Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami, Beletrina, 2021
O Simoni Škrabec in njeni plodoviti ustvarjalnosti smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.
Ponovno mi je prišla v roke njena knjiga: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami(Beletrina, 2021).
Babica mi je zapustila album z usnjenimi platnicami in s stranmi iz debelega črnega kartona. Vsako sliko je pazljivo nalepila s pomočjo vogalčkov. Ob strani je napisala nekaj nežnih besed, ki so bile namenjene samo meni.
Umrla je, ko sem bila stara tri leta, tako da so njene lepo izpisane črke – bela barva na črni podlagi – bile edini most, s pomočjo katerega sem poskusila zgraditi najino skrivno vez, ki je nisem nikomur priznala, vez med babico, ki je umrla pri petdesetih, in vnukinjo, ki jo še vedno pogreša.
(Odlomek iz knjige: Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami, Beletrina, 2021)
Prevajalka in pisateljica Simona Škrabec (1968) od leta 1992 živi v Barceloni. Tam je leta 2002 doktorirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Je aktivna književna kritičarka v barcelonskih časnikih in revijah. Prevaja iz katalonskega jezika v slovenščino in obratno.
Na slovenski knjižni trg je vstopila s knjigo svojih knjižnih esejev Potomci samote (2005), ki jo je ustvarila v slovenskem jeziku. V istem letu pa še s knjigo Po sledeh izkopanin.
Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je njen literarni prvenec.
Sreča pomeni najti prosto mizico v kotu kavarne na Gatwicku poleg starejšega para, ki se mirno pogovarja.Sreča pomeni opaziti, da je glasba iz ozadja tišja od veselega ščebetanja malčka, ki prostor napolni s svojimi enozložnicami. Sreča je vse to opazovati iz ozadja. Razmišljati. In potem vzeti beležko in dokumentirati tak trenutek zanosa.
(Odlomek iz knjige: Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami; Beletrina,2021).
Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami so črtice, kratki literarnii utrinki, objemajoči med preprostim vsakdanom in živahnimi potovanji.
O avtorici knjige in njenem delu razmišljamo: ” Namesto da bi se pustila prevzeti želji po potovanju in se zgolj navduševala nad daljnimi kraji, si avtorica priredi pravila igre. Nenehno spreminjanje preobrazi v obstojno sliko. Tisto, kar je dalje, se zato zdi blizu. In kar je domače, postane novo in nenavadno.
Kdor se je podal na pot, se nikoli več ne more vrniti tja, od koder je odšel.
Prehojena pot nas spremeni za vedno. ”
Drage bralke, dragi bralci, prijetno branje in raziskovanje skozi labirinte črtic Simone Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami.
Ventilator besed priporoča v branje in razmišljanje.
