KLEMENTINA GOLIJA se je rodila na Jesenicah. Slikarstvo je študirala na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu, kjer je leta 1990 pri profesorjih Glaucu Baruzziju in Giuseppeju Maraniellu tudi diplomirala. Magistrski študij grafike je zaključila na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Lojzetu Logarju (1993) in magistrski študij slikarstva pri prof. Gustavu Gnamušu (1995) na isti akademiji. Za njen nadaljnji umetniški razvoj sta bili pomembni zlasti študijski bivanji v Bostonu in New Yorku v letu 1990 ter dvomesečno bivanje v Cité Internationale des Arts v Parizu jeseni 1995.
Klementina Golija je doslej imela 121 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 316 skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 16 nacionalnih priznanj in eno mednarodno nagrado.
Leta 2016 ji je Univerza v Ljubljani podelila priznanje pomembnih umetniških del, v letu 2017 pa je na Univerzi v Ljubljani pridobila naziv docentka za področje slikarstva.
Od leta 1990 je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Bila je pobudnica in dolgoletna predsednica Bienala mesta Kranj ter Bienala risbe in slike v prostoru Alpe Jadran.
Prepoznavni likovni credo celotnega slikarskega opusa Klementine Golija je tehnika kolaža, pod- oziroma nad- slikava form in oblik, ujetih v večplastni, likovno-vizualni jezik sodobne konceptualne umetnosti. Pri Golijevi se kolaž, kot nanosi iztrganega papirja iz revij ali celo lastne slikarske palete, pojavi kot miselna struktura med vidnimi, reliefnimi nanosi čopiča in iluzionističnimi, duhovnimi prostori na oziroma v sliki. Pogled potuje po realnih pokrajinah ali ostankih različnih arhitektur, ki se skupaj s simbolnimi artefakti preoblikujejo v urejene organske strukture, kot iluzije novega likovnega prostora na platnu.
V izboru barv, ki se jih umetnica poslužuje, ostaja zvesta t.i. zemeljskemu koloritu, s poudarjenimi odtenki modre, rdeče, rjave, rumene in belo umazane. Format slike je tudi z različnimi barvnimi nanosi razdeljen v več polj. Gre za dialog med ekspresionistično in racionalno risbo na levi in desni strani podobe. Pri tem moramo izpostaviti izrazito prisotnost svetle barve, to so odtenki umazano bele, svetlo-temni bež prehodi, ki razmejujejo vidno polje in dajejo občutek zračnosti, fluidnosti na eni strani in na drugi govorijo o svobodnem pretoku misli, idej, potez…, kjer je ustvarjalni proces povsem neobremenjen in se kontinuiteta slikarskih ciklusov nadaljuje do neizživetih podob prihodnosti.
Stanka Gačnik, tekst iz monografije Več kot pogled, 2020
