Razstava Rade vezemo skupaj je na ogled do konca oktobra v muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. Razstavljenih je 49 vezenin, ki so last Gorenjskega muzeja in računalniško predstavljeno gradivo 22 društev, skupin in krožkov za ročna dela z Gorenjskega.
Med najstarejšimi izdelki so rjuhe in pokrivalo zavijačka iz prve polovice 19. stoletja ter prt, ki nosi častitljivo letnico 1841. »Gradivo je zbirala že moja predhodnica Anka Novak,« je povedala avtorica razstave Tatjana Dovžan Eržen, magistra etnologije. »Nekateri, najstarejši predmeti so bili pridobljeni že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V Kranju smo imeli že večjo razstavo vezenin, na razstavi v Bohinjski Bistrici pa so predstavljeni najlepši in najstarejši kosi iz zbirke Gorenjskega muzeja, svojevrstna butična ponudba.«
Vezenine nas spremljajo že stoletja. Vesti so se sprva učili v samostanih. Poleg redovnic so poučevali le plemkinje, kasneje tudi hčere meščanov. Na Gorenjskem je bila najstarejša šola v samostanu dominikank v Velesovem ustanovljena leta 1505. Najlepše vezenine so nastajale prav v ženskih samostanih, čeprav je bilo vezenje tudi sestavni del krojaškega poklica. Poklicne vezilje so šivale bale, obleke, pokrivala.
Vezenine prodrejo tudi na podeželje
Kdaj se je vezenje preneslo tudi med kmečko prebivalstvo? Prvi val je bil za časa Marije Terezije, ki je uvedla šolanje dostopno vsem slojem in v šolah so deklice poučevali tudi vezenje. »Večini prebivalstva na podeželju pa so vezenine postale dostopne šele po l. 1869, ko je vezenje skupaj s kvačkanjem, pletenjem in šivanjem postalo del programa obvezne šole,« je zapisala mag. Tatjana Dovžan Eržen. Tako si je na podeželju marsikatero manj premožno dekle samo izvezlo čudovito balo.
Vezenje v sodobnem času
V šestdesetih letih 20. stoletja je bilo vezenje ukinjeno iz šolskega programa. Spremenil se je tudi sistem vrednot, tako da v večini gospodinjstev ni bilo prostora za ročna dela kot je vezenje. Dostopne so postale cenene industrijske vezenine in čipkarstvo. Čeprav je v šestdesetih in sedemdesetih letih sledil upad vezenja, zdaj na Gorenjskem v skupinah veze okrog 300 žena in nekaj moških.
»Na vprašanje kaj vezenje pomeni, so vezilje odgovarjale podobno. Najpogostejši odgovor je bil: sprostitev, užitek, veselje,vse,« meni Erženova. Družabnost je sestavni del dejavnosti vseh skupin, društev in krožkov. Pogosto se šalijo, da zaradi klepeta ne naredijo veliko v skupini. Za nekatere med njimi je prav tkanje prijateljskih vezi najpomembnejše. Izmenjujejo si ideje in izkušnje, vzorce, posojajo si tudi revije o ročnih delih. Zato igrajo pomembno vlogo tudi razstave ročnih del posameznih društev. Še pred desetletji je vladala med društvi tekmovalnost in izoliranost, zdaj društva sodelujejo in si izmenjujejo izkušnje, vzorce.
Razstava Rade vezemo skupaj
Na razstavi so na ogled različni izdelki iz 19. in 20. stoletja. Prtički za bogkov kot, prtički za pokrivanje jerbasa za velikonočni blagoslov jedi, prevleke za vzglavnik, vezene rjuhe, pokrivala kot sta peča in zavijačka, prt, spalna srajca, otroška srajca, stenski prti z različnimi napisi kot je na primer: »Lepšega na svetu ni, če na sreči dom sloni.« Vezenine so izdelane v različnih tehnikah: rišelje tehnika, ki je postala modna v prvi polovici 20. stoletja, različni ažurji, pajki, tehnika toledo, že skoraj pozabljeno vezanje na mrežo imenovano necanje.
Ob vezenju se umirijo misli, spodbuja pa tudi smisel za lepoto, za harmonijo barv in prostora. Za to ni presenetljivo, da ostaja vezenje kljub inflaciji dejavnostim namenjenih prostemu času, priljubljeno.
