Sem bil v enem obdobju deloholik. To priznam. Rad sem delal. Garal cele dneve. Da je bilo. Da smo imeli. Da se je dalo lepo živeti in še kaj za na stran. Pridem en tak večer kot vsak domov iz službe. Pozvonim. Žena odpre, brez besed, niti ne pogleda. Spet nekaj kuha. Madona, za koga garam cele dneve, če ne zanjo, za otroka. Vprašam zadirčno:
»Kaj je spet?«
Ona nazaj z zaletom, pripravljeno, vpijoče:
»Tiiii, kaj je?«
Ponovim:
»Kaj je spet narobe?«
Ona že osorno:
»Veš, kaj je bilo včeraj?«
»Torek!« zinem, izstrelim, ker je bila ta dan sreda. To pa še znam, imam vse po dnevih.
Ona pa že v solzah izbruhne:
»Rojstni dan, moj rojstni dan pa enega samcatega, ubogega cvetka nisem vredna!!!«
Prebledim. Udari me kot strela z jasnega. Preletim v mislih dogodke, kako sem jo hotel presenetiti, pa me je čas presenetil. Nekaj nepredvidenih poslovnih obiskov, sestankov, eto, pa je že sreda. Ubil bi se od jeze, nelagodja, občutka krivde … Vse to s pomočjo hudička v meni spretno zvrnem nanjo. Najboljša obramba je napad. Slišim se, kako tulim nanjo:
»Garam dneve in dni, vržem ti vsak mesec preko 2000 eur na mizo, 1812 eurov samo prejšnji mesec, zdaj ti bom pa še cvetke nosil. Kupi si kamion tega tvojega rezanega cvetja, ti benti … Nehvaležnost nehvaležna. Kaj ti sploh hočeš???«
Medtem se je spustila na kolena, pogled, kakšen pogled, otožen, pa vseeno poln pomilovanja, predan pogled iz globin, kjer sta doma mir in razumevanje, usmeri naravnost vame. Zdaj sem jo dotolkel, zmagoslavno pomislim. In zašepeta:
»Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo,
pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom,
povabi me kdaj v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane,
povej mi za želje, četudi so smešne,
zaupaj mi sanje, četudi so grešne,
napravi to vedno, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi,
napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti,
poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
odpelji me v mesto, ko drugi že spijo,
usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.«
Um, ti, pa na pamet!!? Iz rdeče knjižice Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi, ki si jo je sama kupila za dan mater. Gledam to bitjece, ki mi govori naravnost iz srca v srce, še maloprej nebogljeno strto upognjeno telo, tisto, ko je govorila o usodi, pa me je spominjalo vsaj na filme o Leninu v času oktobrske revolucije ali na Devico Orleansko ali Jana Husa, upor Spartaka, čeprav nekoliko drugače …
Pred očmi se mi pojavijo slike najinih prvih srečanj, prvega poljuba, začutim solze na licih, v grlu, zaslišim svoj umirjeni glas, ki nama nežno, tiho, a vseeno malo vibrato šepeta:
»Ljubil sem te prazne hiše, ki čepijo za vasjo,
vedel sem, kam zrejo okna, ko zvečer žari nebo,
trgal sem ti divje rože, ki v koprivah rastejo,
našel sem ti kamen v reki, ki globok je kot oko,
slišal sem v ravnici ptico, ki je ptiča klicala,
plačal sem ciganu struno, ki je zate počila,
nosil sem v srcu pesem, ki jo znala sva oba,
ciganka pa je vrgla karto, ki je nisva videla.«
Dobro me služi spomin, le dvakrat sem jo prebral iz rdeče knjižice, od Ferija seveda, z njene nočne omarice, ko sem jo čakal, da se vrne s trebušnega plesa ob četrtkih.
In ona nadaljuje s čistim, odločnim glasom, polnim odpuščanja, tolažbe, hrepenenja:
»Zopet tu cvetijo vrbe in meglice so čez prod,
mlinar še me spomni nate in na vodi bel labod,
vabi me pomlad v brezpotja, kliče najin zvon želja,
dolgo že prihajam sama, rada s tabo bi prišla.«
V meni se vzbudi nekaj toplega, strastnega, odrešujočega … Alojz Gradnik mi prišepetava verze, da nežno podprem z opravičevanjem prošnjo odpuščanja:
»Mene ni požela kosa,
bil kot jutranja sem rosa,
ki jo pije sonca žar.
Zdaj več nisem svetna stvar,
nisem roža, nisem kamen,
sem le zate svetel plamen.«
Sklonim se k njej, jo objamem, dvignem, stisnem nežno k sebi. Mižim, objemajo me tople rdečkasto rjave barve, v spirali se prepletata dve dušici v dveh vse močnejših duhovnih vrtincih, dvigata se skozi zeleno modro odprtino v nebu in plavata …
Letiva kot v mavrici, se združiva visoko nad telesi, tam, kamor naju je izstrelila poezija in neverjetna moč intimnega trpljenja in zdaj odpuščanja, tam, kjer vse diši po razumevanju in ljubezni, tam, kjer v rodovitni prsti že ležijo semena najlepše prihodnosti človeštva, mene pa ni bilo več …
Kar sem sam občutil tisti trenutek, to je občutila tudi ona. Mi je dva tedna kasneje sama začela šepetati, ko sem jo presenetil z dvema kozarčkoma sladkega traminca in prižgano vitko svečko. Brez pravega razloga, kar tako. A vrnimo se..
Do spalnice naju je zanesel. Vrtinec.
Drugi dan sem prestavil dva sestanka in na enega podtaknil sodelavca. Pohitim domov, kjer mi je soseda že takoj čez vrtno ograjo prišepnila, da ji je moja žena zjutraj zaupala, da je preživela najlepšo noč v svojem življenju. Ob kavici. Ji je povedala. («Tazga seksa pa še ne!« Z njenimi besedami)
A bila je čisto običajna noč. No, seveda: Poezija. Z roko v roki dva ljubitelja poezije in magični trenutek, ko se zavemo, da smo dušice, ki jih lahko nahrani le Ljubezen. To življenje v človeškem telesu je priložnost, da zaživimo Življenje.
Zato pojdimo s poezijo naprej v skupni projekt 2P – Predigra, Poezija. Prosim. Dihnimo v vsak kotiček našega dneva, naših dnevnih opravil, odnosov, kanček poezije in to ponavljajmo toliko časa, dokler ne uvidimo, da je poezija že ves čas tu, da je Nekdo iz nje vse zgradil, da je to dano tudi nam.
Čaka nas tam, kjer ni časa, sveti pa sem dol k nam, kjer je čas in dovolj ga ima, ker si ga sproti izmišlja.
