»Kaj pa ti veš? Si le navadna čistilka!!!« In že je jezno odvihrala skozi vrata. »Sandra? Kam greš?« Bilo je prepozno. Materin glas se je izgubil v odmevu hodnika.
Hodila je po mokrih in umazanih cestah ljubljanskih ulic. Iskala je Vivian. »Čakala te bom,« je rekla, »v Starsu«. Razgledala se je naokoli in uzrla temna vrata, na katerih je bilo z belo kredo napisano Stars, okoli pa narisanih še nekaj zvezdic. Tistih, ki jih narišeš z eno potezo, kot se je učila v drugem razredu. Oh, takrat ji je bilo lepo. Imela je prijatelje, z mamo pa sta hodili po mestu, v slaščičarno, v trgovino ali kar tako, malo iz dolgčasa, v park. Nato sta se preselili v grdo stanovanje v nekem obcestnem bloku, mama je izgubila službo in se zaposlila kot čistilka. In kar je bilo najhuje, kot čistilka na NJENI šoli. Ostala je brez prijateljev in brez smisla, cilja. Bi se mami opravičila? Bi se vrnila domov? Ne. Mogoče, ampak ne – ne še zdaj. Tukaj je Vivian, dve leti starejša, lahko ji pomaga. Če je že tukaj. Z nogo je brcnila v deske in vrata so zanihala. Porinila je in vstopila. Vse skupaj je dajalo videz opuščenega bara. Točilni pult, v sredini nekaj miz, drugače pa krama. Za pultom so bila manjša, bela vrata. Vivian je bila za temi vrati in se pogovarjala. Kmalu je sogovorec, fant, previdno odšel iz prostora. Za hipec je ugledala medle oči, bled obraz in koščene roke, polne zavojčkov, ki jih je tlačil v žepe. Preden je odšel, je še pogledal ven, okoli sebe, ali morda kdo prihaja. Nato je odšel ven in z Vivian sta ostali sami. »Si le prišla!« je vzkliknila Vivi. »Imaš kaj?« »Ja,« je Sandra otipala majceno stvar v žepu bunde. Previdno jo je vzela ven in jo izročila Vivian. Stekla bi ven, domov k mami. Ampak ni bilo več poti nazaj. Vivian ji verižice ne bo vrnila, toliko jo je že poznala. »O, si pa revna! Saj to je zlato. Prava zlata verižica z jantarjevim obeskom!« Zadovoljno je odkorakala proti belim vratom in jo povabila zraven. Notri je bilo kakih trideset, petinštirideset škatel in Vivian je odprla eno. Previdno je preštela zavojčke in jih osem izročila Sandri. Verižico, mamino, je spustila v hlačni žep. »Enega sem ti dala gratis, mamila so draga, punca,« je še rekla Vivian. Najbrž je videla, kako je Sandra začudeno strmela v zavojčke. Nato je Vivian odšla k belim vratom, Sandra pa domov. »Pa se kaj oglasi!« ji je zavpila Vivian.
Čudno se je počutila, kot tatica, a mati ne bo izvedela za to. Niti da v svojih žepih prenaša bogastvo, vredno več kot jantarni obesek, več kot zlato … Ko je prišla v stanovanje, je bilo že vse temno in tiho. Prikradla se je v sobo in se ulegla na posteljo. Z nočno lučko si je svetila zavojčke. Previdno ga je odprla, počasi, s spoštovanjem. Vzela je tabletko, vso belo in lepo, tako lepo natančno oblikovano, z ostrimi, a gladkimi robovi. Vrgla jo je v usta, jo poplaknila s kozarcem vode in se ulegla. Roke si je dala za tilnik in zaprla oči. Pred njo se je prikazala mavrica, zaigrala je glasba, vse je bilo tako lepo … Lahko bi pela, plesala, smejala bi se. Bila je tako polna energije, po dolgem času srečna, bila je brez skrbi. Isti občutek kot včeraj, ko je sedla na klopi pred šolo. Vivian je prišla mimo, se ji predstavila in jo vprašala, ali potrebuje kaj za boljšo voljo. Ponudila ji je, kot je rekla, čudežno tabletko.
Zbudila se je pozno. Bila je vsa zaležana in utrujena. Ko je prišla v dnevno sobo, jo je na kavču čakala mama. »Sandra, dobro jutro. Danes grem na razgovor za službo, lepo sem se oblekla, a nečesa ne najdem – mogoče ti veš, kje bi bila moja zlata verižica z jantarjevim obeskom?« »Zakaj bi pa jaz vedela?! Briga me tvoja verižica! »Sandra? Je kaj narobe? Samo vprašala sem! Nikoli se nisi tako odzvala – če je kaj narobe, mi povej, v redu?« je zaskrbljeno vprašala mati. »Ja, vse je super!« zaprla se je v sobo. Ni dobro, da je slabe volje. Saj res! Ima še tabletke, čudežne tabletke! V tretjem predalu pod zvezkom za zgodovino. Hitro jo je vzela iz ovoja, jo pogoltnila in zalila z vodo. Utapljala se je v sreči.
Tako je šlo naprej. Vsak petek je šla k Starsu in si vzela nove zavojčke. Vedela je, da tega ne bo mogla dolgo skrivati. A naslednji dan jo je povsem presenetil.
Bil je petek in mati jo je zjutraj čakala na kavču. »Sandra. Mislim, da bi se morali pogovoriti. Kam izginjajo najine stvari?« Seveda izginjajo. S čim bi sicer plačala tabletke?! »V šolo grem. Nimam časa!« je stekla skozi vrata. Ni želela tvegati, da bi mama izvedela.
Po pouku jo je na šolskem dvorišču za ramo prijela Karmen, prijateljica. »Ej, dolgo že nisva šli kam skupaj. Bi šli na kavo?« »Poglej, res nimam časa.« »Kam pa greš, da nimaš časa? Petek je!« »Pozabi, Karmen! Nimam časa, pač. Kaj ti ni jasno?!« »Kaj se dogaja s tabo, Sandra? Okoli oči imaš temne kolobarje, čisto bleda in odsotna si, da o obnašanju raje ne govorim.« »Ista sem kot prej! Kaj pa ti veš?! Izgini!«
Pa je opravila z njo. Kaj ji bo pa ona težila! Potrebovala bi močno dozo tabletk. Slabo ji je bilo. Komaj je čakala, da zagleda Stars. Tukaj je! Še enkrat je izvlekla iz žepa zlato žepno uro. Mati jo je dobila od očeta, nato jo je dala njej. Kako trapasta družinska dediščina. Našla je pameten način uporabe. Za tole bi ji Vivian lahko dala vsaj dvajset vrečk! »Ne vem.« »Poglej. Dala ti bom pet vrečk na teden, ti pa bi morala le nositi po dve škatli na teden nekemu tipu iz mesta. Mislim, da je to več kot pošteno. Sploh pa, lahko poiščem koga drugega, ki bo to opravil.« Pravzaprav to ni slaba ponudba! Koliko okraskov in nakita mora ukrasti doma za pet vrečk? Lahko jih dobi zastonj, vsak teden. Ne, nihče je ne bi opazil. Je to preprodajanje? Ne, le delo, saj mati pravi, da se nič ne dobi zastonj. Kar bleknila je: »V redu, sprejmem.«
Zdaj je vsak teden nosila dve škatli zavojčkov v sosednjo ulico, dva kilometra stran. Do sedaj je ni nihče opazil, poleg tega je dobila pet vrečk vsak teden! Zato ni odklonila, ko ji je Vivian rekla, da ji da še dve vrečki, če bo nesla eno škatlo v kilometer in pol oddaljeni blok. Nekega večera pa …
Ravno je držala v rokah svojo tabletko in kozarec vode. Pogoltnila je svojo dozo in se ulegla na posteljo. Učinek je bil manjši kot nekdaj, a vseeno jo je preplavil čudovit občutek … Nato pa – TRESK!!! V sobo je stopila mama, v rokah drži … o, ne! … en zavojček. Padel ji je iz žepa. Očitno ga je pozabila pobrati in na hodniku ga je našla mama. Odpirala in zapirala je usta, a tabletke, mamila v materinih rokah ni znala pojasniti. »Torej – se … jemlješ mamila?« »N-ne, n-nevem, od kod bi to …«
»Ne laži, Sandra! Vsak dan si bolj … drugačna. Ne poznam te več.« Hotela je zbežati iz sobe. Vstala je. Zavrtelo se ji je in spotaknila se je. Ob napačnem trenutku, na napačnem kraju, ob napačni predmet. Padla je, se ujela za mizo in star predalnik je padel na tla. Z njim vred pa vseh petnajst vrečk tabletk. Zdaj ni imelo več smisla iskati izgovorov, njena skrivnost
je razkrita. »Zdravljenje potrebuješ, Sandra! Odvisna si!!!« Stekla je mimo mame, skozi vrata, ven, na ulico.
Kam naj gre? Ne, ne k Vivian. Bila bi jezna. Zdaj ji ne bo mogla več plačevati mamil. Pobegnila je od doma. Zatekla se je v park, k leseni klopci. Zvila se je v dve gubi. V žepu je imela še vseh dvanajst vrečk, ki jih je pograbila, preden je stekla iz sobe. Ni imela vode, pa kaj potem. Kar na suho grlo je pojedla tabletko, bila je slabe volje. Ampak nič več ni učinkovalo. Nič več veselja. Le želja. Po večjem odmerku. Pogoltnila je še eno, za tem še dve in še …
Zbudila se je z bolečo in težko glavo. Preden bi kdo poklical policijo, je odšla iz parka. Malce pred sabo je zaslišala smeh. Sledila mu je in prišla do igrišča za tenis. Zelo so se zabavali. Sedla je na rob in gledala. Igra jo je povsem prevzela. Rdečelaso dekle njene starosti je igralo z nekim svetlolascem, gotovo mlajšim. »Še opazila ni, da sta se ji približala. »Živjo, jaz sem Lili in to je moj bratranec Luka. Kako je ime tebi?« »Uf, jaz sem aam, Sandra.« »Bi igrala z mano?« »Ne znam, oprosti.« »Lahko te naučim.« »Iti moram. Nimam časa.« »Daj, no!« »Je zastonj?« »Jasno!« »Prav. Za pol ure.«
V resnici se ji ni mudilo. Bila je svobodna. Pol ure se je zavleklo v eno, pa v dve … Neznansko je uživala. Lili je rekla, da ji gre za prvič res dobro. »Bi igrala vsak dan od štirih do petih?« »S tabo?« »Ja.« »Lahko! Se vidiva jutri!«
Telefon je zvonil v prazno. Neodgovorjeni mamini klici, še več Vivianinih klicev. Spala je na kartonastih škatlah za blokom, dan preživela na igrišču za badminton. Igrala je, trenirala, vsak teden je bila boljša. Badminton je živela in sanjala, zdelo se je, da ne potrebuje nič drugega. Med loparjem, žogico in njo se je stkala vez. Tabletk ni jedla že tri tedne. Bila je preveč izmučena in po koncu treningov se je zvalila na svoje kartonasto ležišče in zaspala. Včasih, ko ni bila preveč izmučena, je razmišljala o mami. Morala bi se vrniti domov, ampak mati bi jo poslala na zdravljenje – konec bi bilo s treningom.
»Sandra, Sandra!« V rokah je čvrsto držala lopar, v žepu ji je poskakovala žogica in tekla je proti njej. Videti je bila zelo vznemirjena. »Uf, si že tu! Poglej, našemu trenerju sem povedala, da igraš in si zelo dobra.« »Ja, in?« »Rekel je, da pride ob desetih pogledat tvojo igro!« Objeli sta se.
»Praviš, da si začela pred tremi tedni?« »Ja.« »Neverjetno.« Odšel je proti Lili in se nekaj dogovarjal. »V petek bo ob treh popoldne mladinsko regijsko prvenstvo. Sledi državno in tako naprej do svetovnega. Ampak, če boš hodila na tekme, moraš trenirati v sklopu kluba. Saj razumeš, ne?« »Ja.« »Torej boš lahko prišla v petek?« »Kam pa?« »Kar sem, prevoz bo organiziran.« »V redu, prišla bom!« Napotila se je proti igrišču. »Sandra?« »Ja?« »Greš še eno igro?« »Še vprašaš!«
V četrtek zvečer je pogledala na telefon. Presenetilo jo je Vivianino sporočilo. »Danes ob desetih.« Slišati je bilo odločno in ura je bila petnajst do. Nataknila si je čevlje in pešačila do stare ulice. Odrinila je vrata Starsa. Vivian je bila tam, vsa bleda in tresoča. Že dolgo ni bila tu. Stopila je do nje, korak za korakom. »Zdravo. No, zakaj … si me potrebovala?« Vivian se je zakadila proti njen in jo z vso silo treščila ob zid. »Briga me zate! Ampak vidiš, on,« je pokazala na plešca ob sebi, »on je ostal brez svojega, hm, zaslužka. Kje si bila?« Saj res, pozabila je dostaviti škatle tistemu moškemu. Pa kaj?! No, očitno njemu ni bilo vseeno.
Stopil je korak naprej. Izza vrat in sten so stopili zamaskirani ljudje. Ocenila je, da so vsi moški, in jih preštela vsaj pet.
»Hej, k-kaj …« Ostala je brez besed. Je to kakšna kriminalka? Plešec je imel za pasom pištolo. Iztegnil jo je proti njej. »Dobro me poslušaj.« S krvavo rdečimi očmi je strmel vanjo. »Ne maramo skrivalnic. Kdor z nami začne, z nami tudi konča, jasno?«
»Pa saj sem samo enkrat pozabila dostaviti škatle!«
»Trikrat, poleg tega so zadnjič manjkale štiri vrečke, paket je bil odprt. Bi pojasnila?«
Dobro, dobro. To, da je izmaknila par vrečk, je bila njena skrivnost. Poleg tega – kaj so štiri vrečke od dveh škatel?
»Saj jih imam še vedno pri sebi, vrnila jih bom, O. K.?«
»Ne, ni O. K.« Pištola ji je bila že zelo blizu. Tiščala se ji je ob glavo in vedela je, da postaja resno. »Oprostite,« glas se ji je tresel kot šiba na vodi. Do nje sta stopila dva moška, ostali trije so jo obkolili. Vivian jo je zlobno prestrelila s pogledom. Zbrcali so jo do nekakšne zaprašene kleti in jo vrgli vanjo. Od bolečin ni mogla govoriti, kaj šele, da bi se branila. Ko so jo pustili ležati na tleh, so zaloputnili in zaklenili vrata. Okoli polnoči so jo prišli pogledat in ji v grlo potisnili nenavaden, oster prah. Nato se ji je zavrtelo in zaspala je. Zjutraj je dobila kozarec vode in tableto proti bolečinam. Stražila jo je le še Vivian in en izmed moških. Neprestano sta se nekaj dogovarjala. Izgubila je občutek za čas, zdelo se je, da je tu že večnost. Kmalu so vrata zaškripala in se odprla. Pred njo je stala Vivian in se ji posmehljivo režala v obraz. »Si res mislila, da nas lahko pretentaš?« Počepnila je in ji pljunila na čelo.
V usta ji je potisnila prah in odšla. V žrelu jo je neprijetno zbodlo. Kot bi ji gorela pljuča in sapnik … Vse okoli nje je postajalo bolj in bolj megleno, vsak del telesa ji je prebadala grozna, čudna bolečina. Zakašljala je, še enkrat, tretjič ni mogla. Na tleh je bila kri, polna usta je imela krvi. Dihala je težko, hitro, tresla se je, a bilo ji je neznansko vroče. Kaj ji je dala Vivian?! Srce ji je bilo neenakomerno, kot da se trudi, a mu ne uspe. Če ne bi slišala sunkovitega dihanja, bi bila prepričana, da je mrtva. Bo umrla? Zaprla je oči, veke so ji bile težke, kot bi bile otečene. Zvijala se je po tleh, a ni našla položaja, ki bi ji lajšal bolečine. Zakaj ona? Zakaj tabletke?
»Vse bo v redu.« To je bila Lili. Odprla je oči in zagledala prebodeno roko, polno cevk s tekočinami. Ko se je reševalno vozilo s svetlobno hitrostjo premikalo po cestah, je v roki stiskala belo rjuho postelje. Sirena je tulila, zavijala, odmevala.
Zdaj je bila v bolnišnici že dve uri, ob njej je sedela Lili. »Razloži mi, vse, prosim,« jo je zaprosila Sandra. »Zastrupili so te, našli smo te zadnji hip.«
»Ampak kako si vedela, kje sem?«
»Že dolgo vem, da živiš za blokom, poleg tega sem te videla, kako si zahajala v Stars.«
»Hvala,« jo je pogledala.
»Ni kaj, zato so prijatelji.«
Kot da ne bi bilo že dovolj lepih trenutkov, je v sobo stopil še nekdo.
»Mami!!!«
Močno sta se objeli.
»Veš, vse tiste preprodajalce so prijeli policisti.«
»Kot v filmu.«
»Ampak vseeno boš morala na zdravljenje.«
»Saj res, ura je tri! Kaj pa tenis tekma?«
»Dobro veš, da ne moreš iti.«
»Mami … bi plačevala treninge tenisa v klubu?«
»Če bom le zmogla! Nenazadnje je ravno tenis tisti, ki te je rešil!«
Hana Černivec, 7. b
