Sonja Votolen: Paradajz, III. del

0
510

V isti sapi je mlel besede v babičin trebuh. Med besedami je iskal zrak, da so se mu v navalu jokajočega pripovedovalnega dokazovanja dvigala in tresla ramena. Mama in babica sploh nista prišli do besede. Z rokami  je grabil babičin predpasnik in se lepil nanjo z nevihto stavkov brez predaha. Zdelo se je, da se bo zadušil v babičinem predpasniku zadušil od hlipanja in komaj je utegnil vmes zajeti zrak.

Babica ga nežno odlepi od sebe. Z zvedavim začudenjem obrne pogled na Klara, tako da eno oko pripre in dvigne obrv, z drugim pa detektivsko prebrisano meri Klara. Zdi se, da je ta pogled malce norčav in nič hud in nič hudoben. In nič jezen. Tako razmišlja Klar v kratkih sekundah. Ko ga babica še kar ugankarsko premerja gor in dol. In se potlej začne smejati. Glasno smejati. Gleda Klara s smejočim se razumevanjem. Klar  ne razume. Babica se smeje. Ni huda. Prijazno me gleda, pomisli. In z zaupanjem obrne oči navzgor.

»Babb… Paladajz …,« končno reče Klar in čaka, kaj bo.

Babica se skloni in smeje poboža njegove mokre lase:

»Ha, ha, Klar, poglej, vso si me prekril s paradjazom. Oba sva kot dva razrezana paradajza.«

Klar stopi malo nazaj. Sledovi razletelega paradižnika so na njem in na babici. Mama stegne dlan, da bi otresla ostanke paradižnika z babice, a ji ta babica to prepreči.

»Pusti, pusti semena. Bom jaz uredila.«

Obrne se h Klaru in nagajivo reče: »Ja, takole, Klar, ker ni več celega paradajza za seme …«

Klar vskoči: »Nisem jaz …«

Babica ga prekine: »Šššš, Klar. Vem, da nisi hotel, ampak seme pa vseeno imam. Polno ga je. Na tebi. A ne?«

Klar se pogleda. Pa saj vem, da sem semenast in popaladajzast, si misli, a ne razume, o čem govori babica.

»Hh, hh, jooj, babica … kaj …« povleče zrak vase.

»Šššš,« spet sliši pomirjajoč babičin glas, »šššš. Seme imam in to je  pomembno. Na tebi je, sem rekla. Torej bom posadila tebe, Klar.«

Skrivnostno ga gleda. Klar skorajda razume, kaj pomeni nekaj posaditi, ampak – njega posaditi? Opazi mamin posmeh, nasmeh, izmenjavo pogledov med mamo in babico, zazdi se mu, da ne more biti tako hudo, če se onidve malo smejeta, a vendar zajoka:

»Mene … posadila?«

Pogleda v vrt druge paradižnike. Ob količkih rastejo. Polno rdečih sadežev je. Seveda ni več tistega za seme, tistega ogromnega rdečega in lepega paradajza. Ker je razmazan na njegovih oblačilih. In zdaj tudi  po babici.

»Hh, hh, joooj, babica … jaz ne bi bil paladajz.«

Babica in mama se zasmejeta, mama se celo zvije od smeha. A hitro se obe zresnita, kajti Klarove oči so preveč prestrašene. Babica ga dvigne v naročje, poravna  mokre lase in ga pomiri:

»Eh, ti moj paradajzek  Klar. Vse je v redu. En krasen paradajz gor ali dol. Saj je še nekaj lepih paradajzov, poglej …«

Pokaže na vrt, kjer se rdečijo slastni paradižniki, in nadaljuje:

»Se bo zagotovo našel še kakšen za seme. Glavno, da ti veš, da balon poči, da lahko pristane na paradajzu …«

Klar ji seže v besedo, ji objame lica, začuti olajšanje in hitro zdrdra, preden bi babica še kaj rekla:

»Ja, vem, da molam za sabo poblati ostanke balona. Ja, ne bom več blcal balonov. In ne bom jezil člvičkov, ki so doma poleg paladajza.«

»Eh, ti moj paradajzek, Klar,« ga znova prekine babica, »pametno razmišljaš za tako malega falota. Že dobro, je že dobro …«

»Nič –  dobro, dobro,« vskoči mama, » treba je pospraviti tiste koščke balona. Potem pa pod tuš,« je nejevoljna mama.

Klar se zarije babici pod brado. Babica objame njegov obrazek v dlani, pritisne kazalec na usta in zarotniško tiho pove:

»Pssst. Zdaj miruj. In stopi na ta moj veliki predpasnik.«

Odpne si torej velik drobno rožnat predpasnik, ga razgrne na travo, previdno dvigne Klara in ga postavi na sredino tkanine. Klar je presenečen in nič ne ugovarja, niti se glasno ne čudi, niti se ne upira. Potem mu babičine oči pomežiknejo, krcne ga po nosku in dobrovoljno razloži s smehom :

»Ko te takole pogledam, si pravi živi primer paradajzovih semen. Hm, če jih pustim na tebi, na tvojih oblačilih, bi se lahko zgodilo, da bi iz tebe zraslo na desetine paradajzov.«

Klar se vznemirjeno premakne, roke že sežejo po oblačilih, pogled pa obstane na semenih, ki so se nanje prilepila. Babica pravočasno opazi Klarovo namero, dvigne kazalec v opozorilo in pojasni:

»O, ne ne, nikar, Klar. Počakaj, da …«

Klar stoji, pridno stoji, a se mu zatrese glas:

»Babica, jaz ne bi bil palaldajz. Slekel bom cote. Nočem, da iz mene zlastejo paladajzi. Slekel se bom.«

Mami je že jasno. Spogledata se z babico. Ampak Klar ne razume, zakaj mama dovoli, da bi bil paladajz.

Spet se vznemiri, hoče stopiti s predpasniškega blaga na travo. Babica ga zadnji hip prestreže.

»No, Klar, na tebi je res mnogo mnogo bodočih paradajzov, a ti ne moreš nikoli postati paradajz!«

Opazi in sliši in vidi Klarovo oddahnjeno sapo.

»Bova pa te bodoče paradajze lepo počasi pobrala, vsakega posebej postrgala s tvojih oblačil, s tvoje kože. V smeti ali vodni odtok jih pač ne bom odvrgla. Zato mirno stoj, Klar.«

Klar obstoji kot droben, majhen vojak. Babica previdno prime za njegovo majčko. S prstnimi blazinicami desnice začne strgati pikice, ploščate, še malo mokre, nekatere tudi že posušene in prilepljene na tkanino. Strga previdno, počasi in vsake toliko potegne po Klarovih krakih hlačah in nogah. Nato se skloni in na predpasniški tkanini pazljivo potegne v kupček vsa nastrgana semena. Nežna in tiha je, ko boža majhna semena. Kdaj pa kdaj pogleda Klara, on ne upa ničesar reči, samo čaka, da z njega zlušči  zadnjo bunčico paradajzovega semena.

Natančno preišče njegovo majčko, gole roke, tu in tam še potegne s prsti po Klarovih oblačilih, prime kakšno seme in ga spoštljivo priloži na kupček k preostalim . Ko tudi babica spusti izdih sape in si poravna sive lase pod naglavni obroček, Klar zasluti, da je rešen. Da je konec. Dober konec. Da ni treba več biti kip.

Babica pogleda mamo. Rahlo ji pokima. Ta razume kimajoče sporočilo. Dvigne Klara s predpasnika na travo. Klar kar pade na travo. Oddahnjeno obsedi. In gleda na babičin predpasnik. Na njem je za eno večjo pest semen. Ki so se malo prej lepila na njem. Mama  sede na travo ob njem.  A nič ne reče. Le usta imajo majhen nasmeh. Z glavo pa še vedno maje sem ter tja. Tudi tedaj, ko razkuštra Klorove mokre lase ob čelu. Ve, da so mokri od potrpežljivega strahu. Čeprav se mu babice pač ni treba bati. Mogoče se je bal zaradi paradajza, babice pač ne! Še Klar misli isto kot mama. Da se babice ni treba bati. Da se je bal, pravzaprav se sploh nisem bal, samo hudo mi je bilo zaradi paladajza, skriva neizrečene misli.

Uide mu komaj slišen glasek: »Paladajz, samo da je še živ. Ne?«  Pogleda h kupčku semen ter izzdihne sapo iz sebe.

Babica stopi h Klaru, mu pomoli roko, da lahko vstane. Popelje ga do predpasnika in pokaže z dlanjo na kupček semen:
»Poglej, a ni čudež, da so take pikice bodoči paradajzi? In da iz takih pikic zraste hrana? A ni neverjetno čudovito, Klar? Iz take pikice zraste hrana, ki jo poješ. Vidiš, zato bi bil greh, če ne bi s tvojih oblačil postrgala prav vsakega  semenčka. Bil bi greh, če bi oblačila samo vrgla v stroj, tebe pa stuširala.«

Klar obrne navzgor svoje velike oči, ki babici vedno prikličejo mehkobo na obraz. Skorajda vlago v oči. Nežno nežno ga poboža. Gresta med grede, s počasnim korakom. Babica se  nagne h Klarovim ličkom, njena dlan podrsi po dečkovem obrazu, roka pa se iztegne in pokaže na druge, rastoče, bahave rdeče paradižnike, in radostno reče:« Kako /čudovita/ rdeča pardajzovska bitja. A niso čudoviti, Klar? Kaj misliš, kako so nastali?«

Klar se izvije iz njene varnosti, steče do kupčka semen, previdno, a malo nespretno  prime seme ter steče k babici. Mama gleda, ponosna. Klar pred babico iztegne majno dlan in zdrdra prejle naučeno življenjsko, čeprav otroško izkušnjo, znanje pravzaprav. Ponosno dvigne bradico in reče: »Paladajz se lodi iz takega semena.«

Počaka, čaka na babičino priznanje. In sliši:

»Tako je, moj Klar. Skozi nesrečno ali srečno igro si spoznal rojstvo in življenje ene rastline. Ki je naša hrana. V vsakem semenu je življenje. In ta življenja so za naša življenja. Zate, Klar, za mamo, zame, za druge ljudi.«

Klar stoji in zre v seme na svoji razprti, majhni, debelušni dlani. Stoji. In še kar stoji. Razmišljujoče stoji.

Mama priteče po travi in ga dvigne v naročje. Zavrtita se. Slišati je njun smeh. Babica stopi do količkov, utrga dva paradižnika in jima ju ponudi. Zagrizeta vsak v svojega. Klar pa zopet nekaj pogrunta.

»Doblo je, paladajzno jabolko, les doblo,« reče cmokajoče. Sok paladajznega jabolka se mu pocedi po bradi navzdol. Nato poskakujoče zapleše zdaj po eni in zatem po drugi nogi malo med mamo in malo med babico.

Potlej tiho sede k razprtemu predpasniku in sklonjen poboža kupček semen.

»Vi ste življenje,« reče. »Nisem vedel, da so semena živa. Le kaj še. Zdaj pa že vem.«

Obe ženski  imata srečne mokre poglede, ko ga opazujeta veselega otroka ob kupčku paradajzovih semen.

 

KONEC