvari prostor, ki je včasih bolj trden in jasno definiran, včasih lebdeč znotraj kroga, nakazanega samo s prosojno, ugašajočo svetlobo. Kot nasprotje temu nekje v zraku lebdijo liki fantazijskih oblik, poudarjeni z na videz krhko, vendar jasno in premišljeno izpeljano risbo. Liki, za katere se zdi, da kljub nekaterim razpoznavnim oblikam (čolni, arhitekture) niso niti iz sedanjega niti iz preteklega sveta, temveč izhajajo iz avtoričinih globin zavesti in segajo nekam v prihodnost.
Bolj ko se poglabljamo v njena dela, bolj se namreč zdi, da nad racionalno zasnovano likovno zgradbo slike, s premišljeno razporejenimi kompozicijskimi in barvnimi elementi, prevladuje nezavedno. Umetnica se ob vprašanjih, ki se danes zastavljajo vsakemu razmišljujočemu posamezniku, ne more izogniti tudi osebnim vprašanjem, dvomom, strahovom in hkrati upanjem, skozi katera na slikarsko platno privre tisto, kar je potisnjeno v najbolj skrite globine njene zavesti. Svoja občutja izpoveduje na senzibilen, osebno doživet, lirično poetičen in dramatično pripoveden način hkrati. Klementina Golja nas popelje v svoje intimne svetove, ki se jim ob gledanju slik popolnoma prepustimo, če si to želimo ali ne. Njeno slikarstvo je močno sugestivno in sledi poetiki pripovedništva, ki nas nostalgično vodi po različnih krajih in spominih človekovega bivanja, pri čemer ne moremo zanemariti njihovega estetskega naboja. Da pri ustvarjanju uporablja tehniko kolaža, ki že sama po sebi vsebuje ekološki naboj (recikliranje, ponovna uporaba različnih materialov), nasproti potezi čopiča, se zdi logično, saj tako ne ustvari samo formalnega, ampak tudi vsebinski in čustveni kontrast. Gre za kontrast med resničnim in vzporednim (umetniškim) svetom, ki se vznemirljivo likovno soočata. Na ta način angažirano odpira zagonetna vprašanja sedanje realnosti.
Krog kot osnovno kompozicijsko prvino, v katerega umešča svoje fantazijske svetove, gradi ali s pastoznimi, z gestualnimi potezami v širokem spektru zemeljskih barv z živo rdečimi akcenti ali z lazurnimi, nežno prelivajočimi se svetlimi barvnimi toni, ki dajejo vtis slepeče, ugašajoče svetlobe. V prvem primeru lahko ta temni obod kroga pojmujemo kot maternico, simbol varnega zavetja pred rojstvom, v drugem kot sonce, sicer simbol rojstva, ki hkrati neizbežno napoveduje tudi smrt.
Živimo v času podnebnih sprememb, globalnega segrevanja, ekoloških katastrof, uničujočih posegov človeka v naravo, kar neposredno občutimo na lastni koži. Posledic takega nespametnega ravnanja smo se začeli vse bolj zavedati. Grožnja o uničenju sveta kot temeljnem problemu današnje civilizacije je bolj ali manj zavedno ter bolj ali manj očitno prisotna tudi v umetniških delih.
V slikah Klementine Golje ni prizorov najbolj uničujočih človekovih ravnanj in njihovih posledic, ni prizorov ekoloških opustošenj, neskončnih odlagališč odpadkov, rek drvečih avtomobilov, tovarniških dimnikov. Vendar jih zaradi prisotne simbolike ter kontrasta med kolažiranimi fotografskimi fragmenti proti pastoznim barvnim gestam ali kontrasta med črtnimi zapisi proti lazurnim teksturam ugašajoče svetlobe lahko beremo tudi kot opozorilo na minljivost življenjskega cikla planeta, v katerega človek s svojim neodgovornim odnosom vse bolj grobo posega.
KLEMENTINA GOLJA
Rodila se je leta 1966 na Jesenicah. Slikarstvo je diplomirala na Accademia di Belle Arti di Brea v Milanu leta 1990.
Podiplomski študij grafike je zaključila na ALU v Ljubljani pri prof. Lojzetu Logarju leta 1993, dve leti kasneje pa še podiplomski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu.
Izpopolnjevala se je na študijskih popotovanjih v tujini, med njimi v Bostonu in New Yorku (1990) in v Cite Internarionale des Artes v Parizu (1995). Doslej je imela 87 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah doma in po svetu.
Za svoje delo je prejela 15 nacionalnih priznanj in eno mednarodno nagrado. Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko in oblikovanjem. Od leta 1990 je članica ZDSLU. Je pobudnica in predsednica Bienala mesta Kranj, kjer tudi živi in dela kot samostojna likovna ustvarjalka.
Vabimo Vas na ogled razstave.
Razstavo smo pripravili v okviru Poletne muzejske noči in bo na ogled do 6. julija 2009.
