Poezija je spremljevalka vsakogar, ki jo ujame, da vanjo vtke svoje misli in sanje. Lepo je, če se dotakne mladih, da na papir izlijejo vse, kar jih navdihuje. To je v modernih časih čarobno, saj se mladi tako potrjujejo, ko hitijo naproti odraslosti. 10. pesniška zbirka z naslovom Poezija mladosti ─ čarobnost navdiha je mogoče posebna tudi zato, ker so vsi pesniki dokazali, da se zavedajo stvari, ki jih obdajajo, njihove pesmi pa so igrive, predvsem razmišljujoče in tudi kritične. Z dijaki jo bomo posvetili prijatelju, sošolcu, maturantu 4. letnika Elektrotehniške in računalniške šole Arminu Črnigoju, ki je s pesmimi izrazil svoj kritični pogled na svet. V njih pa se kaže zavedanje vsega, čemur je hitel naproti. Žal bodo njegovi verzi ostali neizpeti, čeprav so čakali, da jih bo zapisal, jim vtisnil svoj pogled na odraščanje. Kljub vsemu so povedali, da nas mlad človek vodi po poti skrivnostne reke ─ življenja.
Mentorica :Bojana Modrijančič Reščič,prof.slovenščine
ŠC Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
MOJA DOMOVINA SLOVENIJA ─ POZDRAVLJENA
Že stoletja živi v teh krajih naš rod,
a v rojstnih listih vpisano je, kot da smo od drugod,
Avstro-ogrska, Italija, Jugoslavija so države te,
zato oče ponosno zame pove,
da Žan je v državi Sloveniji rojen ─ naj se to ve!
Bodi ponosen na svojo domovino,
na jezik, kulturo, svojo rodovino,
nikdar ne pozabi, da to je velika stvar,
mi starši govorijo, kot da to je velik dar.
A čeprav mi vedno to govorijo,
se nad dogajanji v njej vedno jezijo;
v njih čutim razočaranje njihovih sanj
in velikih, dolgih pričakovanj.
Mediji samo o korupciji govorijo,
nad politiki in tajkuni se vsi jezijo,
brezposelni se vsakega dela veselijo,
za vsakdanji kruh se vsi borijo.
Kako naj zate se veselim,
moja Slovenija, saj si želim,
da bi veseli ljudje tu živeli,
ki pomanjkanja ne bi trpeli.
Moja domovina Slovenija ─ pozdravljena,
čeprav velikokrat pozabljena in ranjena,
naj pride tudi zate pomlad
in to hitro ─ dokler sem še mlad.
Žan Tratnik, 1. Ra
ONA
Izgubljam se v mislih nanjo,
kako naj osvojim srce njeno.
Za vedno v mislih nosil bom,
kako spoznal prvič sem jo.
Zaslepila me lepota je,
ko prvič zagledal sem oči te.
Svetlikale so se kot diamanti,
svetla modrina v očeh sreče.
Ukradla si mi srce
kot vila prelepa ti.
Vsak dan preživeti si želim,
brez tebe živeti si ne upam, ker boli.
Ko ura odbila bo polnoči,
takrat zatisni svoje oči.
In misli naj tvoje se spremene
v sanje, ki prelepe so kot nihče.
Matic Gabrijelčič, 1. Rb
LJUBEZEN JE, LJUBEZNI NI
Ljubezen je,
ljubezni ni.
Jaz sem tu,
a tebe ni.
Vsak dan hodim tam,
kjer prvič si videla me.
Zasanjan zdaj tavam dan za dnem,
ker vem, da več tu ni te.
Zakaj se skrivaš za dlanmi,
ko od tebe lepota žari?
Ljubi me, kot ljubiti le znaš ti,
kajti ljubezen je in ljubezni ni.
Nisva kot Romeo in Julija,
nesrečna oba v ljubezni.
A vem, da ti si ta,
ki ljubiti me še vedno zna.
Zato ti k meni se stisni,
v topel objem dlani.
In pusti me, pusti vse dni,
da smem ljubiti te kot nikoli.
Matic Gabrijelčič, 1. RB
Življenje
Ko te vsak dan preveja žalost,
ko je vsaka minuta veselja post,
ko je vsaka ura gledanja sveta tegobnost,
ko pozabljaš, kako je biti prost.
Pogovori se s prijatelji, so rekli,
spusti iz sebe ves gnev,
meseci so pretekli,
vsa razočaranja in padce preživel.
Prijateljev ne poznaš,
osamljen preživljaš dneve,
glavo si razbijaš,
sproti sam rešuješ probleme.
Kljub vsemu ne obupaj,
glavo drži gor in ne jokaj.
Nekega dne srečen boš,
življenja s polno žlico zajemajoč.
Čez nekaj let boš ugotovil,
v kaj se je tvoj um spremenil.
Žalosti ne boš poznal več,
veselja poln boš živeč.
Domen Trpin, 1. Rb
ČAS
Mine dan,
mine noč.
Na obzorju sveti se,
ne luč, ne plamen svetlikajoč.
Tečejo dnevi in noči,
jaz v samoti ždim v temi.
Brez tebe se ne da vrteti
težkih sekund, minut in dni.
Nikoli ne konča se ta
čudežna najina pravljica.
A vedi, da nikoli konec ni tega,
najinega prečudovitega časa starega.
Matic Gabrijelčič, 1. Rb
NESKONČNOST
Kjer čas začne se in konča,
tam sediva sama midva.
Nihče naju ne loči in hoče nazaj,
le jaz in ti se ljubiva.
Naj vedo vsi ljudje,
da brez tebe živeti ne morem.
Saj samo ti me popelješ do tja,
v neskončnost, ki je izmišljena.
Vidi se lesketajoče se oči,
polne žarečih se luči.
Zasanjan vanje strmim vse dni,
dokler me ne peljejo do neskončnosti.
Zdaj primi me za roko ti,
skočiva v svet domišljije.
In nikoli ne izpusti me,
dokler neskončnost veže naju še.
Matic Gabrijelčič, 1. RB
LJUBEZEN
Ne morem več tako naprej. Zakaj ni več use kt prej?
A ni blo dosti bolečine, ku še sama tku ne mine?
Zarad nje je sama zmeda, če te že kšn po stran pogleda.
Kot pravljica je blo do zdej in use je šlo naprej,
a ti si se kr obrnila in s hrbtam me odbila.
Ljubezen je bolezen, nihče ti je ne vzame in sama se vname.
Še zdej jo čutim, ljuba moja, a ti jo zapostaviš in drugmu jo zastaviš.
A useno se zgubi in z vetrom odhiti.
Ne vem zakaj je tega treba, srce je kot sama zmeda.
A kaj nej js nardim zato, morda sam še slabše bo.
Res jo več dosti ni, a svet lahk brez nje živi,
res jo ima usak rad, a brez nje vodi use u sam propad.
Zato ne pozabit …
ljubezen je bolezen.
Zato ne pozabit …
ljubezen je slepa, lahko pa tudi lepa …
Alex Šiškovič, 1. Rb
ANGEL
Le kje lepota skriva se,
kot v njenih se očeh?
Nikoli ne morem pozabiti te,
saj si kot angel iz nebes.
Najlepša med vsemi si,
nikoli ne pozabi.
Kajti to govorim ti iz srca,
samo tebi predanega.
Mogoče res samo sanjam,
a vem, da motim se ne.
Kajti ti polepšaš mi dan,
pa naj bo še tako skisan.
Po dežju vedno sonce posije,
tako je vedno, ko mimo prideš.
Zame ti najlepša si,
kot angel se mi zdiš.
Naj vsi vedo, da zatreskan sem,
od lepote oslepljen.
A vem, da ljubiš tudi ti
angele, kot sva jaz in ti.
Matic Gabrijelčič, 1. RB
