Poezija je spremljevalka vsakogar, ki jo ujame, da vanjo vtke svoje misli in sanje. Lepo je, če se dotakne mladih, da na papir izlijejo vse, kar jih navdihuje. To je v modernih časih čarobno, saj se mladi tako potrjujejo, ko hitijo naproti odraslosti. 10. pesniška zbirka z naslovom Poezija mladosti ─ čarobnost navdiha je mogoče posebna tudi zato, ker so vsi pesniki dokazali, da se zavedajo stvari, ki jih obdajajo, njihove pesmi pa so igrive, predvsem razmišljujoče in tudi kritične. Z dijaki jo bomo posvetili prijatelju, sošolcu, maturantu 4. letnika Elektrotehniške in računalniške šole Arminu Črnigoju, ki je s pesmimi izrazil svoj kritični pogled na svet. V njih pa se kaže zavedanje vsega, čemur je hitel naproti. Žal bodo njegovi verzi ostali neizpeti, čeprav so čakali, da jih bo zapisal, jim vtisnil svoj pogled na odraščanje. Kljub vsemu so povedali, da nas mlad človek vodi po poti skrivnostne reke ─ življenja.
Mentorica :Bojana Modrijančič Reščič,prof.slovenščine
ŠC Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
MRAVLJA
Mala mravlja, kam tako hitiš,
kje se tako urno mudiš,
zakaj tako trpiš?
Toliko ostalih te obkroža.
Izgledaš močna, a sama nežna kot roža.
Ustavi se za trenutek in spij kozarček z menoj,
odloži vso odvečno kramo,
ne delaj tako, da hrbet poči,
po tolikih letih se še vsak sloči.
Daj, dete, poslušaj te besede,
bodi novorojenec te zmede,
ne pusti si, da te sočlovek izkorišča,
dokler ne zadeneš večna lovišča.
Kristian Pavel Celarc, 3. Ra
KAM PLUJEŠ?
Kam razpenjaš jadra v prostrano?
A skreneš kdaj s poti, s katere ti je dano?
Tvoj domač pristan, daleč onkraj oceana,
kjer ne primanjkuje hrana,
kjer vojna je le mitološka zgodba,
kjer topove in smrt zamenja godba.
Čemu ne kreneš s tega kraja, kjer se vse maja,
čemu po domu ne težiš,
čemu v tujem pristanu čepiš?
Daj, skreni in me vzemi s sabo,
preden me starci pošljejo pred topove za vabo.
Odpelji me z domače zemlje,
kjer denar življenja jemlje.
Kam razpenjaš jadra v prostrano?
A skreneš kdaj s poti, s katere ti je dano?
Kmalu bo kri napolnila oceane,
vsako hišo, vsak kraj in nihče ne bo spraševal zakaj.
Na višku mladosti polni novosti, s puško v rokah,
le z njimi bodo igrali šah,
šah smrti in uničenja, mediji pa ličenja.
Zato te še enkrat prosim,
ne dovoli, da tudi jaz puško nosim.
Odpelji me v daljne kraje,
kjer ni vojne, kjer ni vstaje.
Kristian Pavel Celarc, 3. Ra
NEBO
Vprašam, kam gledaš v nebo.
Gledam, če je Bog ali nekdo.
Sprašujem se, ali res obstaja,
a mu kaj dobrote ostaja.
Nikdar verjel v višjo silo,
a življenje mi ni postalo milo,
ovito v trnje namesto v svilo.
Upanje naj ne bi prešlo v obup,
oviram navkljub.
A življenja bič mi je bil nad glavo poslan,
kri in groza vsak dan.
Čemu vse razpada,
čemu me sreča nima rada?
Čemu ljudje moralno hlapijo?
Samo denarja si želijo,
okoristiti človeka na vsakem koraku,
kremplji na vsakem kraku.
Kristian Pavel Celarc, 3. Ra
ANTI-STRES PROGRAM
Kakšen turoben dan.
Spet bom ves čas zaspan.
Nič se mi ne da,
a ne bo mi hudega.
Vlačil se bom sem in tja,
tolažila me bo televizija.
Zvezke bom samo prekladal,
da veščino bi obvladal.
Vmes zaspal bom kot ubit,
ravno ko se moral bi učit.
Mama me bo spraševala, kaj je z mano,
da pač zgledam prav bolano.
Ne ne, nisem jaz bolan,
to je anti-stres program.
Malo oddahniti moram,
da bom kos vsem nalogam.
Priporočam tudi vam,
dozo si predpišeš sam.
Stranskih je učinkov mnogo,
navodil se drži strogo.
Armin Črnigoj, 4. Ra
SLOVO
Rekli so: »Ni ga več!«
V mislih sem dojemal,
v duši stežka preboleval.
Rekli so: »Rad je pil!«
A vendar da je dober človek bil.
Morda je v vino bolečino skril
in v sebi svojo bitko bil.
Le nikogar ni bilo,
ko bilo mu je težko.
Zdaj bi radi ga nazaj,
žal, odšel je on za vekomaj.
Kaj vse bi oni naredili,
kaj vse bi zdaj mu obljubili,
da ga ne bi izgubili.
Solza se utrne,
v roki cvet se ti povesi,
v trenutku vse se ti obrne,
spomni te, da nekoč se vse povrne.
Armin Črnigoj, 4. Ra
TEŽKI ČASI
Da so nastopili težki časi,
se pozna v mestu in na vasi.
Vsi, ki pridno so garali,
zdaj brez vsega so ostali.
Mladi si želijo službe,
stari pa sočutje družbe.
Drug drugemu smo si v oporo,
da premagali bi krizo noro.
Le peščica je drugačnih,
ti ne razumejo lačnih,
le zase jih skrbi,
da se dobro jim godi.
Kaj se mora spremeniti?
Kaj v glavah obrniti?
Kdo bo tisti, ki bo znal
delati tako, da za vse prav bo?
Kakorkoli obrneš,
stare čase ne povrneš.
Upanje umira zadnje,
složnost naj uspehe žanje.
Ta, ki s srcem je pri stvari,
z optimizmom vse opravi.
V upanju nov list obračam,
da pošteno bil bi trud poplačan.
Armin Črnigoj, 4. Ra
