Velikonočni prazniki: dobila sem nojevo jajce. Menda je "vredno" dvajset jajc. Zdaj čakam, kdaj bom v taki družbi, da se bomo tega velikana lahko skupaj lotili. Nojeva zabava! Ali pa ga bom stolkla in spekla potico, jo razrezala na kose in spravila v zamrzovalnik. Najbrž bo tako. Nisem za velike družbe. Rada se nahajam med štirimi očmi.
Dobila sem tudi paket knjig o čudovitem psu Hektorju Dima Zupana. Za prejšnje leto je ta pisatelj dobil Veronikino nagrado. Njegov junak Hektor je krasoten in zgovoren labradorec, ki nam prikaže življenje družine. Starša in dve deklici so Hektorjevi domači ljubljenci. Hektor jih spremlja in čuva in ima o njih tudi svoje misli.
Živali mnogokrat spregovorijo v pravljicah in basnih, a Hektor ni pravljičen, je pes kot se zagre. Z veseljem se spominjam ganljivega prizora, ko Hektor v parku prepozna svojega očeta, starega labradorca, ki ga obskakuje nadležno psa nevredno ščene. Hektor se postavi za očeta, ki ga najbrž ni še nikoli videl, in oče izrazi spoštovanje do sina, ki ga tudi najbrž prvič vidi. Tako ni samo v pasjih družinah, otroci živijo ločeno od staršev po goricah, dolinah, kotanjah, v zakotnih vaseh … navadno v revnih družinah, ki jim rejništvo prinese tudi kruh za njihove otroke … ah, to so spet druge zgodbe. Ali pa prisrčen opis sprehodov z eno od dvojčic, ki se skrivaj srečuje s prvim fantom. Sproščene poante o prijateljstvu, zvestobi, solidarnosti, o plemenitih človeških lastnostih, s katerimi je Hektor bogato obdarjen.
Najbolj pretresljiva je zadnja stran zadnje knjige iz te serije knjig, posameznih Hektoriad, da tako rečem, zadnja stran sedme knjige z naslovom Hektor in zrela hruška – tu Hektor postane bitje, ki se zaveda svoje smrtnosti. Hektor je ves čas pes, svet opazuje s svojega zornega kota, ima svojo resnico, da tako rečem. Pisatelj mu vdihne človeško dostojanstvo, da njegovo življenje ni pasje v človeškem pomenu besede, temveč pasje v pomenu pristnosti in edinstvenosti vsakega živega bitja.
Zupanov Hektor razume, da je prišel čas slovesa. To napisati tako, da razume otrok – v tem je čar in tudi pomembnost Zupanovega pisanja. Otroci se, če je usoda mila, prav ob živalskih ljubljenčkih prvič soočijo s smrtjo. Pogrebi zlatih ribic, hrčkov, vrabčkov … to so prvi eksistencialni pretresi v otrokovem življenju – če mu je usoda mila, seveda. Jasno, da zdaj ne mislim na tričetrt otrok sveta.
Nekaj prijateljev, Dim in njegov brat Martel Zupan, Manca Košir, Nela Malečkar, upam da tudi Aleš Berger se nas loteva velike knjige o življenju Vitomila Zupana, ki naj bi izšla pri Mladinski knjigi ob stoletnici njegovega rojstva. Obujamo spomine, zbiramo fotografije, beremo njegove knjige – saj je v romanih in v poeziji pravzaprav sam že vse napisal o sebi – in se ga spominjamo. Prav ta mesec bo izšla slikanica Vitomila Zupana, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo, napisana leta 1938, pravljica, ki je najbrž najstarejše ohranjeno delo tega velikega slovenskega pisatelja. Za prvo izdajo, za to čudovito priložnost, je pravljico ilustriral Damijan Stepančič. Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo dopolnjuje pisateljski opus Vitomila Zupana, opus pravljic za otroke, ki obsega že objavljeno pripoved Potovanje v tisočera mesta (ki pravkar čaka na ponatis), slikanico Plašček za Barbaro in v zaporu napisano pesnitev Dežela koprnenja (objavljeno v šesti od sedmih knjig Pesmi iz zapora).
Pisatelj Vitomil Zupan je bil leta 1938 štiriindvajsetletni mladenič, ki se je zaljubil v Nikolajo. Za božič ji je nameraval pokloniti pravljico. Napisal jo je s čudovito pisavo, okrasil z rdečimi in zlatimi črkami, jo ilustriral in sešil v zvezek. Med vsak list je vložil prosojni papir, vsako poglavje ima ilustracijo. Knjiga je vezana z zlato vrvico in spravljena v prelepi, ročno izdelani škatlici.
Za praznike sem bila v Posavju, levo od Trebnjega, nekaj hribčkov stran od domače vasi mojega očeta. Mehko hribovje, ki kliče: "Pridi, prehodi me!" Na enem od hribčkov so razvaline gradu Ostrovrharja, o katerem piše Prešeren, zdi se mi, da v Turjaški Rozamundi. Po teh hribčkih je najbrž jezdil Valvasor. Tudi Trubar, bi rekla. Zdeli so se mi popolnoma speči, nedotaknjeni, čeprav poleg starih, pogosto zapuščenih kmetij stojijo tudi nove in obnovljene hiše. Na enem hribčku je najdebelejši kostanj v Sloveniji. Še rodi. Pravi kostanj, jedilni. Star 400 let. Vasica Močilno nad Radečami. Tam sem dobila nojevo jajce.
Na poti nazaj sem obiskala tudi prijateljico na Krasu. Ljubljančanka, ki se je lotila kmetijstva. Goji osle. Pomislila sem, da je vračanje moje generacije na podeželje nekaj podobnega, kakor je bilo odhajanje v mesta pred 200 leti. V moji družini se spominjamo dveh generacij, mogoče treh. Moj čas, da tako rečem, je nekako sklenjen z generacijo prapradedov in praprababic moje mame. Mama moje praprababice je bila menda potomka Napoleonovega vojaka, rojena na začetku 19. stoletja. Hiša ob cerkvi, gostilna, počivališče za "furmane" v Grahovem na Notranjskem. Prešernovi časi. Babica je bila rojena ob koncu 19. stoletja. V veliko družino. Tik po prvi svetovni vojni je moja babica zgubila starše in šla služit. Med 1918 in 1929 je imela 4 otroke. Umrla je 1948 leta. Hiša je bila podrta med drugo svetovno vojno. Njen mož, moj ded, je bil zidar, doma s kmetije na Primorskem. Njuni otroci so že vsi mrtvi (pomrli so med letoma 1969 in 2009). Hočem reči, da se je v 200 letih nekako zaključila pot navzgor, pot s podeželja v mesto. Kam gremo lahko zdaj – večno begajoči, odhajajoči od doma? Nazaj v kraje, od koder so prišli naši predniki.
No, to bi bilo idealno kroženje.
Prijateljici na Krasu sem nesla slikanico Patricije Peršolja Kuštra. To je prisrčna pravljica o deklici iz porcelana, o vetru, o nebu, o gromu, o naravnih pojavih, ki jih čutimo, a težko ubesedimo. Mojca Sekulič Fo je naslikala oblak, grom, veter, sončni žarek. Knjiga je utopljena v modre, roza, vijola barve, v barve premišljevanja in sanjarjenja. Ta knjiga je pravzaprav knjiga za odrasle prijateljice, ki so rade nežne s svojimi otroki in ljubimci.
Do konca sem prebrala Dnevnike Sofije Tolstoj, žene Leva Nikolajeviča (spremna beseda Dorris Lessing). O njenih dnevnikih (pisala jih je od leta 1862 do 1919) sem pred leti brala v knjigi Germaine Greer Menopause. Greerjeva je raziskovala odnos do menopavze skozi stoletja in je za primer, kako menopavze niso razumeli, navajala prav zgodbo Sofije Tolstoj. Ko je bila ta izjemna ženska v meni, so jo imeli za "histerično". Niso upoštevali, da jo je njen mož psihično in fizično mučil, da ni imela časa žalovati za otroki (rodila jih je trinajst), da so bili tisti časi v Rusiji zelo razburkani, da je živela z možem, ki je bil kot pisatelj sicer genij, ki pa je ustvarjal mit o sebi, živel pa v čistem nasprotju od vsega, za kar se je javno zavzemal. Sofija v dnevnikih precejkrat omenja krajši Tolstojev roman Kreutzerjeva sonata, za katerega nisem vedela in ga zdaj berem. Sofijo je prizadelo, da je njen mož pisal o njunem zakonu – žaljivo, omalovaževalno. Pretresljivo je seveda tudi, da je prav Sofija prepisovala njegove rokopise, večer za večerom, tudi njegove dnevnike. Dal ji je prepisovati tudi dnevnike, ki jih je pisal pred poroko, da bi, 17-letno nedolžno dekle, vedelo, s kakšnim moškim se poroča.
Ne morem opisati knjige s 500 stranmi, seveda, lahko bi nanizala kakšnih sto citatov, lahko pa na kratko povem, da sem se navzela izjemnega spoštovanja in občudovanja do te ženske. Njene dnevnike bi prevajala, če bi vedela, da bi jih kdo hotel brati – no, in tiskati – no, moral bi prevajati nekdo, ki zna rusko.
En citat, naključno izbran izmed mnogih, ki sem si jih podčrtala (prevajam iz angleščine):
"Zvečer sem ležala v postelji in premišljevala, zakaj se tako pogosto med moža in ženo pritihotapi razkol. Pomislila sem, da zato, ker poročen par pozna vse plati drug drugega, medtem ko leta tečejo, postajata modrejša in se jima vse kaže bolj in bolj jasno. Nobeden noče, da kdo drug ugleda njegovo ali njeno slabo stran, previdno prikrijemo svoje napake in se pokažemo v najboljši luči. Bolj kot je oseba pametna, z večjo lahkoto prikaže svoje dobre strani. Med možem in ženo pa to ni mogoče. Oba vidita vse laži in maske – kar pa nikakor ni prijetno."
Prevajala bi pa tudi dnevnike Antonie Fraser, pisateljice romanesknih študij o velikih osebnosti iz Angleške zgodovine, žene Harolda Pinterja. V knjigi Moje življenje s Haroldom Pintarjem mi je približala velikega dramatika našega časa pa tudi London, kot sem ga doživljala sama. Hodila sem na prve uprizoritve njegovih dram! Videla sem ga igrati! Bila sem tam!
Pravkar berem 600 strani dolgo knjigo Anthonie Fraser o ženskah v 17. stoletju: The Weaker Vesel – šibkejši spol. Spet knjiga, ki bi jo prevajala.
Ob takih knjigah mi je žal, da imam samo eno življenje in da še tega, ki ga imam, zapravljam za golo preživetje – no, tudi za druženje s prijateljicami in prijatelji! Pravkar je bila pri meni na počitnicah nečakinja Neža. Nova nečakinja. Po očetovi strani, hčerka moje sestre – nočem uporabljati predznaka "pol". Neža je imenitna dvanajstletnica. Radovedna, ustvarjalna. Bere kot blazna. Slika. Prekolesarili sva Ljubljano od Plečnikove hiše do cerkve v Šiški. Vse jo je zanimalo. Očarala me je. Njo pa je najbolj očarala Manca Košir. Šli sva na večer perzijske poezije v Hotel Union – in kdo je prišel, če ne Manca, zaljubljenka v Rumija in Hafisa, kakor je vsem znano. Neža se bo perzijskega večera spominjala prav zaradi Mance.
Vse dni ji je za vratom visel fotoaparat, a zvečer, ko sva šli "na lepše", ga žal nisva vzeli s sabo.
Prijateljica na Norveškem je pravkar prestala hudo operacijo in mi pisala, da leži v postelji in je pokrita z ljubeznijo kakor z mehko toplo odejo.
Ker je preživela, sem srečna. In ker želim živeti še nekaj časa. In ker še srečujem ljudi, nad katerimi sem lahko očarana.
Čeprav me je marsičesa strah. Na primer praznovanj smrti Osame Bin Ladna. Na primer smrti čebel. Na primer usihanja naše demokracije.
