Poezija je spremljevalka vsakogar, ki jo ujame, da vanjo vtke svoje misli in sanje. Lepo je, če se dotakne mladih, da na papir izlijejo vse, kar jih navdihuje. To je v modernih časih čarobno, saj se mladi tako potrjujejo, ko hitijo naproti odraslosti. 10. pesniška zbirka z naslovom Poezija mladosti ─ čarobnost navdiha je mogoče posebna tudi zato, ker so vsi pesniki dokazali, da se zavedajo stvari, ki jih obdajajo, njihove pesmi pa so igrive, predvsem razmišljujoče in tudi kritične. Z dijaki jo bomo posvetili prijatelju, sošolcu, maturantu 4. letnika Elektrotehniške in računalniške šole Arminu Črnigoju, ki je s pesmimi izrazil svoj kritični pogled na svet. V njih pa se kaže zavedanje vsega, čemur je hitel naproti. Žal bodo njegovi verzi ostali neizpeti, čeprav so čakali, da jih bo zapisal, jim vtisnil svoj pogled na odraščanje. Kljub vsemu so povedali, da nas mlad človek vodi po poti skrivnostne reke ─ življenja.
Mentorica :Bojana Modrijančič Reščič,prof.slovenščine
ŠC Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Tehnologija
Da so dens drugi cajti,
zdej to vemo čisto vsi,
je zmeri več stvari pr bajti,
k »nujno« nucamo jih mi!
Ta prva stvar je televizja,
ki jo gledamo vsi.
Ko smo mali – Cartoon Network,
ko smo velki – TV3.
Nekaj filmov, par oddaj,
a vmes so pa reklame,
ki za polovično ceno
nam prodajo vrečo slame.
Računalnik – to je to,
brez tega se ne da živet
in 24 ur na dan
priklopljen mora biti v splet.
Mamo Facebook, Google+,
Twitter in ostalo šaro,
kjer zapravljamo svoj cajt,
ki ga že itak malo mamo.
Pa telefon bedi v žepu,
ga uporabljamo za vse,
za budilko in za igre,
samo še likamo z njim ne.
A nujno rabmo tudi srečo,
zdravje in s tem veselje,
to je nujno, kle ni kej,
brez tega težko se lajf spelje.
Matej Mohar, 4. Ra
PESEM ZATE
Pesmi pišem, ko sem sam, takrat me pa nič ni sram.
Ne da se razložiti, kako pesem napisati in z bistrim umom jo oddati.
Pesmi pišem le takrat, ko to hočem sam in kot se mi zazdi, seveda pa tudi, ko moje srce tako govori.
Pišem zato, saj mislim, da mi po slabem lepše bo.
Napake počnemo vsi, vendar le redki so tisti, ki s pesmijo življenje olajšujejo si.
Pišem takrat, ko nekaj narobe naredim, čeprav se opravičiti bojim.
Pisanje pesmi me pomirja kot zvok melodije, ki v mislih ti zasije.
Ne vem vam pojasniti, kaj je za čutiti, ko pesem pišem.
Morda je kriva ljubezen, jeza, sitnost …
Še sam ne vem, ampak vem, da tudi sam sem kriv za vse, kar slabega zgodilo se mi je.
Oprosti mi za moja dejanja …
Ampak kar čutim sedaj, je daleč od tega, kakor lep je bil raj.
Tako ne gre več naprej, saj sama vidiš, da je enako, kakor je bilo prej!
Alex Šiškovič, 1. Rb
